Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Terjatev za plačilo vode, dobavljene pravnim osebam, nastane z iztekom meseca.
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 4. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku delno pa ga je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je del vtoževane terjatve plačan. O stroških postopka je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.
Tožeča stranka pritožbe zoper zavrnilni del sodbe ni vložila.
Tožena stranka se pritožuje zoper 1., 3. in 4. točko izreka sodbe.
Pritožbo glede 3. točko izreka, glede katere je tožena stranka v pritožbi navajala, da bi sodišče moralo tožečo stranko zavezati tudi k plačilu zamudnih obresti od toženi stranki prisojenih stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in je 3. točko izreka sodbe dopolnilo tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki tudi zamudne obresti od stroškov (dopolnilna sodba na list. št. 47). Pritožbe zoper dopolnilno sodbo ni vložila nobena stranka.
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da mora obravnavati pritožbo le še zoper 1. in 4. točko izreka sodbe.
Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.
Pritožba je utemeljena.
Tožeča stranka v tej pravdi, ki se je začela na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 28.6.2004, zahteva plačilo faktur za toženi stranki dobavljeno vodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se pet vtoževanih računov nanaša na vodo, dobavljeno v obračunskem obdobju od 1.5.2002 do 31.5.2002, šest računov pa se nanaša na obračunsko obdobje od 1.6.2002 do 30.6.2002. Nad toženo stranko je bil dne 13.6.2002 začet postopek prisilne poravnave, ki je bila s sklepom z dne 13.11.2002 potrjena. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen dne 10.3.2003. Tožena stranka je v pravdi trdila, da sklenjena prisilna poravnava učinkuje tudi na vtoževane račune oziroma navedla je, da prisilna poravnava učinkuje na terjatev za plačilo vode, dobavljene do 13.6.2002. S takim stališčem se je smiselno sklicevala na pravilo o sočasnosti izpolnitve in s tem zatrjevala, da nastaja obveznost plačila dobavljene vode vsak dan in za vsakodnevno dobavo posebej.
Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi zavezalo stališče, da terjatev za plačilo vode nastane šele z izdajo računa in se je pri tem oprlo na določilo 4. odstavka 24. člena Odloka o oskrbi z vodo (Ur. l. SRS, št. 11/87).
Med strankama ni spora, da je bila tožena stranka priključena na vodovodno omrežje, preko katerega ji je tožeča stranka dobavljala vodo. S priključitvijo na vodovodno omrežje, preko katerega je tožeča stranka toženi stranki dobavljala vodo, je med pravdnima strankama bilo vzpostavljeno poslovno razmerje, po katerem je za tožečo stranko nastala obveznost toženi stranki dobavljati vodo, za toženo stranko pa je nastala obveznost plačati vodo. Med pravdnima strankama sta torej nastali obveznosti za obe stranki, torej je šlo med njima za poslovno razmerje z vzajemnimi obveznostmi. Glede takih obveznosti pa velja splošno načelo sočasnosti izpolnitve, če ni med strankama drugačnega dogovora (prim. 1. odstavek 122. člena ZOR oziroma 101. člena OZ). Odlok o oskrbi z vodo, ki v 1. členu določa, da so z njim določeni pogoji in način oskrbe z vodo tako predstavlja splošne pogoje (142. člen ZOR oziroma 120. člena OZ). Kot rečeno gre med strankama za obojestransko vzajemne obveznosti, glede katerih, kot rečeno velja temeljno pravilo sočasnosti izpolnitve, če ni drugačnega dogovora. Drugačne določbe glede tega, kdaj nastane obveznost plačila dobavljene vode pa so vsebovane prav v Odloku. Z njim je namreč glede nastanka obveznosti določeno drugače, kot je določeno v splošnih predpisih in sicer je v 24. členu Odloka določeno, da obveznost plačila ne nastane dnevno, pač pa je za pravne osebe določeno, da se dobavljena voda plačuje mesečno. Taka določba je vsebovana v 5. odstavku 24. člena Odloka, kar pomeni, da nastane obveznost plačila porabljene vode za obračunsko obdobje enega mesca z iztekom meseca. Določilo 4. odstavka 24. člena Odloka, na katerega se je oprlo sodišče, pa ima drugačen pomen in sicer je to določilo pomembno za presojo zapadlosti obveznosti oziroma eventuelno zamudo pri plačilu.
Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je za odločitev o vprašanju, kdaj nastane obveznost tožene stranke plačati dobavljeno vodo, uporabilo določila Odloka o oskrbi z vodo, vendar pa je njegova določila napačno uporabilo, ker se je oprlo na določilo 4. odstavka 24. člena Odloka namesto na določilo 5. odstavka 24. člena Odloka.
To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je v izpodbijani sodbi zaključilo, da obveznost plačila vode nastane šele z izdajo računa in zato zaključilo, da sklenjena prisilna poravnava nima učinka na vtoževano terjatev. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da sklenjena prisilna poravnava na terjatev za dobavljeno vodo v mesecu maju 2002 učinkuje, za terjatev za dobavljeno vodo v mesecu juniju 2002 pa ne učinkuje. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev in sicer koliko so znašale ugotovljene terjatve za dobavljeno vodo v mesecu maju 2002 na dan začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Zato tudi ni moglo pravilno uporabiti pravil o vračunavanju plačila s strani tožene stranke in ni pravilno ugotovilo, kaj je bilo plačano z zneskom 545.520,00 SIT. Zaradi tega je ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu, to je v 1. in 4. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, koliko so znašale terjatve za vodo dobavljeno v mesecu maju 2002 na dan začetka postopka prisilne poravnave in nato pravilno uporabiti pravila glede vračunavanja plačanega zneska 545.520,00 SIT.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).