Jedro

Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.

Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke proti sodbi se delno ugodi in se sodba delno spremeni tako, da se v I. točki izreka sodbe znesek 25.171,87 EUR nadomesti z zneskom "29.511,87 EUR". V preostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških se delno ugodi in se sklep o stroških delno spremeni tako, da se v I. točki izreka sklepa znesek 2.110,27 EUR nadomesti z zneskom 2.625,31 EUR in v II. točki izreka znesek 1.125,26 EUR nadomesti z zneskom 914,53 EUR.

III. Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 283,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 25.171,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. S sklepom je odločilo o stroških in sicer je naložilo toženi stranki plačilo 2.110,27 EUR, ki jih mora plačati tožeči stranki, tožeči stranki pa je naložilo plačilo stroškov stranske intervenientke v višini 1.125,26 EUR.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo tako proti sodbi kot proti sklepu. V pritožbi proti sodbi meni, da je njen soprispevek nižji od 30%, saj je bila toženka brez vozniškega izpita in potrebnega znanja in bi bil njen prispevek največ 10%. Pritožuje se proti odškodnini za nepremoženjsko škodo in sicer je odškodnina za fizične bolečine prenizka, enako za skaženost. Gre za mlado dekle in ne more nositi hlač in dvodelnih kopalk. Za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je odškodnina prenizka, saj je izvedenec ugotovil trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu. Po poklicu je frizerka in dela ne bo mogla opravljati še 30 let. Sodišče ni upoštevalo, da je že rodila s carskim rezom po nezgodi in si želi še več otrok, pa si zaradi poškodbe ne upa. Pritožuje se proti stroškom zaradi uspeha.

3. Tožena stranka se pritožuje proti sodbi. Meni, da je sodišče napačno odločilo o temelju. Izvedenec je bil sicer prisoten na naroku in izdelal izvedeniško mnenje in imel vpogled v dokumentacijo kazenskega spisa. Nato je izdelal izvedeniško mnenje. Sodišče v točki 37 sodbe navaja, da ga sprejema in sicer, da je tožnica v času trčenja imela 2,1 meter oddaljenost od levega roba cestišča, da pa se sodišče z mnenjem ne strinja. Po mnenju tožene stranke je ta zaključek sodišča v celoti pravilen, saj sodišče v točki 40 zaključuje, da je tožnica tik pred trčenjem nenadoma skočila z levega roba cestišča, kar je izpovedala tudi stranska intervenientka, enako tožničin mož in vozilo je trčilo v tožničin desni bok. Sodišče vseeno sklepa, da se stranska intervenientka ni uspela v celoti razbremeniti objektivne odgovornosti, s čimer se tožena stranka ne strinja. Prispevek 30% je v nasprotju s sodno prakso in pri tem citira tri odločbe vrhovnega sodišča in dveh odločb višjih sodišč. Cesta je široka 5,6 metra, sredinska črta je 2,8 metra in do trčenja je prišlo 0,7 metra preko sredinske črte na levem pasu. Zaradi tožničinega moža je tožnica deloma peljala preko navidezne sredinske črte. Stranska intervenientka je vozila v prvi prestavi, kar je potrdil tudi izvedenec K. in izračunal hitrost 23,3 do 24 km/h. Vmes je bilo toliko prostora, da bi voznica varno zapeljala mimo vseh oseb, tudi najbolj skrbni voznik ne bi ravnal drugače. Če tožnica ne bi nenadoma skočila za psom, ne bi prišlo do trčenja. Izvedenec K. in dva izvedenca v kazenskem postopku sta ugotovila, da je do trčenja prišlo znotraj psihotehničnega časa, v katerem na situacijo odreagira voznik in zavorni sistem vozila. Nevarno situacijo je v celoti povzročila tožnica in sodišče bi moralo primerno oceniti odstotek odgovornosti. Okoliščina, da voznica ni imela vozniškega izpita, ni odločilna. Tudi najbolj skrben voznik bi ravnal enako. Voznica je videla tožnico, ki je prijela psa in stala pri levem robu cestišča. Tožnica je sprehajala psa po cestišču, pes ni bil privezan in skočila je na cesto. Voznica tega ni mogla preprečiti. Voznica je lahko pričakovala, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi. Voznica ni z ničemer prispevala k nastanku škode, tožnica pa je grobo kršila tretji odstavek 83. člena ZPRCP. Izpodbija tek obresti, saj tega dne obseg škode ni bil znan. Tožnica je rodila 18. 3. 2017, to je po dnevu, ko sodišče ugotovi zamudo za nepremoženjsko škodo. V pritožbi proti sklepu o stroških izpodbija sklep glede uspeha, saj je tožeča stranka uspela z 51,53%. Sodišče je priznalo toženi stranki stroške za izvedence in stroške pričnin, ni pa priznalo stroškov kilometrine, kar je priglasila v sedmi pripravljalni vlogi v skupni višini 140,60 EUR in dodatno priglasila potne stroške še za narok v višini 22,20 EUR. Priznalo pa je stroške tožnici in stranski intervenientki. Treba je priznati tudi materialne stroške s poštnino in fotokopijo.

4. Proti sodbi vlaga pritožbo stranska intervenientka in predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da je delež tožnice za nesrečo 80%, pritožnice pa 20%. Tožena stranka ni mogla biti v zamudi z izplačilom odškodnine od 29. 7. 2015, ker takrat obseg še ni bil znan. Tožnica navaja potek zdravljenja in težave v času nosečnosti in pri porodu, kar se je zgodilo bistveno kasneje. Izvedenec K. pa je naredil zmotne izračune in sklepe. Tožnica je izpovedovala situacijo pred nezgodo, ko se je zadrževala ob levem robu ceste in naj ne bi bila v gibanju ter da je bila sklonjena proti psu. Zanikala je, da je pes tekel na vozišče in da naj bi bila cca 2 metra od levega roba. Pritožnica pa opisuje potek tako, da se je približala levemu robu ceste, tožnica je bila sklenjena proti psu in je mirovala. Opazila je moškega na desni strani ceste, ki je naredil nekaj korakov. Ocenila je, da lahko mimo pelje in vozila z minimalno hitrostjo v prvi prestavi. Če bi tožnica mirovala, bi lahko varno peljala mimo. Sodišče pa nepravilno sledi izvedencu, ki meni, da je situacija na cesti narekovala voznici, da pred srečanjem ustavi. To je neživljenjsko. Dogodek se ni pripetil tako, kot ga opisuje tožnica in to ugotovi tudi izvedenec. Enako v kazenskem postopku izvedenec A. A. in B. B. Sodišče pa tega mnenja iz kazenskega spisa ne upošteva, češ, da tožeča stranka ni dala soglasja za izvedbo dokaza z vpogledom obeh mnenj. To ni pravilno. Tožnica ni bila izrecno vprašana, ali soglaša, sodišče je štelo, da to ni potrebno. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi kot dokaz predlagala vpogled v kazenski spis. V kazenskem spisu sta bila dva izvedenca. Sodišče bi moralo pri analizi dokazov in sprejemanju dokazov sklepov upoštevati obe izvedeniški mnenji in upoštevati pripombe tožene stranke oziroma stranske intervenientke na mnenje izvedenca K., da bi se ta moral opredeliti do razhajanj med njegovimi ugotovitvami in ugotovitvami ostalih dveh izvedencev. Pritožnica je vozila z minimalno hitrostjo, v prvi prestavi in situacija ni zahtevala, da ustavi, saj sta bila pešca v mirovanju in je bil njun položaj jasen. Pes ni tekel po vozišču, temveč je bil pri tožnici. Nato pa je hodila 2 metra od levega roba, pred njo se je po sredini ceste sprehajal neprivezan pes, zato je tako izhodišče za izračune in ugotovitve sodnega izvedenca napačno in ne odraža dejanske situacije. Takega položaja, kot ga ugotovi izvedenec, ne potrdi tožnica, niti priča E. H. in ne E. A. in ne voznica. Pač pa je pes nenadoma stekel na vozišče in je tožnica trčila v osebni avto pritožnice s svojo desno bočno stranjo in pritožnica te situacije ni mogla preprečiti. To sta ugotovila tudi izvedenec A. A. in B. B. Sodišče ni sledilo tožničini izpovedbi, da je bil pred zadetjem pes na robu cestišča pred njo in je miroval. Tega ni potrdil tudi priča E. H. Tudi E. A. opiše dogodek tako kot voznica. Situacija ni narekovala, da se voznica ustavi. Njena hitrost je bila primerna. Vozila je v prvi prestavi. Enako bi reagirala, četudi bi imela vozniško dovoljenje. Prispevek pritožnice bi bil lahko največ 20%. Odškodnina je previsoka. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica mlajša oseba in da bo celotna rehabilitacija hitrejša in bolj učinkovita. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bila krvavitev v prvih mesecih nosečnosti pri tožnici posledica poškodb iz škodnega dogodka. Zato te ugotovitve niso dokazane. To bi lahko potrdil le specialist ginekolog, ki pa v postopku ni bil ne predlagan, ne postavljen.

5. Na vročene pritožbe stranke niso odgovarjale.

6. Pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke proti sodbi nista utemeljeni, pritožba tožnice proti sodbi pa je delno utemeljena.

O temelju odškodninske odgovornosti za nastalo škodo:

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo objektivno odgovornost (150. člen OZ), saj ni dvoma, da je avtomobil nevarna stvar. Avtomobil je bil zavarovan pri toženi stranki, ki na podlagi 12. in 20. člena ZOZP krije škodo, ki jo povzroči tretjim osebam voznik vozila. Med strankami postopka in stransko intervenientko tudi ni bilo dvoma o tem, da voznica ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja. Vendar mora tožena stranka tudi v takem primeru kriti škodo tretji osebi, saj nima ugovorov proti oškodovancu, ki jih sicer ima proti zavarovancu iz zavarovalne pogodbe (7. člen ZOZP).

8. Tožena stranka je trdila, da je tožnica povzročila nevarno situacijo in v pritožbi priznava le 10% odgovornost voznice, stranska intervenientka pa največ 20% odgovornost. S tem se tožena stranka in stranska intevenientka sklicujeta na ekskulpacijski razlog po 153. členu OZ. Ta določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega razloga, ki je bil izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik stvari je po drugem odstavku prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). To pomeni, da je zaradi ugovora sokrivde tožnice treba upoštevati tudi pravila o krivdni odgovornosti, ko tehtamo ravnanja obeh udeleženk v prometni nesreči. Pri tem mora tožena stranka dokazati, da se vzroku ni mogla izogniti ali ga odvrniti in da dejanj tožnice, to je oškodovanke, ni bilo mogoče pričakovati in se njenim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Sodna praksa je enotna, da pri objektivni odgovornosti ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek, pač pa je treba ugotoviti element neizogibnosti. Če oškodovančevo dejanje ni bilo nepričakovano, ni popolne oprostitve odgovornih1. Tako je treba toženi stranki odgovoriti, da se primeri, na katere se sklicuje v pritožbi, nanašajo na dogodke, ko vozniki niso videli pešca, vendar je bil pešec na območju, na katerem ni bil nepričakovan2. V tem primeru pa ni bilo čisto tako.

9. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja pravno pomembne okoliščine: - makademsko cestišče je bilo široko 5,6 metrov in namenjeno za obojestranski promet; - potekalo je v ravni črti in v desni ovinek s preglednostjo 100 metrov; - dovoljena hitrost je bila 50 km/h, voznica je vozila s hitrostjo 23,3 do 24 km/h v prvi prestavi; - mesto trčenja je 2,1 meter desno od levega roba cestišča; - glede na položaj telesa tožnice po nezgodi in mesto trčenja, je bila tožnica usmerjena nekoliko v levo, saj jo je vozilo zadelo v predel desne sednične regije, ko je bila sklonjena; - na tleh ležečo tožnico je vozilo del poti potiskalo pred seboj, nato pa jo je povozilo s prednjim levim kolesom čez ledveni del; - policija na kraju nezgode ni evidentirala zavornih sledi pred mestom naleta na peško; - tožničin mož je bil na drugi strani cesti; - pred trčenjem je tožnica držala psa, ki je pred tem prosto tekel po cestišču in sodišče sklepa, da je pes pobegnil, tožnica pa skočila pred trčenjem, ko je lovila psa.

Temu dejanskemu stanju ni kaj dodati. Voznica je izpovedala, da je videla tožnico, njenega moža in psa na razdalji 100 metrov in ocenila, da je razdalja med tožnico, ki je prijela psa in možem takšna, da lahko pelje vmes. Tako sodišče prve stopnje ni sledilo tožnici, ki je izpovedala, da je hodila ob levem robu cestišča, mož ob desnem robu, pes pa po sredini cestišča, da je poklicala psa, pristopila k njemu, se nagnila in ga prijela za ovratnico, da ga pripne na povodec, ko jo je zadel avto. Sodišče je v tem delu sledilo voznici, da je bila njena prvotna ocena, da bo lahko šla mimo tožnice in da je potem tožnica hipno skočila pred avtomobil zaradi nenadnega skoka psa. To je izpovedal tudi vozničin mož, priča E. A. Vendar sodišče ni verjelo voznici, da ni pravočasno videla tožnice, njenega moža in psa in da ni mogla preprečiti dogodka. Izvedenec je namreč ugotovil, da so bili vozni pogoji dobri, vidljivost dobra, preglednost 100 metrov in da je lahko voznica videla tožnico, psa v prostem gibanju in tožničinega moža. Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti3. Pravilno je sodišče sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, bila glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo (primerjaj list. št. 286). Stranski intervenientki je treba odgovoriti, da je pravilno sodišče pripisalo napačno odločitev njeni neizkušenosti, oziroma dejstvu, da ni imela vozniškega dovoljenja. To je potrdil tudi izvedenec (list. št. 254 - 255).

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo objektivno odgovornost voznice in krivdno ravnanje tožnice in določilo odgovornost voznice 70%, tožnice pa 30%. Toženi stranki je treba odgovoriti, da so primeri, na katere se sklicuje v pritožbi takšni, da vozniki vozil prej niso videli pešca, pač pa so lahko le pričakovali, da bi na takšnem mestu lahko bili. V konkretnem primeru pa je voznica videla tožnico in celo situacijo na cestišču, pa ni ustavila ali vsaj vozila s tako hitrostjo, da bi lahko vsak trenutek ustavila. Da se bo pes iztrgal in skočil na cesto, tožnica pa ga skušala uloviti, ni nepričakovan dogodek, ki ga povprečno skrben voznik, ki vidi situacijo, ni mogel predvideti. Tožena stranka v pritožbi analizira celo situacijo, vendar zmotno meni, da je bila odločitev voznice, da pelje mimo in to s tako hitrostjo, pravilna. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo večji soprispevek voznice kot soprispevek peške. Tudi izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da bi skrben voznik vozil s tako hitrostjo, da bi vsak trenutek lahko ustavil, saj je voznica peško, psa in tožničinega moža videla na razdalji 100 metrov. Res pa je, da je vozila z dovoljeno hitrostjo.

11. Toženi stranki in stranski intervenientki je treba odgovoriti, da zmotno razlagajo tehtanje odgovornosti voznice in peške le skozi krivdno odgovornost in to zlasti tožnice. Ni dvoma, da je tožnica soprispevala k nastanku prometne nesreče, saj je imela psa spuščenega, hodila je po vozišču in se nenadoma obrnila proti psu, ki se je iztrgal, in ga lovila (83. člen ZPRCP). Vendar v tej odškodninski pravdi ne gre za tehtanje kazenske odgovornosti voznice, zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno postavilo izvedenca cestnoprometne stroke in tudi po primerjavi ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ugotavljalo odgovornost obeh udeleženk prometne nesreče. Ne gre za enačenje kazenske odgovornosti voznice v kazenski zadevi s tehtanjem ekskulpacijskih razlogov iz objektivne odgovornosti. Citirana sodna praksa je jasno napolnila te pravne standarde, pa tudi citirana pravna teorija je v tem delu enotna.

12. Stranka intervenientka posebej graja stališče sodišča prve stopnje, da je postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je prisostvoval glavnim obravnavam, opravil ogled na kraju samem, prebral dokumentacijo v spisu in izdelal samostojno izvedeniško mnenje. Pri tem pritožba spregleda, da je sodišče sprejelo dokazni sklep in tudi vpogledalo kazenski spis Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I K 14698/2015 in se odločilo, da postavi izvedenca cestnoprometne stroke in medicinske stroke. Na pripombe je izvedenec K. odgovoril (list. št. 286) in tudi na vprašanje sodnice, da je izvedenec v kazenskem postopku menil, da ni bilo mogoče preprečiti te nezgode. Torej je bil opozorjen na izvedenska mnenja iz I K 14698/2015. Na koncu pravde pa tožena stranka in stranska intervenientka nista imeli pripomb in nista predlagali novih dokaznih predlogov v tej smeri, kakor tudi nista uveljavljali kršitev, ki bi lahko pomenila kršitev določb pravdnega postopka (286.b člen ZPP). Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o odgovornosti obeh udeleženk v prometni nesreči. Pri tem ni zagrešilo smiselno uveljavljane 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Tožnici pa je treba odgovoriti, da je tudi njeno krivdno ravnanje soprispevalo k nastali prometni nesreči in da je ocena 30% sokrivde pravilna.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

14. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno citiralo materialno pravo, ki je podlaga za odločanje o višini odškodnine za prestano nepremoženjsko škodo (179. člen OZ in 182. člen OZ). Tožnica pri tem utemeljeno opozarja, da je sodna praksa za primerljive odškodnine nekoliko višja. Pritožnica sicer navaja, da je odškodnina v podobnih primerih med 23 in 78 povprečnimi neto plačami. Odškodnine so res različne, saj točno takega primera ni mogoče najti. Vendar je v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Alenka Beger Škrt, GV Založba, Ljubljana 2011) med primeri (od strani 808 do 841) moč ugotoviti, da je skupno prisojena odškodnina nekoliko prenizka. Sodišče prve stopnje je iz naslova prestanih fizičnih bolečin prisodilo 17.000,00 EUR odškodnine in s tem se pritožbeno sodišče strinja in sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje (točka 83 in 84 obrazložitve). Pač pa tožnica opozori, da je prisojena odškodnina iz naslova skaženosti v znesku 1.800,00 EUR prenizka (upoštevaje tožničino mladost in številne brazgotine, ki jih ima na telesu). Tudi sodišče je sledilo izvedencu in tožnici, da ko ima enodelne kopalke, se brazgotine sicer ne vidijo, vendar se počuti tožnica manjvredno in si ni všeč. To vpliva tudi na njen odnos z možem, saj ne mara, da jo gleda. Izvedenec pa je ugotovil, da ima oškodovanka zadaj na ledveni hrbtenici 15 cm dolgo in 5 mm široko, grobo brazgotino, ki je rožnato zabarvana in nekoliko dvignjena nad nivo kože. Opisal je tudi druge brazgotine, na levem stegnu 10 cm dolgo, temno liso, na križnem predelu pa se vidi z velike razdalje, kadar ima oškodovanka ta del telesa razkrit. Iz tega naslova bi bilo treba tožnici priznati še 1.200,00 EUR oziroma ugoditi zahtevku v celoti (skupaj 3.000,00 EUR).

15. Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da je prenizka odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ji je presodilo odškodnino 13.500,00 EUR. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil anatomske in funkcionalne posledice. Trajne posledice v funkcionalnem smislu se kažejo z nefiziološko elastično medenico, saj sta oba sklepa med črevnico in križnico zatrjena, prav tako pa je učvrščena tudi leva sramnica. Zato se medenica med eventualnim porodom ne more normalno premikati in take poškodovanke vedno potrebujejo porod s carskim rezom. Res je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja, da je tožnica v konkretnem primeru med pravdo, že rodila in imela carski rez. Vendar pritožba tožene stranke zmotno meni, da je sodišče ta carski rez štelo kot škodo, in da zato ni mogoče tožnici priznati zakonite zamudne obresti od zahtevka pred pravdo. Sodišče ni priznalo te škode kot novi škodni dogodek, sledilo je le izvedencu, da ima funkcionalne posledice, in da so se te potrdile tudi z dejstvom, da je rodila s carskim rezom. Ne gre torej za odškodnino zaradi poroda s carskim rezom, ampak za odškodnino zaradi funkcionalnih posledic nefiziološke elastičnosti medenice in posledično nezmožnosti rojevanja drugače, kot s carskim rezom. Sodišče je tudi ugotovilo, da ima kronično sakroiliakalno bolečino in tudi minimalno okrnjeno gibljivost ledvene hrbtenice. Ni več sposobna za napornejše športne aktivnosti, ki se izvajajo na nogah, ne more teči, dolgotrajno hodit, prenašati težjih bremen in ni sposobna za delo, ki se opravlja izključno na nogah in pri tem prenašati tudi bremena. Tožnica je po poklicu frizerka in ne bo mogla opravljati stoječega dela po taki poškodbi še 30 let. Če je spočita, hodi normalno, če je utrujena, pa po ugotovitvah izvedenca, šepa. Glede na dejstvo, da je rojena 1990 leta, bo svoje težave morala prenašati še dolgo časa, zato je bilo treba njeni pritožbi v tem delu delno ugoditi in iz tega naslova zvišati odškodnino še za 5.000,00 EUR, tako da znaša odškodnina iz naslova duševnih bolečin in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 18.500,00 EUR4. Tako je prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode ob 100% temelju 40.050,00 EUR oziroma ob 70% temelju, 28.035,00 EUR, zato je bilo treba glede višine prisojene odškodnine pritožbi tožnice delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se v I. točki izreka znesek 25.171,87 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 29.511,87 EUR. Višji tožbeni zahtevek pa je neutemeljen.

O pritožbi proti sklepu:

16. Tožeča stranka se pritožuje glede odločitve o stroških in predlaga, da sodišče stroške odmeri tako, kot se je pritožila proti sodbi. Tožena stranka pa opozarja, da je priglasila tudi stroške kilometrine za pristope na naroke za glavno obravnavo in to specificirala v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2019 (skupaj 140,60 EUR) in dodatne stroške za zadnji narok 22,20 EUR. Opozarja tudi na plačane in priglašene materialne stroške za pošto in fotokopiranje v skupni vrednosti 20,00 EUR (list. št. 318). Skupaj se torej pritožuje za 182,80 EUR.

17. Ker je bilo treba delno ugoditi pritožbi tožeče stranke glede višine škode, je bilo treba ustrezno spremeniti tudi izrek o stroških. Tako se izkaže, da po upoštevanju priznane nepremoženjske škode (ob 100% temelju je to sedaj za 6.200,00 EUR več) in ob upoštevanju 70% utemeljenosti po temelju, znaša škoda iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode skupaj 29.511,87 EUR. Ta znesek pa od celotnega zahtevka tožeče stranke (48.841,00 EUR) predstavlja 60,42%. Tako so stroški tožeče stranke 5.349,06 EUR in 60,42% od tega zneska predstavlja znesek 3.231,90 EUR. Stroški tožene stranke v celoti so 1.324,51 EUR. Ker je pritožba tožene stranke glede stroškov utemeljena (tožena stranka je res priglasila potne stroške po sedmi pripravljalni vlogi in na zadnjem naroku, kakor tudi materialne stroške, vse skupaj 182,80 EUR), je bilo treba pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi in priznati toženi stranki skupaj 1.507,31 EUR stroškov. Ker je uspela tožena stranka v pravdi do 39,58%, ji pripadajo stroški v znesku 596,59 EUR. Po opravljenem pobotanju mora tožena stranki plačati tožeči stranki 2.635,31 EUR.

18. Stroški stranske intervenientke so 2.310,61 EUR. Ker pa je uspela do 39,58% (tako kot tožena stranka), znašajo njeni stroški 914,53 EUR. Zato mora tožeča stranka plačati stranski intervenientki 914,53 EUR in je bilo treba tudi sklep o stroških ustrezno popraviti. Sklep o stroških se v I. točki izreka glasi tako, da je bilo treba znesek 2.110,27 EUR nadomestiti s pravilnim zneskom 2.635,00 EUR. V II. točki izreka pa je bilo treba znesek 1.125,26 EUR nadomestiti s pravilnim zneskom 914,53 EUR. Na koncu je bilo treba odločiti še o pritožbenih stroških. Tožeča stranka je priglasila stroške za pritožbo in materialne stroške. Sodne takse je bila oproščena. Stroški za pritožbo so 750,00 EUR in materialni stroški 15,00 EUR, skupaj 765,00 EUR. Uspela je s 37% svoje pritožbe, tako da ji gre tudi ta del pritožbenih stroškov, to je 283,05 EUR. Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbo in sicer za takso in administrativne stroške. S pritožbo proti stroškom je le delno uspela, saj je predvsem grajala odločitev o temelju, oziroma rezultatu pravde; kar je po višini uspela (glede svojih pravdnih stroškov), pa je neznatni del glede na celotno odločitev. Zato ji pritožbenih stroškov proti sklepu o stroških ni bilo mogoče priznati (165. in 154. člen ZPP).

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 32/2009. 2 Tudi v teh primerih je sodna praksa dala določeno sokrivdo vozniku; II Cp 1703/2016, II Cp 1527/2017, II Ips 152/2016 in II Ips 693/2007. 3 Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 868. 4 Tožničin zahtevek je bil v zvišanju z dne 17. 1. 2019 na 21.000,00 EUR.