Jedro

V reviziji je dovoljeno navajati nova dejstva samo, če se nanašajo na upoštevne procesne kršitve (člen 387. ZPP), ne pa tudi na dejansko podlago pravnomočne sodbe. Zato so nove tožničine dejanske navedbe v reviziji (v zvezi z izvolitvijo oziroma neizvolitvijo M.T. kot zunanjega člana disciplinske komisije tožene stranke) neupoštevne. Ničesar pri tem ne spremeni okoliščina, da je tožnica v ugovoru zoper odločbo disciplinske komisije grajala sestavo disciplinske komisije. To dejstvo (saj gre za dejansko in ne pravno vprašanje) bi morala skladno določilu 6. odstavka 23. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74) zatrjevati med sodnim postopkom, najkasneje pa v pritožbi (1. odstavek 352. člena ZPP) in za njegovo ugotovitev predlagati dokaze. Tega pa ni storila, zato je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (2. odst. 385. čl.).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Novem mestu je z odločbo S zavrnilo zahtevek ..., da se razveljavi sklep disciplinske komisije ... z dne 23.3.1981 (pravnega prednika sedanje tožene stranke), s katerim ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da so disciplinske kršitve iz 1., 2., 3., 4. in 7. točke dispozitiva disciplinske odločbe sicer zastarale, zato je tožnico za njih storitev oprostilo; presodilo pa je, da ji je bil zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 5., 6., 8. in 9. točki (opredeljenih v 5., 14. in 23. alinei 14. člena ter 3. alinei 2. odstavka 16. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti kot: povzročitev izgube poslovni enoti, nevestno in nezakonito razpolaganje z družbenim premoženjem; zloraba položaja; groba kršitev delovnih dolžnosti poslovodje ter odklonitev nalog) zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep. Sklep zadružnega sveta z dne 9.4.1981, s katerim je bil zavržen tožničin ugovor zoper odločitev disciplinske komisije, je razveljavilo kot nezakonit. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je razveljavilo tudi 9. točko izreka sklepa disciplinske komisije. Na podlagi drugačne presoje v postopku pred prvostopnim sodiščem izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožnica ni odgovorna za očitano odklonitev sodelovanja z inventurno komisijo.

Proti odločbi sodišča druge stopnje tožnica na podlagi določila 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94 - v nadaljevanju ZDSS) vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej zatrjuje, da za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevna niso obstajale procesne predpostavke iz 186. člena takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78); disciplinska komisija pa je bila nepravilno sestavljena, saj njen zunanji član ... ni bil nikoli na listi, ki jo je določil zbor združenega dela SO .... Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče opozarja na določbo 3. odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katero so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus napadene odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona revizijsko sodišče ni dolžno upoštevati določbe 386. člena ZPP (paziti po uradni dolžnosti na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava).

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podan. Disciplinski postopek zoper tožnico je bil sprožen v času veljavnosti določb zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 - v nadaljevanju ZZD). Omenjeni zakon je v 200. členu določil način sestave disciplinske komisije v temeljni organizaciji, kot disciplinski organ prve stopnje. Po 1. in 2. odstavku je bilo določeno, da sestavlja disciplinsko komisijo, ki jo volijo delavci na način, kot se voli delavski svet, liho število članov, vštevši predsednika. Določeno število članov disciplinske komisije, vendar ne več kot četrtino vseh njenih članov, morajo biti osebe izven temeljne organizacije in jih volijo delavci z liste, ki jo določi zbor združenega dela skupščine občine, v kateri je temeljna organizacija, na predlog sindikata po postopku iz 2. odstavka tega člena (3. odstavek). Disciplinska komisija je pravilno sestavljena, če je sestavljena tako, kot je določal zakon. Za nepravilno sestavo disciplinske komisije bi šlo v primeru, če bi v disciplinskem postopku odločal posameznik ali senat, sestavljen brez zunanjega člana. V obravnavanem primeru je bila disciplinska odločba izdana v senatu, sestavljenem skladno prej navedenemu določilu 200. člena ZZD. Trditev, da ... ni bil na listi, določeni v zboru združenega dela SO ... - ki jo tožnik uveljavlja kot revizijsko novoto - pa predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 385. člena ZPP).

V reviziji je dovoljeno navajati nova dejstva samo, če se nanašajo na upoštevne procesne kršitve (člen 387. ZPP), ne pa tudi na dejansko podlago pravnomočne sodbe. Zato so nove tožničine dejanske navedbe v reviziji (v zvezi z izvolitivijo oziroma neizvolitvijo ... kot zunanjega člana disciplinske komisije tožene stranke) neupoštevne. Ničesar pri tem ne spremeni okoliščina, da je tožnica v ugovoru zoper odločbo disciplinske komisije grajala sestavo disciplinske komisije. To dejstvo (saj gre za dejansko in ne pravno vprašanje) bi morala skladno določilu 6. odstavka 23. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74) zatrjevati med sodnim postopkom, najkasneje pa v pritožbi (1. odstavek 352. člena ZPP) in za njegovo ugotovitev predlagati dokaze. Tega pa ni storila, zato je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Šteti mora, da so bila dejstva na prvi in drugi stopnji pravilno in popolno ugotovljena.

V kolikor pa je imela revizija v mislih kršitve določb o materialnem procesnem vodstvu, pa je opozoriti, da so lahko te storjene samo na prvi stopnji. Te kršitve so lahko bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Po 385. členu ZPP pa takšne kršitve, tudi če bi na prvi stopnji bile res storjene, niso revizijski razlog. Zato se revizijsko sodišče z njimi ni smelo ukvarjati. Te kršitve bi bile lahko predmet obravnavanja na revizijski stopnji le v primeru, če bi bila njihova kršitev uveljavljena v pritožbi, sodišče druge stopnje pa bi v zvezi z njihovim obravnavanjem samo kršilo ZPP. Toda tožeča stranka kršitev ZPP v pritožbi ni uveljavljala in tako tudi ni mogoče šteti, da sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ni izčrpalo. Prav to pa tožnica pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po določbi 224. člena ZZD oziroma 186. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77 in 30/78 - v nadaljevanju ZDR) je imel delavec v primeru, če ni bil zadovoljen z odločitvijo, ali če pristojni organ v temeljni organizaciji ni odločil v tridesetih dneh od vložitve zahteve, pravico v nadaljnih tridesetih dneh zahtevati varstvo pravic pri sodišču združenega dela (1. odstavek). Po 222. členu ZZD oziroma 182. členu ZDR je bil drugostopni organ dolžan odločiti o zahtevi delavca v tridesetih dneh od dneva, ko je bila vložena. S pojmom "odločitev pristojenega organa" je mišljena tako odločitev o dopustnosti, dovoljenosti kot tudi utemeljenosti ugovora. Tudi v ugovornem postopku so dopustne meritorne odločitve odvisne od obstoja procesnih predpostavk. Če namreč procesne predpostavke manjkajo, je to ovira za nadaljnji postopek, ki se nanaša na utemeljenost zahteve za varstvo pravic. Ker se odločanje drugostopnega organa nanaša ne samo na odločanje o utemeljenosti (kot zmotno misli revizija), temveč tudi na dopustnost vloženega ugovora, je bila v obravnavanem primeru podana procesna predpostavka tudi za uveljavljano sodno varstvo tožnice. Zadružni svet - čeprav je ugovor kot nedovoljen zavrgel - je odločil v skladu s 1. odstavkom 182. člena ZDR (1. odstavek 222. člena ZZD).

Revizijsko sodišče ob tem opozarja, da šele z revizijo uveljavljeni razlog o neobstoju procesnih predpostavk za sodno varstvo, ni pravno relevanten. Tudi če bi bila podana v reviziji zatrjevana kršitev postopka, ta kršitev ni bistvena kršitev določb postopka, saj ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

Zaradi navedenih razlogov reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).