Jedro

Sodišče prve stopnje bi se moralo do uporabe kriterijev za določitev obsega pripadajočega zemljišče konkretneje opredeliti, še posebej zato, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da uporaba posameznega kriterija v konkretnem primeru ne privede do istega rezultata.

Sodišče veže načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, zato morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev njihove izvedbe. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ker sodišče prve stopnje teh razlogov ni navedlo, je kršilo pritožničino pravico do izjave in sodelovanja v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v I. in III. točki izreka glede parc. št. 1253/33, k. o. ... razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so parcele št. 1253/32, 1253/33, 1669/39, 1669/40, 1246/12 in 1246/14, vse k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in splošni skupni deli stavb predlagateljic. Umik predloga glede parcel št. 1253/28, 1253/29, 1253/30, 1253/31, 1253/34, 1253/35, 1190/48, 1190/49, 1669/38, 1246/13, 1246/15, 1185/4 in 1190/23, vse k. o. ...1, je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je še, da se sklep v zemljiški knjigi izvede v vrstnem redu zaznambe tega postopka.

2. Druga nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: pritožnica) izpodbija I. in III. točko izreka navedenega sklepa v delu, ki se nanaša na parc. št. 1253/33, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je izvedenka urbanistične stroke svoje izvedensko mnenje glede parc. št. 1253/33 spreminjala. Sprva je ugotovila, da sporna parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljic in pritožnice, nato pa je v dopolnitvi mnenja svoje stališče spremenila tako, da je parcela skupno pripadajoče zemljišče zgolj k stavbam predlagateljic, del parcele – vsaj 4 parkirna mesta, pa je namenjen stavbi pritožnice. Pristojnost sodnega izvedenca je le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), medtem ko je naloga sodišča, da izvedensko mnenje oceni in upoštevajoč celoten uspeh postopka samo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča k stavbi. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ravnalo na zahtevan način, temveč je nekritično in brez odstopanj, kljub podanim pripombam, sledilo mnenju izvedenke. Sodišče prve stopnje je izvedenki prepustilo pravno presojo odločitve, obrazložitve te presoje pa v izpodbijanem sklepu ni. Že v vlogi z dne 4. 5. 2016 je podala zahtevek, da se parc. št. 1253/33 ugotovi kot pripadajoče zemljišče tudi k njeni stavbi, saj to izhaja iz vseh prostorskih aktov in upravnih dovoljenj. Lokacijska dokumentacija s spremembo ter lokacijsko in gradbeno dovoljenje so omogočali rabo sporne parcele za lastnike in stranke njene stavbe, navsezadnje pa je bila parcela že pred gradnjo v uporabi lastnikov zemljišča, kjer je bila nato zgrajena njena stavba in se je uporaba parcele zgolj nadaljevala. Izvedensko mnenje skupaj z dopolnitvami je bilo pripravljeno glede na tedaj veljavne kriterije, kjer je bil primarni kriterij določitev v prostorskih in upravnih aktih, ostali kriteriji pa so bili subsidiarni. Izvedenka po uveljavitvi ZVEtL-1 izvedenskega mnenja ni spreminjala, niti ni podala konkretizirane obrazložitve, ali in kako izenačitev kriterijev po ZVEtL-1 vpliva na njeno presojo. Tega ni storilo niti sodišče prve stopnje. Izvedenka in sodišče prve stopnje nista celovito uporabila kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi kriterija dejanske ureditve in preteklo rabo. Pritožnica ob tem poudarja, da pri uporabi sporne parcele z njene strani in strani predlagateljic ni nikoli prihajalo do kakršnihkoli konfliktov. Njene potrebe po parkiranju, ker gre za poslovno stavbo, ne sovpadajo s potrebami po parkiranju prebivalcev stanovanjskih blokov predlagateljic. Sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi izvedenke, da bi morala vsaj 4 parkirna mesta pripadati poslovni stavbi pritožnice, ni ugotovilo skupnega pripadajočega zemljišča tudi k njeni stavbi, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Ni se opredelilo do njenega dokaznega predloga z zaslišanjem A. A. in B. B., ki bi izpovedala o dolgotrajni rabi parc. št. 1253/33 s strani lastnikov in uporabnikov njene poslovne stavbe, neobstoju konfliktov in siceršnji ureditvi na tem prostoru. Sprejelo ni nikakršnega dokaznega sklepa, predlaganih dokazov ni niti izvedlo niti zavrnilo. S tem je poseglo v njeno pravico do izjave v postopku in pravico do obravnavanja pred sodiščem. Dokazne predloge je namreč dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti, sicer stori bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njenega predloga, da sporno parcelo določi kot skupno pripadajoče zemljišče k njeni stavbi in stavbam predlagateljic. V zvezi s tem ni podalo nobene obrazložitve, s čimer je storilo bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega dostavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v celoti naslonilo na izvedensko mnenje, pri čemer pa svoje pravne subsumpcije na tako ugotovljeno dejansko stanje ni pojasnilo. V ničemer ni obrazložilo svoje pravne odločitve, na podlagi katerih kriterijev ter kako je določilo pripadajoče zemljišče. Do pravne presoje sodišča prve stopnje se ni mogoče opredeliti, ker te v izpodbijanem sklepu ni.

3. Predlagateljice v odgovoru na pritožbo tej nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev. Ostali udeleženci postopka na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljice so vložile predlog za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k štirim večstanovanjskim stavbam ob Ulici ... v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 je skupno pripadajoče zemljišče tisto, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov več stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1). Kriterije za določitev pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1. 6. V pritožbenem postopku je sporna le parc. št. 1253/33, ki v naravi predstavlja parkirišče, ležeče med stavbami predlagateljic na eni in stavbo pritožnice na drugi strani. Predlagateljice menijo, da sporna parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče zgolj k njihovim stavbam, medtem ko je pritožnica prepričana, da gre za skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb.

7. Iz izvedenskega mnenje izvedenke urbanistične stroke dr. C. C., ki jo je v postopku imenovalo sodišče prve stopnje, izhaja, da so bile na obravnavanem območju najprej zgrajene večstanovanjske stavbe predlagateljic (v letu 1981), naknadno pa še poslovna stavba pritožnice (v letu 1996). Upravna dovoljenja, ki določajo pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljic in k stavbi pritožnice so si v navzkrižju, saj tako upravna dovoljenja za stavbe predlagateljic, kot upravno dovoljenje za stavbo pritožnice, določajo pripadajoče zemljišče stavbe na parc. št. 1253/33 (del nekdanje parc. št. 1253/1). Izvedenka je upoštevaje določila veljavne zakonodaje, zbrane dokumentacije ter ugotovitve sledov pretekle redne rabe zaključila, da je sporna parcela, ki v naravi predstavlja parkirne površine in dovoz, ki ni zamejen z rampami, skupno pripadajoče zemljišče k večstanovanjskim stavbam predlagateljic in k poslovni stavbi pritožnice. Po prejemu pripomb predlagateljic in dodatne dokumentacije2 je izvedenka podala dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je pojasnila, da se je s spremembo lokacijske dokumentacije in gradbenim dovoljenjem stavbi pritožnice zagotovilo uporabo treh parkirnih mest na parc. št. 1253/33. Prvotno mnenje je zato spremenila v smeri, da je navedena parcela skupno pripadajoče zemljišče (zgolj) k stavbam predlagateljic, stavbi pritožnice pa se na parceli dodeljujejo v uporabo tri parkirna mesta oziroma se določi, da ima pravico uporabe treh parkirnih mest. Zaradi pripomb, ki jih je na dopolnjeno mnenje podala pritožnica, je izvedenka izdelala še eno dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je pojasnila, da upoštevaje vsebino prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in posameznih drugih listin parc. št. 1253/33 ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbi pritožnice, temveč skupno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljic. Če pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevamo tudi vsebino dopolnitve lokacijske dokumentacije in projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za stavbo pritožnice ter sledove pretekle redne in dejanske rabe, pa bi bila rabi pritožničine stavbe namenjena največ štiri parkirna mesta. Preostali del parkirišča bi predstavljal skupno pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljic.

8. Sodišče prve stopnje je podano izvedensko mnenje sprejelo kot poglobljeno in prepričljivo ter na njegovi podlagi in na podlagi lastnih ugotovitev na naroku na kraju samem zaključilo, da sporna parc. št. 1253/33 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljic. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje te odločitve ni argumentirano obrazložilo. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o tem, zakaj sporna parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče le k stavbam predlagateljic in ne morda tudi k stavbi pritožnice. Dejstvo je, da je izvedenka urbanistične stroke svoje prvotno izvedensko mnenje spremenila. Sodišče prve stopnje se do te spremembe in izvedenkinega zaključka, da stavbi pritožnice pripadajo štiri parkirna mesta na parc. št. 1253/33, ni opredelilo. Prav tako ni pojasnilo, katerega od kriterijev iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 je pri presoji uporabilo, temveč se je v 19. točki obrazložitve sklepa nanje le pavšalno sklicevalo. Sodišče prve stopnje bi se moralo do uporabe kriterijev za določitev obsega pripadajočega zemljišče konkretneje opredeliti, še posebej zato, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da uporaba posameznega kriterija v konkretnem primeru ne privede do istega rezultata. Iz mnenja gre namreč razbrati, da upoštevaje prvotno projektno dokumentacijo in prostorske akte, parc. št. 1253/33 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljic, medtem ko upoštevaje spremembe te dokumentacije, upravne odločbe in preteklo redno rabo zemljišča, štiri parkirna mesta na sporni parceli pripadajo stavbi pritožnice.

9. V predmetni zadevi je sporno tudi vprašanje pretekle redne rabe zemljišča3, ki ga sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga ni raziskalo. Pritožnica je v zvezi z zatrjevano preteklo rabo predlagala zaslišanje prič A. A. in B. B., česar sodišče prve stopnje ni izvedlo. Utemeljen je pritožbeni očitek, da ne v postopku ne v izpodbijanem sklepu ni bil sprejet dokazni sklep, s katerim bi bilo obrazloženo odločeno o zavrnitvi podanega dokaznega predloga. Pritožnica se tako sploh ni mogla seznaniti z razlogi, zakaj sodišče prve stopnje njenega dokaznega predloga ni izvedlo oziroma ga je zavrnilo. Sodišče veže načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, zato morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev njihove izvedbe. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ker sodišče prve stopnje teh razlogov ni navedlo, je kršilo pritožničino pravico do izjave in sodelovanja v postopku.

10. Glede na navedeno sta podani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)4 in 3. členom ZVEtL-1, ki sta narekovali razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Pritožbi je tako ugodilo in sklep v izpodbijani I. ter III. točki izreka glede parc. št. 1253/33 razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev postopka ne more odpraviti samo. Če bi samo prvič obravnavalo na prvi stopnji prezrte pravnorelevantne ugovore (pretekla dejanska raba zemljišča) in dokazne predloge pritožnice ter dopolnjevalo ugotovitve in pomanjkljive razloge izpodbijanega sklepa, bi nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev do pritožbe.

11. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje s strani pritožnice predlagani dokaz z zaslišanjem prič izvede ali pa navede ustrezne in dopustne razloge za njihovo zavrnitev, nato pa o zadevi ponovno odloči. Sprejeto odločitev bo moralo jasno in popolno obrazložiti, tako da jo bo mogoče vsebinsko preizkusiti.

12. Ker postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Vse parcele se nahajajo v isti katastrski občini, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 Gre za lokacijsko dokumentacijo LD št. 36242 z dne 16. 9. 1991, s katero izvedenka ob izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagala. 3 Pritožnica je zatrjevala, da lastniki in uporabniki poslovne stavbe že od časa njene gradnje uporabljajo sporno parkirišče, medtem ko so predlagateljice temu nasprotovale in zatrjevale, da sporno parkirišče uporabljajo le etažni lastniki njihovih večstanovanjskih stavb. 4 Navedeni predpis je treba uporabiti na podlagi 216. člena Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1, Ur. l. 16/2019.