Jedro

Sklicevanje na razlago določb ZPP o vročanju in štetju rokov, ki ni v skladu z aktualno sodno prakso in pri katerem ni upoštevano že nekaj časa veljavno načelno mnenje Vrhovnega sodišča RS z občne seje dne 14. 1. 2015, predstavlja za vrnitev v prejšnje stanje neupošteven razlog.

Ker sklep o nadaljevanju izvršbe pooblaščenki ni bil vročen zaradi zastopanja novega dolžnika (o tem zastopanju sodišče tedaj še ni bilo obveščeno), temveč kot pooblaščenki za zastopanje prvotnega dolžnika, ki tedaj ni več obstajal, te vročitve pooblaščenki v razmerju do novega dolžnika ni mogoče upoštevati kot pravilne in veljavne.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 3. 11. 2017 se zavrže. Dolžnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 3. 11. 2017. II. Pritožba zoper sklep z dne 6. 7. 2017 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2017. III. Pritožba zoper sklep z dne 21. 4. 2017 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2017.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 3. 11. 2017 odločilo, da se izvršilni postopek prekine z dnem 18. 8. 2017 (prvi odstavek izreka), novega dolžnika družbo E. d.o.o. povabilo k prevzemu izvršilnega postopka (drugi odstavek izreka), ter odločilo, da se izvršilni postopek nadaljuje z novim dolžnikom družbo E. d.o.o., in sicer z izvršilnimi sredstvi in predmeti, dovoljenimi s sklepom o izvršbi z dne 28. 2. 2017 (tretji odstavek izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 6. 7. 2017 je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 21. 4. 2017 je sodišče prve stopnje zavrglo dolžnikov ugovor kot prepozen.

4. Zoper sklep z dne 3. 11. 2017 se je pritožil novi dolžnik E. d.o.o., zoper sklepa z dne 6. 7. 2017 in z dne 21. 4. 2017 pa se je pritožil prvotni dolžnik M. d.o.o. 5. Novi dolžnik sklep z dne 3. 11. 2017 (v nadaljevanju tudi: sklep o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom) izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Podrobnejše vsebine te pritožbe višje sodišče zaradi narave sprejete odločitve ne povzema. Novi dolžnik višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi in odloči, da se izvršilni postopek z dnem 18. 8. 2017 ustavi, upnici pa naloži plačilo njegovih stroškov tega postopka, in sicer v roku, določenem v odločbi o stroških, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Prvotni dolžnik sklep z dne 6. 7. 2017 (v nadaljevanju tudi: sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje) izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi opozarja, da kot razlog, zaradi katerega je zamudil rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ni mogoče šteti nepoznavanja prava. Sam je namreč prepričan, da je ravnal v skladu z veljavno pravno ureditvijo glede teka rokov. Poudarja, da so sodišča v skladu z Ustavo RS (v nadaljevanju: URS) vezana le na URS in zakon, zakon pa je v zadevnem primeru jasen. V četrtem odstavku 142. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, je določeno, da se v primeru, ko stranka pisanja ne dvigne v 15 dneh, vročitev šteje za opravljeno po poteku tega roka. Besedna zveza _po poteku_ roka jasno pove, da mora rok najprej preteči in da relevantni trenutek lahko nastopi le po njegovem preteku. Če bi se vročitev štela za opravljeno že z zadnjim, 15. dnem, bi zakon nedvomno določil, da se vročitev šteje za opravljeno _s pretekom ali na zadnji dan roka._ Navedeno tolmačenje ne pušča nobenega dvoma v pravno interpretacijo. Ravno iz tega prepričanja je dolžnik ugovor vložil v roku, ki ga je določil s štetjem po navedeni interpretaciji. Poudarja, da je relevantne zakonske določbe upošteval in se niti ne sklicuje, da jih ni poznal. Vendar pa je tolmačenje s strani sodišča v izpodbijanem sklepu napačno, kar ne sme iti na njegovo škodo, ker ni njegova krivda, da sodišče pravo tolmači na način, ki jasno nasprotuje besedilu zakona. Različna sodna praksa v zvezi z nekim vprašanjem vsekakor ne more biti v škodo prizadete stranke, saj se nemalokrat izkaže, da je sodna praksa nekonsistentna in napačna. Opozarja še, da ima v tem primeru tolmačenje prava glede poteka roka zanj izjemno hude posledice. V vsakem primeru se tako mora šteti, da je navedeni razlog opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Poudarja, da je sam ravnal z vso dolžno skrbnostjo in zamude ni zakrivil s svojim vedenjem. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugodi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, v vsakem primeru pa upnici naloži plačilo stroškov tega postopka, in sicer v roku, določenem v odločbi o stroških, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Prvotni dolžnik sklep z dne 21. 4. 2017 (v nadaljevanju tudi: sklep o zavrženju ugovora) izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da mu je Pošta Slovenije poskušala vročiti pošiljko s sklepom o izvršbi dne 3. 3. 2017. Ker tega dne pošiljka osebi, pristojni za sprejem pošte, ni mogla biti vročena, je vročevalec obvestilo o pisanju pustil v dolžnikovem predalčniku. Citira določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP o osebnem vročanju. Meni, da zakon jasno določa, da se vročitev šteje za opravljeno po poteku 15-dnevnega roka, odkar je bilo obvestilo puščeno v predalčniku. Opozarja, da je pri računanju teka rokov treba upoštevati določila 111. člena ZPP, po katerih se pri roku, ki je določen v dnevih, za začetek teka roka vzame prvi naslednji dan, ter se v primeru, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delovnika. Da je treba pri računanju teka rokov iz četrtega odstavka 142. člena ZPP upoštevati določbe o teku rokov iz 111. člena ZPP, jasno izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, med drugim iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012. Ob pravilni uporabi določb ZPP bi tako sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da bi se dolžniku 15-dnevni rok za prevzem pošiljke iztekel na soboto, 18. 3. 2017, vendar se mu je zaradi določbe o teku roka iztekel na ponedeljek, 20. 3. 2017, 8-dnevni rok za ugovor pa se mu je iztekel 28. 3. 2017 in je bil zato njegov tega dne vložen ugovor pravočasen. Če se sodišče ne bi strinjalo z zgornjo razlago 142. člena ZPP, pa bi moralo ugotoviti, da je vročitev pisanja opravljena šele z dnem, ko je vročevalec naslovniku dejansko pustil pisanje v predalčniku. Ob tem se ponovno sklicuje na določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP, pri čemer poudarja, da je trenutek "po poteku tega roka" definiran kot trenutek, ko vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika. Poleg tega se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 39/2012 in na odločbo Ustavnega sodišča U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009. Poudarja, da mu je v predmetni zadevi vročevalec pisanje pustil v predalčniku v ponedeljek, 20. 3. 2017, zato je njegov ugovor z dne 28. 3. 2017 pravočasen. Ker pa sodišče ni ugotovilo, kdaj mu je bilo pisanje dejansko puščeno v predalu, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nenazadnje še opozarja, da sodišče v izpodbijanem sklepu svoje odločitve ni obrazložilo, zaradi česar ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, hkrati pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in sámo odloči o njegovem ugovoru tako, da mu v celoti ugodi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj upnici naloži plačilo njegovih stroškov tega postopka, in sicer v roku, določenem v odločbi o stroških, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Upnica je vložila odgovor na obe pritožbi prvotnega dolžnika (to je na pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2017 in na pritožbo zoper sklep z dne 21. 4. 2017), in sicer tako sama (dne 30. 8. 2017) kot po pooblaščencu (dne 12. 12. 2017). V obeh odgovorih na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico, pri čemer v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila sama, stroškov tega odgovora ne priglaša. Ker iz odgovora na pritožbo, vloženega po pooblaščencu dne 12. 12. 2017, ni nedvoumno razvidno, na katero pritožbo prvotnega dolžnika se nanaša, je višje sodišče štelo, da se nanaša na obe pritožbi in da je upnica priglasila stroške odgovora na obe pritožbi.

9. Pritožba zoper sklep z dne 3. 11. 2017 je prepozna, pritožbi zoper sklepa z dne 6. 7. 2017 in z dne 21. 4. 2017 pa sta neutemeljeni.

**Glede pritožbe novega dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe (sklep z dne 3. 11. 2017)**

10. Ob predhodnem preizkusu pritožbe je višje sodišče ugotovilo, da je glede na določila ZPP o rokih in vročanju pisanj, ki se po določbi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, smiselno uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, pritožba novega dolžnika zoper sklep z dne 3. 11. 2017 vložena prepozno.

11. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bilo novemu dolžniku obvestilo o prispelem pismu, ki je vsebovalo sklep z dne 3. 11. 2017, puščeno v njegovem hišnem predalčniku dne 7. 11. 2017 (v skladu s prvim in tretjim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker novi dolžnik v naslednjih 15 dneh ni dvignil pisma na pošti, se šteje, da mu je bil sklep z dne 3. 11. 2017 vročen z iztekom 15. dne od puščenega obvestila, to je v sredo, 22. 11. 2017 (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Rok 8 dni za vložitev pritožbe (določen v tretjem odstavku 9. člena ZIZ) se je novemu dolžniku tako iztekel v četrtek, 30. 11. 2017, zaradi česar je pritožba, ki jo je vložil po pooblaščeni odvetniški družbi priporočeno po pošti šele 15. 12. 2017, vložena prepozno.

12. Ob tem je v zvezi z navedbo novega dolžnika v pritožbi, da je sklep o nadaljevanju izvršbe prejel 7. 12. 2017, treba pojasniti, da je bil tega dne po podatkih spisa izpodbijani sklep sicer dejansko vročen Odvetniški družbi X o.p., d.o.o., vendar pa ne kot pooblaščenki za zastopanje novega dolžnika (saj o tem zastopanju sodišče prve stopnje v tistem času še ni bilo obveščeno), temveč kot pooblaščenki za zastopanje prvotnega dolžnika (ob tem gre sicer pripomniti, da je s prenehanjem prvotnega dolžnika kot pravne osebe dne 18. 8. 2017 prenehalo tudi pooblastilo prvotnega dolžnika omenjeni pooblaščenki - glej prvi odstavek 101. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično vročitve izpodbijanega sklepa Odvetniški družbi X o.p., d.o.o. dne 7. 12. 2017 v razmerju do novega dolžnika ni mogoče upoštevati kot pravilne in veljavne.

13. Glede na navedeno pritožbe novega dolžnika zoper sklep z dne 3. 11. 2017 ni mogoče obravnavati vsebinsko, temveč jo je treba zavreči kot prepozno (prvi in drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, pri katerem je bila pritožba vložena, je pritožbo v skladu s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo višje sodišče. 14. Novi dolžnik zaradi neuspeha s pritožbo zoper sklep z dne 3. 11. 2017 ni upravičen do povrnitve stroškov postopka v zvezi s to pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Glede pritožbe prvotnega dolžnika zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (sklep z dne 6. 7. 2017)**

15. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da si je (prvotni) dolžnik določila ZPP glede štetja roka pri fiktivni vročitvi po četrtem odstavku 142. člena ZPP razlagal skupaj z določbami 111. člena ZPP tako, da se mu je 15-dnevni rok za dvig pošiljke iztekel z dnem 20. 3. 2017, rok za ugovor pa 28. 3. 2017. Glede na navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je (prvotni) dolžnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeval z zmoto pri štetju rokov, vendar pa pravna zmota zamude roka ne opravičuje, ker ne predstavlja upravičenega razloga v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pri institutu vrnitve v prejšnje stanje namreč velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škoduje (_ignorantia iuris nocet_). Poleg tega je sodišče prve stopnje še dodalo, da je (prvotni) dolžnik v obravnavanem primeru ugovor vložil po pooblaščencu, ki je odvetniška družba, od odvetnikov pa se v sodnih postopkih pričakuje poostrena skrbnost, to je skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ), saj gre za opravljanje poklicne dejavnosti.

16. Izpodbijana odločitev je pravilna, prav tako njena obrazložitev.

17. Sodišče prve stopnje je kot razlog, zaradi katerega je (prvotni) dolžnik predlagal vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor, pravilno prepoznalo (dolžnikovo) nepoznavanje prava. Sklicevanje na razlago določb ZPP o vročanju in štetju rokov, ki ni v skladu z aktualno sodno prakso in pri katerem ni upoštevano že nekaj časa veljavno načelno mnenje Vrhovnega sodišča RS (sprejeto na občni seji dne 14. 1. 2015)1, namreč predstavlja prav takšen, za vrnitev v prejšnje stanje neupošteven razlog.2

18. Prvotni dolžnik v pritožbi pojasnjuje, kakšna je edina pravilna in možna razlaga določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP glede izteka 15-dnevnega roka, četudi je svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje (s sklicevanjem na razloge že prej vložene pritožbe zoper sklep o zavrženju ugovora) utemeljil z drugimi razlogi za opravičevanje zamude, in sicer z argumentacijo, zakaj je pri računanju izteka roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP treba upoštevati določila o teku rokov iz 111. člena ZPP (iztek 15-dnevnega roka na prvi prihodnji delavnik), oziroma podredno, s sklicevanjem na obveznost vročevalca iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, da po preteku roka pusti sodno pisanje v naslovnikovem predalčniku (iztek roka z dnem, ko je pisanje dejansko puščeno v naslovnikovem predalčniku).

19. Tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje uporabilo razlago določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP, za kakršno se prvotni dolžnik zavzema v obravnavani pritožbi, in bi se mu sklep o izvršbi štel za vročen na 16. dan od puščenega obvestila (to je - glede na dne 3. 3. 2017 puščeno obvestilo o prejetem pisanju - v nedeljo, 19. 3. 2017) bi bil njegov dne 28. 3. 2017 vloženi ugovor vložen en dan prepozno. Zato dolžnikovo pritožbeno sklicevanje na edino pravilno in možno razlago določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP glede izteka 15-dnevnega roka na 16. dan od puščenega obvestila ni pravno pomembno že iz tega razloga. Pa tudi sicer takšna razlaga določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP v sodni praksi že dlje časa ni več v veljavi. V sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012 (ravno na ta sklep se prvotni dolžnik sklicuje v pritožbi zoper sklep o zavrženju ugovora), je bilo zavzeto in obrazloženo jasno nasprotno stališče, da fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP nastopi s pretekom zadnjega 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16. dan (in ne šele 17. dan) po puščenem obvestilu. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sklepih II Ips 393/2010 z dne 26. 5. 2011 in II Ips 58/2011 z dne 24. 10. 2013. 20. Ker tudi višje sodišče ocenjuje, da prvotni dolžnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedel upravičenega vzroka za svojo zamudo roka za ugovor, njegov pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo prvotnega dolžnika zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljeno in ta sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Zaradi neuspeha prvotnega dolžnika s pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2017 ni pravne podlage za naložitev njegovih stroškov postopka v zvezi s to pritožbo v plačilo upnici (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa upnica z vložitvijo te vloge ni posebej pripomogla k rešitvi obravnavane pritožbe, je višje sodišče odločilo, da upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo z dne 12. 12. 2017 (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Glede pritožbe prvotnega dolžnika zoper sklep o zavrženju ugovora (sklep z dne 21. 4. 2017)**

23. Pritožbeni očitek glede neobrazloženosti izpodbijane odločitve ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo ugotovitve glede odločilnih dejstev (datum prejema sklepa o izvršbi in datum vložitve ugovora), na podlagi katerih je zaključilo, da je dolžnik ugovor zoper sklep o izvršbi vložil prepozno, poleg tega pa se je sklicevalo tudi na pravno podlago za sprejem odločitve (tretji odstavek 9. člena ZIZ in četrti odstavek 58. člena ZIZ). Izpodbijani sklep tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne bi dalo preizkusiti.

24. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev po ugotovitvah, da je (prvotni) dolžnik sklep o izvršbi prejel dne 18. 3. 2017, ugovor pa je vložil dne 28. 3. 2017, kar je po preteku 8-dnevnega roka. Ta odločitev je pravilna.

25. Pritožnikovo utemeljevanje, zakaj je pri računanju izteka roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP treba upoštevati določila o teku rokov iz 111. člena ZPP (iztek 15-dnevnega roka na prvi prihodnji delavnik), ni utemeljeno. Ob sklicevanju na del obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012 (očitno v 8. točki obrazložitve) pritožnik ne upošteva, da v citiranem sklepu sploh ni bilo zavzeto stališče, da se 15-dnevni rok iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ob upoštevanju določila iz 111. člena ZPP ne more izteči na dela prost dan, pa tudi sicer je to pritožbeno sklicevanje v nasprotju z že omenjenim načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z občne seje dne 14. 1. 2015. 26. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni argumentaciji, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, kdaj je bilo dolžniku pisanje dejansko puščeno v hišnem predalčniku. Upoštevaje dejstvo, da je bil dolžniku sklep o izvršbi vročen s fikcijo, za ugotovitev datuma vročitve sklepa o izvršbi ni pravno pomembno, kdaj je dolžnik dejansko prejel ta sklep. Fikcija vročitve ni vezana na dejansko dostavo sodnega pisanja v naslovnikov hišni predalčnik, kajti vročevalec pusti naslovniku sodno pisanje v hišnem predalčniku šele po nastopu fikcije vročitve, obveznost vročevalca, da sodno pisanje pusti v naslovnikovem predalčniku, pa je namenjena le zagotovitvi čim večje dejanske verjetnosti, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s sodnim pisanjem.3 Zato ni pravno pomembno pritožnikovo zatrjevanje, da mu je vročevalec pisanje s sklepom o izvršbi v predalčniku pustil v ponedeljek, 20. 3. 2017 (za kar je predložil tudi listinski dokaz).

27. Pritožnikovo opozarjanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012 tudi v zvezi z datumom dejansko puščenega sodnega pisanja v predalčniku ne pride v poštev, saj je šlo v citiranem primeru za drugačne dejanske okoliščine (toženka je v reviziji poleg navedbe datuma dejanskega prejema sodne pošiljke tudi (prepozno) zanikala predhodni prejem obvestila o prispetju te sodne pošiljke; dolžnik v konkretnem primeru je po drugi strani v pritožbi potrdil, da mu je bilo obvestilo o pisanju puščeno v njegovem predalčniku dne 3. 3. 2017).

28. Stališče, da je vročitev sodnega pisanja s fikcijo opravljena šele z dnem, ko vročevalec naslovniku pisanje dejansko pusti v predalčniku, tudi ne izhaja iz citirane ustavne odločbe U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009. V tej odločbi se je Ustavno sodišče RS sicer ukvarjalo s problematiko fikcije vročitve, vendar ne z vidika, ki je sporen za pritožnika. Ni namreč odločalo o ustavnosti določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP (glede izteka 15-dnevnega roka pri fikciji vročitve), temveč je presojalo ustavnost določb četrtega in petega odstavka 143. člena ZPP, ki pod določenimi pogoji dopuščata vročitev s fikcijo na naslovu, kjer je naslovnik le uradno prijavljen, tam pa dejansko ne živi (opredeljevalo se je torej glede primernosti vročitve pisanja s fikcijo na določenem kraju).4 V 11. točki odločbe, na vsebino katere se sklicuje pritožnik, je Ustavno sodišče RS med drugim zapisalo tudi, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku (kot npr. nadomestna vročitev po 140. členu ZPP ter fikciji vročitve po prvem odstavku 141. člen in po četrtem odstavku 142. člena ZPP) mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega _dejanskega prebivališča (stanovanja)_, kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Kot upravičen razlog za navedene "posredne" načine vročanja pa je Ustavno sodišče RS navedlo, da _ti načini vročanja temeljijo na realnem pričakovanju, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil in da mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave v postopku_ (kar pa za vročitev pisanja s fikcijo na naslovu, na katerem naslovnik dejansko ne biva, ne velja). Iz povzete obrazložitve ustavne odločbe U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 tako ni mogoče zaključiti, da je Ustavno sodišče RS v njej zavzelo stališče, da je za ugotovitev datuma vročitve sodnega pisanja s fikcijo ključnega pomena ugotovitev dneva, ko je vročevalec naslovniku pisanje dejansko pustil v hišnem predalčniku. Pa tudi sicer bi bila takšna razlaga v nasprotju s samim bistvom fikcije vročitve (ne gre namreč za dejansko vročitev).

29. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo prvotnega dolžnika zoper sklep o zavrženju ugovora zavrnilo kot neutemeljeno in ta sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

30. Zaradi neuspeha prvotnega dolžnika s pritožbo zoper sklep z dne 21. 4. 2017 ni pravne podlage za naložitev njegovih stroškov postopka v zvezi s to pritožbo v plačilo upnici (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

31. Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa upnica z vložitvijo te vloge ni posebej pripomogla k rešitvi obravnavane pritožbe, je višje sodišče odločilo, da upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo z dne 12. 12. 2017 (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V navedenem načelnem pravnem mnenju je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji. 2 Z uporabo argumenta po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) primerjaj ustavno odločbo Up-164/15 z dne 18. 2. 2016, v kateri je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da uporaba spremenjene razlage pravil o vročanju po četrtem odstavku 142. člena ZPP za ustavnega pritožnika ni bila razumno predvidljiva. Ustavni pritožnik je namreč pritožbo v tem primeru vložil pred spremembo sodne prakse z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, zato zanj sprejeto stališče višjega sodišča, ki je sledilo spremenjeni sodni praksi, ni moglo biti razumno predvidljivo. Gre torej za drugačne dejanske okoliščine kot v konkretnem primeru. 3 Tako A. Galič v: L. Ude in A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Ur. list RS in GV Založba, Ljubljana 2010, str. 122. Na to stališče se sklicuje tudi Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-277/10-4 in Up-1516/10-5 z dne 14. 4. 2011 (proti koncu 7. točke obrazložitve). 4 Pri tem je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 ugotovilo, da določbi četrtega in petega odstavka 143. člena ZPP vzpostavljata fikcijo vročitve na formalno prijavljenem prebivališču (naslovu za vročanje), čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, in zato ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku. Ker je Ustavno sodišče ocenilo, da uresničitev tožnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva ne pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete pravice toženca do izjave v postopku, je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev pomeni prekomeren poseg v toženčevo pravico iz 22. člena Ustave RS. Zaradi ugotovljene protiustavnosti četrtega, petega in šestega odstavka 143. člena ZPP je ta določila razveljavilo.