Jedro

Vsakršno fizično nasilje je nedopustno in predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ravnanje tožnice, grožnja z udarcem in met ključa v obraz sodelavca, je bilo lahko storjeno le naklepno. Tožnica se je zavedala kaj počne in je to tudi želela storiti oziroma je v to vsaj privolila. Okoliščina, da je bila morebiti razburjena zaradi izjave sodelavca in je reagirala hipno, na to ne vpliva. Fizični obračun z metanjem stvari v obraz zaradi izrečenih besed, ki v tem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile neprimerne, se ne more obravnavati kot obramba. Toženka je dokazala tudi, da je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje vanjo, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev nezakonitosti izredne odpovedi, reintegracijo in reparacijo ter plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da sodišče ni vsebinsko obravnavalo in ocenilo njenih dokazov, s čimer ji je kršilo pravico do (vsebinske) obravnave. Ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, posledično je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Razlogi za izredno odpoved niso obstajali. Tožnici se je očitalo, da je 9. 6. 2023 najprej grozila sodelavcu, da ga bo udarila, nato pa ga naj bi fizično napadala s tem, da je vanj vrgla ključ za odpiranje vrat na stroju. Tožnica je 9. 6. 2023 delala na stroju R 10, ki se je pokvaril, zato je prosila sodelavca A. A., da ga popravi. Ta jo je, namesto da bi stroj popravil, pričel žaliti. Sodišče je ugotovilo, da je imel neprimerne in seksistične pripombe, zato je tožnica o tem obvestila nadrejeno B. B. in mu ni grozila. Tudi sicer je manjša od A. A., rabila je njegovo pomoč, zato ni možno, da bi mu grozila. Obtožba, da naj bi 20 sekund nad njim držala dvignjene roke, je absurdna, saj gre za relativno dolg čas. Sodišče ne pojasni, zakaj verjame A. A., ki ni znal vsebinsko pojasniti, kako mu naj bi grozila, in ne tožnici. Sodelavec jo je še naprej izzival, rekel ji je, da je grda, sodišče pa je napačno ugotovilo, da tega ni rekel. Ni bilo razloga, da bi z njo razčiščeval po posredovanju nadrejene, zato je v afektu vanj vrgla ključ garderobne omare. Šlo je za afekt, bila je izzvana in se je branila in ni šlo za naklep. Zaradi ravnanja sodelavca je doživela živčni zlom in poklicala policijo. Posledic zaradi meta ključa ni bilo. Toženka je ves čas usmerjala priče, za A. A. je tudi pripravila izjavo. Priče so bile ekonomsko odvisne od toženke, zato jim sodišče ne bi smelo verjeti. A. A., za katerega je sodišče ugotovilo, da se je obnašal neprimerno, zaradi svojega ravnanja ni bil kaznovan, tožnica, ki je bila žrtev, pa je prejela izredno odpoved, ker je bila za toženko moteča in se jo je želela znebiti. A. A. je povedal, da ni ovire, da bi še naprej sodeloval s tožnico, zato je presenetljiva odločitev sodišča. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, v primeru, da bo sodišče odločitev razveljavilo, pa predlaga, da se zadeva dodeli novemu senatu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka nasprotuje pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeni očitek, da tožnici ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je vsebinsko opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in dokazov tožnice, pritožba pa niti ne konkretizira, katerih navedb in dokazov naj ne bi upoštevalo. Tožnica se dejansko ne strinja z dokazno oceno, vendar zato, ker sodišče ni sledilo njenim navedbam, ni bilo poseženo v tožničino pravico do sodnega varstva, prav tako ni podana očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je dokazna ocena celovita in oblikovana skladno z 8. členom ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi hujše naklepne kršitve delovnih obveznosti. Tožnici se očita, da je dne 9. 6. 2023 grozila sodelavcu A. A., da ga bo udarila, kasneje pa ga je tudi fizično napadla, in sicer je vanj vrgla ključ za odpiranje vrat stroja, ki ga je zadel v ličnico. Na podlagi izpovedi tožnice, A. A., B. B., pisnega zagovora tožnice in izjave A. A. z dne 13. 6. 2023, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so očitki iz izpodbijane izredne odpovedi utemeljeni. Priči B. B. in A. A. sta zaposleni pri toženki, vendar slednje ne pomeni, da sta zaradi tega njuni izpovedi neverodostojni. Konec koncev je njuno zaslišanje predlagala tudi tožnica sama. To, da so priče potrdile navedbe toženke, ne pomeni, da so bile vnaprej pripravljene s strani toženke oziroma da bi slednja vplivala na njihove izpovedi. Izjavo A. A. je sicer zapisala njegova sodelavka, vendar je slednji potrdil vsebino izjave. Povedal je, s čim mu je grozila tožnica (z udarcem), izpoved, da je tožnica približno 15 do 20 sekund držala nad njim dvignjeno roko, pa ni neverjetna oziroma absurdna, saj gre za izredno kratek čas. Izpoved A. A. o dogajanju dne 9. 6. 2023 se je tudi sicer ujemala z izpovedjo B. B., ki je bila prisotna, ko je tožnica tega dne vanj vrgla ključ za odpiranje vrat stroja, medtem ko je tožnica glede meta ključa izpovedala drugače, kot je trdila v svojem pisnem zagovoru, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo A. A. ter B. B. in ne tožnici.

8. Tožnica je dne 9. 6. 2023, ko se je pokvaril stroj R 10, prosila A. A., da ga popravi. Slednji je zaslišan potrdil navedbe tožnice, da ji je rekel, da je premalo božala C. C. po hrbtu, na kar je tožnica rekla, da ga bo udarila, če bo to še enkrat ponovil. Ko je A. A. to ponovil, je dvignila roko, kot da ga bo udarila. Čeprav je tožnica manjša in lažja od A. A. in ga je potrebovala za popravilo stroja, kasneje pa je zaradi tega klicala tudi policijo, to samo po sebi ne pomeni, da sodelavcu ni mogla groziti z udarcem. Izjava A. A. je bila neprimerna, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar to ne opravičuje neprimernega in nesprejemljivega ravnanja tožnice, ki je sodelavcu grozila z udarcem. Takšna grožnja je nesprejemljiva, še posebej na delovnem mestu, čeprav gre za grožnjo fizično šibkejšega delavca. Ali se je A. A. zaradi tega ustrašil, ni pomembno. Enako velja za met ključa za odpiranje vrat na stroju (A1, B5), ki je bistveno večji in težji od ključa za garderobno omaro (B2), in s katerim je tožnica zadela A. A. v ličnico in povzročila rdečico. S takim ravnanjem bi tožnica lahko resno poškodovala sodelavca, če bi ga zadela v predel oči, okoliščina, da do resnejše poškodbe ni prišlo, pa ne vpliva na obstoj kršitve. Tožnici se ne očita, da je sodelavca poškodovala, ampak grožnja in napad, kar je toženka dokazala, slednje pa zadošča za podajo izredne odpovedi.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je spor rešila primerno, ker se je za pomoč obrnila na B. B. Na nadrejeno se je obrnila po tem, ko je že zagrozila sodelavcu, da ga bo udarila. Priča B. B. je po tem, ko se je nanjo obrnila tožnica, A. A. naročila, da popravi stroj, in je bila prisotna, ko je slednji tožnici rekel, da če ga je zatožila, bi lahko še povedala po resnici, da mu je rekla, da ga bo udarila in se naj pogleda v ogledalo. A. A. tožnici ni rekel, da je grda, ampak je izpostavil, da ni korektna, ker ni po resnici opisala celotnega dogajanja, kar je zaslišana potrdila B. B., ki je stala zraven in vse slišala, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. A. A. tako ni izzival tožnice, tožnica pa je kljub temu reagirala povsem neprimerno in vanj vrgla ključ za odpiranje vrat stroja.

10. Opisano ravnanje tožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hujšo naklepno kršitev delovnih obveznosti. Vsakršno fizično nasilje je nedopustno in predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ravnanje tožnice, grožnja z udarcem in met ključa v obraz sodelavca, je bilo lahko storjeno le naklepno. Tožnica se je zavedala kaj počne in je to tudi želela storiti oziroma je v to vsaj privolila. Okoliščina, da je bila morebiti razburjena zaradi izjave sodelavca in je reagirala hipno, na to ne vpliva. Fizični obračun z metanjem stvari v obraz zaradi izrečenih besed, ki v tem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile neprimerne, se ne more obravnavati kot obramba. Toženka je dokazala tudi, da je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje vanjo, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Besede A. A., da je tožnica premalo božala Jožkota po hrbtu, so bile neprimerne, na kar je bil slednji opozorjen s strani D. D., vendar je bilo ravnanje tožnice bistveno hujše, zato je toženka njeno početje utemeljeno sankcionirala s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica sicer trdi, da se jo je želela toženka znebiti, ker je bila moteča, vendar dokazni postopek tega ni potrdil, tožnica pa tudi sicer teh svojih pavšalnih navedb ne konkretizira.

11. Ker je bila izredna odpoved zakonita, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo reintegracijski zahtevek, ne glede na to, ali bi A. A. še lahko sodeloval s tožnico. Vprašanje možnosti reintegracije delavca se postavi le v primeru, če je ugotovljena nezakonitost izpodbijane odpovedi, torej pri uporabi določbe 118. člena ZDR-1 o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, do česar v tej zadevi ni prišlo.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pa krije svoje stroške tudi toženka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).