Jedro

Glede na to, da je bilo v postopku na prvi stopnji protipravno dejanje (preusmeritev poslovanja na drugo pravno osebo) dokazano, bi se tožena stranka odgovornosti za škodo lahko razbremenila le, če bi dokazala, da za kršitev prepovedi iz 1. točke 5. odstavka 15. člena ZFPPod bodisi ni vedela in je tudi ni mogla ugotoviti, čeprav je ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo, bodisi je ni mogla preprečiti, čeprav je ravnala v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 4. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh plačati tožeči stranki znesek 27.878,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 02. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka). V presežku, to je za znesek 47.273,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 03. 2008 dalje, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 141,69 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper 2. in 4. točko izreka sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka Bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je torej kršeno načelo kontradiktornosti postopka in s tem pravica stranke do izjave. Ta se ne nanaša le na dejanska vprašanja, ampak tudi na pravna vprašanja. Vendar dolžnost sodišča, da strankam razkrije svoje pravno naziranje, ni absolutna. Za sodbo presenečenja in s tem za kršitev načela kontradiktornosti gre le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob zadostni skrbnosti glede na različna možna pravna stališča ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje ni ponudila dokazov (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 77/2007 in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 367/2008 ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-312/03). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani primer nedvomno ni takšen.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka v tožbi nastanka nelikvidnosti oziroma prezadolženosti z ničemer ni niti zatrjevala niti dokazala. Z vpogledom v predmetni spis je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi (list. št. 2) jasno navedla, da je „imela v letu 2006 prvič negativen kapital“. Negativen kapital podjetja pomeni, da so bila sredstva podjetja v letu 2006 manjša od njegovih dolgov. S tem je tožeča stranka smiselno zatrjevala, da je bilo podjetje v letu 2006 prezadolženo (1. odstavek 13. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij, v nadaljevanju ZFPPod). V skladu z 212. členom ZPP je tožeča stranka v dokaz svojih navedb o negativnem kapitalu v letu 2006 v spis skupaj s tožbo predložila finančne podatke o poslovanju (priloga A5). Sodišče prve stopnje je z vročitvijo tožbe toženi stranki dalo možnost, da se izjavi o zahtevkih, navedbah in dokazih tožeče stranke. V odgovoru na tožbo je tožena stranka zgolj pavšalno navedla, „da tožeča stranka prav z ničemer ni izkazala oziroma utemeljila, kdaj naj bi sama sploh postala insolventna“.

Pritožbeno sodišče sodi, da je bila, upoštevajoč v tožbi zatrjevano in dokazano prezadolženost podjetja v letu 2006, trditvena podlaga tožeče stranke glede nastopa prezadolženosti podjetja, dovolj konkretizirana in tudi dokazana, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nanjo pravilno oprlo. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko na prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo „ali bo tožeča stranka pojasnila, kdaj je postala insolventna“, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je med pravdo svoj pravni pogled na zadevo spremenilo v posledici česar bi ga strankam v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo naznaniti (285. člen ZPP). Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoč zaključek, da je bila odločitev sodišča prve stopnje za dovolj skrbno stranko presenečenje.

2. O očitanem zmotno ugotovljenem dejanskem stanju Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe o sprejetih ukrepih tožene stranke, to je o vloženih predlogih za izvršbo in o zmanjšanju števila zaposlenih, za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvenega pomena, zato se pritožbeno sodišče v presojo le-teh ni spustilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o odškodninski odgovornosti poslovodje utemeljilo na 5. točki 1. odstavka 19. člena ZFPPod v zvezi s

1. točko 5. odstavka 15. člena ZFPPod. Pravilno je u gotovilo je, da je tožena stranka s sklenitvijo pogodb z družbo C. M, d.o.o., dne 30. 12. 2006, to je po nastanku prezadolženosti podjetja, donosen del dejavnosti tožeče stranke prenesla na drugo pravno osebo, družbo C. M, d.o.o., zaradi česar so upniki tožeče stranke prišli v neenakopraven položaj (1. točka 5. odstavka 15. člena ZFPPod v zvezi s 4. odstavkom 15. člena ZFPPod), česar tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

Skladno s 1. odstavkom 19. člena ZFPPod poslovodja odgovarja upnikom za škodo, ki jim je nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase, če je nad podjetjem začet stečajni postopek in če je poslovodja kršil prepovedi iz 15. člena ZFPPod. Razlogi za razbremenitev odgovornosti tožene stranke so navedeni v 3. in 4. odstavku 19. člena ZFPPod. Domneva vzročne zveze se lahko izpodbije, če se dokaže, da vzrok za škodo niso protipravna ravnanja poslovodje iz 1. odstavka 19. člena ZFPPod, temveč da je škoda (neplačani del terjatev v stečajnem postopku) nastala zaradi drugih vzrokov, ki jih poslovodja ni mogel pričakovati niti se izogniti njihovim škodljivim posledicam. Vzrok za škodo mora torej biti dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki je zunaj poslovne sfere poslovodstva. Preusmeritev poslovanja na drugo pravno osebo spada med dejanja vodenja poslov. Posle družbe pa vodi poslovodja samostojno (le en poslovodja) in na lastno odgovornost. Vodenja poslov ni mogoče prenesti na druge organe družbe. Glede na to, da je bilo v postopku na prvi stopnji protipravno dejanje (preusmeritev poslovanja na drugo pravno osebo) dokazano, bi se tožena stranka odgovornosti za škodo lahko razbremenila le, če bi dokazala, da za kršitev prepovedi iz 1. točke 5. odstavka 15. člena ZFPPod bodisi ni vedela in je tudi ni mogla ugotoviti, čeprav je ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo, bodisi je ni mogla preprečiti, čeprav je ravnala v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Tožena stranka je v smeri razbremenitve svoje odgovornosti trdila zgolj, da stečajnih postopkov nad dolžniki tožeče stranke ni mogla preprečiti, kar pa za odločitev o razbremenitvi odgovornosti za škodo ni bistveno. Zato se odločitev sodišča prve stopnje, ki je skladno s 5. točko 1. odstavka 19. člena ZFPPod odločilo, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, izkaže kot pravilna.

O očitani zmotni uporabi materialnega prava Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je obravnavana tožba preuranjena. Poleg splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti mora biti za odškodninsko odgovornost poslovodje izpolnjena dodatna, posebna predpostavka, in sicer mora biti nad družbo začet (ne pa tudi končan) stečajni postopek. Znesek, ki ga na podlagi pravnomočne sodbe, s katero sodišče ugodi zahtevku, plača poslovodja, spada v stečajno (razdelitveno) maso, ki je namenjena plačilu terjatev upnikov. Zato stečajnega postopka ni mogoče končati, dokler o odškodninskem zahtevku ni pravnomočno odločeno in ni opravljena izterjava prisojenega zneska. Iz tega razloga tožba tožeče stranke ni preuranjena. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka ni dokazala, ali je kakršnakoli škoda sploh nastala in kolikšna naj bi ta škoda bila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožeči stranki višine škode ni potrebno (oziroma je niti ne more) dokazati, saj sodišče o višini (domnevane) škode odloča na podlagi ocene o tem, kolikšnega dela terjatev upnikov ne bo mogoče plačati iz razdelitvene mase.

O odločitvi glede zalog Pritožbena trditev, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti z ničemer izkazala, da naj bi zaloge družbi C. M, d.o.o. izročila prav tožena stranka, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožena stranka niti ne zatrjuje, da dejstev, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka predpostavk odškodninske odgovornosti ni izkazala. Škoda in vzročna zveza s strani tožene stranke niti nista bili prerekani, zato se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejeta za priznani. Protipravnost ravnanja tožene stranke pa je sodišče prve stopnje opravičeno oprlo na 1. točko 2. odstavka 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke skladno z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 4. točki izreka potrdilo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).