Jedro

Pri izdaji začasne odredbe sodišče ni vezano na predhodno uveljavljanje zadrževanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu.

Če je v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo, zgolj dekleratorna začasna odredba o zadržanju učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brez ustreznega dajatvenega (reintegracijskega) izreka in izvršilnega sredstva, ne more predstavljati učinkovite začasne odredbe, s katero bi bilo v smislu določb ZIZ mogoče doseči namen zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ju je podala tožena stranka dne 27.3.2003, vse do pravnomočne odločitev o nezakonitosti te odpovedi. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnica ni izkazala, da bi v smislu 1. odst. 85. člena ZDR/02 predhodno pri toženi stranki zahtevala zadržanje učinkovanja sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti ni izkazala, da bi bili za takšno zadržanje pri toženi stranki izpolnjeni pogoji.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo spremembo v smeri ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da so bili dejansko podani razlogi za izdajo začasne odredbe v smislu določb 19. člena ZDSS in 272. člena ZIZ, saj naj bi šlo pri sporni odpovedi za samovoljno ravnanje tožene stranke zaradi odločanja v nasprotju z določbami ZDR/02, v posledici takšnega ravnanja pa tožnici nastaja nenadomestljiva škoda in zato razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, niso relevantni.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani prvostopni sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da bi bilo zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu s strani sodišča izdane začasne odredbe mogoče predlagati le v primeru, če je bilo takšno zadržanje predhodno uveljavljano pri delodajalcu v smislu določb 1. odst. 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur.l. RS št. 42/2002).

Sodišče sme v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (1. odst. 271. člena in 1. odst. 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98 in 75/02) in pri izdaji začasne odredbe ni vezano le na predhodno uveljavljanje zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, kot to določa 85. člen ZDR/02. Ne glede na to pa lahko predlagana vsebina začasne odredbe doseže namen zavarovanja le v primeru, da do njene izdaje delovno razmerje delavcu - tožniku na podlagi izpodbijane odpovedi dejansko še ni prenehalo. V tožničinem primeru je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 1. odst. 110. člena ZDR/02, ki ima brez zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odst. 85. člena ZDR/02 (česar pa v konkretni zadevi ni bilo) za posledico takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, oziroma delovnega razmerja. V takšnem položaju pa zgolj deklaratorna začasna odredba o zadržanju učinkov, ki so dejansko že v celoti nastali, brez ustreznega dajatvenega (reintegracijskega) izreka in izvršilnega sredstva ter predmeta izvršbe, ne more predstavljati ustrezno učinkovite začasne odredbe, s katero bi bilo v smislu določb ZIZ mogoče doseči namen zavarovanja. Že zgolj iz tega razloga tožnica s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe v tem primeru ni mogla uspeti, tako da je sodišče prve stopnje njen predlog utemeljeno zavrnilo. Ker predlog ni bil utemeljen že glede na samo predlagano formulacijo in vsebino začasne odredbe, se pritožbeno sodišče glede nadaljnjih v pritožbi uveljavljanih razlogov opredeljuje le toliko, da ugotavlja, da v ravnanju tožene stranke ni zaslediti samovoljnega ravnanja, oziroma na strani tožnice takšne nenadomestljive škode, zaradi česar bi lahko prišla v poštev izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti v smislu določb 1. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.