Jedro

Pravice iz vrednostnega papirja so nedeljive, kar pomeni, da posamičnih upravičenj iz vrednostnega papirja ni mogoče ločeno prenašati, temveč se lahko prenašajo samo vsa upravičenja skupaj, torej hkrati s prenosom nematerializiranega vrednostnega papirja. Zato je mogoče skleniti le pogodbo, po kateri se s prenosom nematerializiranega vrednostnega papirja pridobijo tudi vsa upravičenja, ki iz njega izhajajo.

Namen prepovedi prenosa delnic izven programa notranjega odkupa je zaščititi podjetje med izvajanjem programa notranjega odkupa in v tem obdobju zagotoviti enotno delovanje vseh udeležencev notranjega odkupa, s tem pa zagotoviti, da se bo v tem obdobju podjetje čimbolje pripravilo za vstop na prosti trg. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da gre za prepoved, ki je pomembna z vidika družbenega gospodarstva, in tako spada med prisilne predpise, za kršitev katerih ZOR v 103. členu kot sankcijo predpisuje ničnost.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem dajatvenem zahtevku (2. točka tožbenega zahtevka) zavrže, v preostalem delu pa zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožniki so toženki nesporno izročili 1,156.000,00 SIT. Zatrjujejo, da se je toženka, ki je zaposlena pri P. in je imela pravico do notranjega odkupa delnic s 50 % popustom, zavezala, da bo v svojem imenu in na njihov račun kupila ustrezno število privatizacijskih delnic razreda C družbe P. Ker jim toženka delnic ni izročila, od sodišča zahtevajo, naj razsodi, da jim je toženka dolžna izročiti 170 delnic ali opraviti preknjižbo v centralnem registru Klirinško depotne družbe v L. in izplačati dividende iz naslova 170 delnic za leta 1993, 1994, 1995 in 1996. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da je imela toženka po veljavnih predpisih pravico do notranjega odkupa delnic, tožniki pa ne in zato dogovora med pravdnimi strankami ni mogoče šteti za mandat temveč kvečjemu za posojilo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnikom ni uspelo dokazati obstoja kupne pogodbe, ki bi bila lahko podlaga za prenos delnic na tožnike potem, ko je tožnica že postala lastnica delnic.

Proti sodbi sodišča prve stopnje so tožniki vložili pritožbo in sodišče druge stopnje je njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je med pravdnimi strankami nastalo posojilno razmerje. Odločilo je, da je med pravdnimi strankami nastalo razmerje, analogno komisijskemu razmerju, da pa je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker bi bil ničen takšne vrste mandat, sklenjen v nasprotju s predpisi o boniteti prednostnega nakupa tako imenovanih internih delnic.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožniki navajajo, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je odločilo, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Po mnenju tožnikov, je sodišče druge stopnje tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je "odpadli temelj zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje (posojilno razmerje) nadomestilo z novim temeljem - ničnosti", katerega tožena stranka med postopkom sploh ni uveljavljala. Tožniki pa tudi zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniki opozarjajo, da so pravdne stranke sklenile takoimenovano terminsko pogodbo, po kateri so ob sklenitvi pogodbe pridobili le nekatere pravice iz vrednostnega papirja (korporacijske pravice in pravice do dividend), lastninsko pravico na vrednostnem papirju pa bi pridobili šele, ko bi vrednostni papirji postali prosto prenosljivi. Veljavni predpisi ne predvidevajo ničnostne sankcije za prenos pravic iz vrednostnega papirja in tudi za sklepanje terminskih poslov ne, zato je po mnenju tožnikov sklenjeni posel lahko kvečjemu izpodbojen. Tožniki menijo, da je odločitev sodišča druge stopnje materialno pravno zmotna zato predlagajo revizijskemu sodišču, naj ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo ali pa naj delno ali v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje, ali samo sodbo sodišča druge stopnje, ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu senatu sodišča prve ali druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem dajatvenem zahtevku (2. točka tožbenega zahtevka).

Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 382. člena določa, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT.

Tožniki so s tožbenim zahtevkom pod 2. točko zahtevali izplačilo dividend, vendar nobeden od zahtevkov ne presega 80.000,00 SIT. Tudi v revizijskem postopku je treba določbo 37. člena ZPP/77 razumeti tako, da se pristojnost oziroma vrednost spora za dovoljenost revizije določi po seštevku vseh zahtevkov samo takrat, kadar obsega ena tožba zoper istega toženca več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Dejanska podlaga vsakega od zahtevkov za izplačilo dividende za posamezno leto pa je drugačna. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožnikov zavrglo v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem dajatvenem zahtevku.

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje s tem, ko je razmerje med pravdnima strankama zmotno opredelilo kot posojilno, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. V tem primeru gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je odločilo, da tudi z uporabo drugih pravil materialnega prava ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. S tem pa sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišče druge stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ker je ugotovilo, da je pogodba med pravdnima strankama nična. Po 109. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti. To določbo mora sodišče spoštovati, ko pri odločanju o zahtevku na izpolnitev pogodbe ugotovlja, ali je pogodba veljavna ali ne.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Osnovna definicija vrednostnega papirja se glasi: vrednostni papir je vsaka listina, na kateri je zapisana civilnopravna pravica tako, da je ni mogoče prenesti brez listine in da brez listine upravičenec pravice ne more zahtevati njenega uveljavljanja (členi 234., 239., 240. in 241. ZOR, več o tem P.Grilc, M. Juhart, Pravo vrednostnih papirjev, GV, Lj., 1996, str. 25 in 26). Ob sklenitvi sporne pogodbe je način prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev urejala Uredba o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Ur.l. RS, št. 45/95). Tako iz osnovne opredelitve vrednostnega papirja kot tudi iz 6. in 10. člena navedene uredbe izhaja, da se pravice iz vrednostnih papirjev ne morejo prenesti brez samega nematerializiranega vrednostnega papirja. Pravice iz vrednostnega papirja so nedeljive, kar pomeni, da posamičnih upravičenj iz vrednostnega papirja ni mogoče ločeno prenašati, temveč se lahko prenašajo samo vsa upravičenja skupaj, torej hkrati s prenosom nematerializiranega vrednostnega papirja (več o tem Komentar Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, N. Plavšak, GV, Lj., 1999, str. 137 in 140.) Zato je mogoče skleniti le pogodbo, po kateri se s prenosom nematerializiranega vrednostnega papirja pridobijo tudi vsa upravičenja, ki iz njega izhajajo.

Tožniki so med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi zatrjevali, da so se s toženko dogovorili, da ji bodo izročili denar, ona pa bo kupila vrednostne papirje v svojem imenu in na njihov račun in bo vrednostne papirje takoj po nakupu izročila tožnikom. To izhaja tudi iz tožbenega zahtevka, s katerim tožniki zahtevajo plačilo dividend za ves čas od nakupa delnic, torej tudi za obdobje, ko toženka z delnicami ni mogla prosto razpolagati zaradi neprenosljivosti delnic izven programa notranjega odkupa. Namen sopogodbenikov pri sklepanju pogodbe spada med okoliščine notranjega življenja in predstavlja dejansko podlago tožbenega zahtevka. Tožniki so šele v reviziji začeli zatrjevati, da je bil njihov namen skleniti terminsko pogodbo. Torej navajajo nova dejstva. Po določbi 387. člena ZPP/77 pa lahko stranke v reviziji navajajo nova dejstva in dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katere se vloži revizija. Zato revizijsko sodišče revizijskih navedb o terminski pogodbi ni upoštevalo.

Notranji odkup delnic je eden od načinov lastninskega preoblikovanja podjetja (18. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij). Razmerja med udeleženci notranjega odkupa je natančneje uredila Uredba o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Ur.l. RS, št. 13/93 - št. 6/94). Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da so delnice, ki jih podjetje odkupi v korist udeležencev programa notranjega odkupa neprenosljive izven programa notranjega odkupa za čas trajanja programa notranjega odkupa, razen z dedovanjem. Uredba ne določa civilnopravne sankcije za kršitev navedene določbe, zato mora sodišče pri ugotavljanju sankcije za kršitev navedenih norm izhajati iz namena prepovedi.

Uredba o pripravi programa preoblikovanja ureja razmerja med udeleženci notranjega odkupa na podlagi temeljnih načel Zakona o lastninskem preoblikovanju. Temeljna načela zakona pa izražajo dve težnji: čimprej priti do novih upravljalcev, da se podjetje ne izgubi v dolgotrajnih procesih preoblikovanja, in preprečiti, da bi se podjetja v celoti in takoj znašla na trgu, kjer bi jih razvrednotila premajhna kupna moč slovenskih državljanov. Namen prepovedi prenosa delnic izven programa notranjega odkupa je zaščititi podjetje med izvajanjem programa notranjega odkupa in v tem obdobju zagotoviti enotno delovanje vseh udeležencev notranjega odkupa, s tem pa zagotoviti, da se bo v tem obdobju podjetje čimbolje pripravilo za vstop na prosti trg. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da gre za prepoved, ki je pomembna z vidika družbenega gospodarstva, in tako spada med prisilne predpise, za kršitev katerih ZOR v 103. členu kot sankcijo predpisuje ničnost. Revizijsko sodišče je zato ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o nedenarnem dajatvenem zahtevku, zavrnilo kot neutemeljeno.