Jedro

Grdo ravnanje v smislu drugega odstavka 135. člena KZ-1 so vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadane oškodovancu manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojeno N. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenega S. K. pa za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Obsojencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenki določilo kazen štirih mesecev zapora, obsojencu pa kazen treh mesecev zapora, obema s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo sodne takse, in sicer vsakemu v višini 144,00 EUR.

3. Zoper sodbo zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata obsojenčev zagovornik in obsojenka, oba iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Obsojenčev zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni in obsojenega S. K. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje. Obsojenka predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da jo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Že višje sodišče je obsojenko in obsojenčevega zagovornika, ki sta vložila tudi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, opozorilo, da nestrinjanje z dokazno oceno ne predstavlja zatrjevanih kršitev procesno oziroma materialnopravnih zakonskih določb. Tudi v zahtevah za varstvo zakonitosti sta vlagatelja vztrajala pri enaki obrazložitvi, iz katerih se zrcali zgolj nestrinjanje z dokazno oceno. Podajata subjektivne ocene o tem, da niz odločilnih dejstev ni bil ugotovljen pravilno oziroma popolno, sama pa podajata lastne dokazne zaključke, ki se razlikujejo od tistih, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje. Iz navedenega razloga vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev obeh zahtev za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in obsojenčevemu zagovorniku, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

6. Kazenskopravni očitek obsojenki je, da je na vhodu stanovanjskega bloka, v katerem prebiva skupaj z obsojencem, oškodovanko S. L. s pohodno palico, tj. s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, udarila v predel leve ličnice, da je ta utrpela udarnino, kar predstavlja lahko telesno poškodbo. Oškodovanka, takrat stara leto in pol, je sedela v otroškem vozičku, ki ga je potiskala njena mama B. L. Obsojencu pa se očita, da je S. L., ki je imel v kritičnem času 11 let, med srečanjem s komolcem zadel v ramo, s čimer je otroka vznemiril, da je začel jokati.

7. Obsojenčev zagovornik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev zakona, ker naj opis dejanja, kot se očita obsojencu, ne bi vseboval konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zagovornik navaja, da oškodovanec ni bil poškodovan, tudi dejstvo, da je jokal in bil vznemirjen za konkretizacijo tega kaznivega dejanja ne zadošča. 8. V prvem odstavku 135. člena KZ-1 je inkriminirana temeljna oblika kaznivega dejanja grožnje, ki ga stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Grožnja mora biti resna, pri čemer je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca.1 V drugem odstavku 135. člena KZ-1 pa je inkriminirana kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Po tej določbi stori kaznivo dejanje grožnje oseba, ki dejanje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 stori na enega izmed alternativno naštetih izvršitvenih načinov, med drugim tudi z grdim ravnanjem. Grdo ravnanje predstavlja neposredno uresničitev grožnje. Pri takem ravnanju pride do dejanskega posega v telesno in duševno celovitost oškodovanca. Grdo ravnanje so namreč vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice takega ravnanja pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca.2 Ne gre torej za abstraktno ogrozitveno, temveč poškodbeno kaznivo dejanje, pri čemer pa poškodbene posledice (npr. praske, udarnine, odrgnine) ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe.3 Obstoj poškodbe ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, zato dejstvo, da se povzročitev te obsojencu ne očita, ne pomeni, da v opisu ni konkretizirana kvalificirana oblika kaznivega dejanja grožnje. Obsojenec je v predmetni zadevi kot odrasel moški 11-letnega oškodovanca zadel s komolcem. Šlo je za situacijo, ki je bila v kontekstu predhodnega udarca oškodovančeve sestre s strani soobsojenke že tako napeta. Taka grožnja je bila resna, saj je bila pri mladem oškodovancu objektivno sposobna povzročiti občutek vznemirjanja. Kar se tiče zakonskega znaka grdega ravnanja pa je bistveno, da je obsojenec z ravnanjem, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, posegel v duševno in telesno celovitost ter osebno dostojanstvo oškodovanca. Ob upoštevanju vseh vidikov zadeve, predvsem starostne razlike med obsojencem in oškodovancem oziroma mladosti oškodovanca in dogajanja kot celote, ko je soobsojenka že udarila oškodovančevo sestro, je obsojenčevo ravnanje doseglo prag, ki pomeni grdo ravnanje v smislu drugega odstavka 135. člena KZ-1. V opisu so konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato zagovornik s svojimi navedbami ne more uspeti.

9. Obsojenčev zagovornik dalje navaja, da se dejanje, kot se obsojencu očita, pojmovno sploh ni moglo zgoditi. Obsojenec naj bi mladoletnega oškodovanca potisnil ob steno tako, da ga je zadel v predel desne rame. Glede na to, kako sta bila postavljena, je verjetneje, da bi ga zadel v drug del telesa. Prav tako ni mogoče, da bi ga potisnil v steno za seboj, za kaj takega bi ga moral povleči, ne pa odriniti. Sodišče prve stopnje naj se do teh okoliščin ne bi opredelilo, pritožbeno sodišče pa ni odgovorilo na te vsebinske navedbe, v čemer zagovornik vidi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Z navedbami zagovornik v ničemer ne preseže uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je glede na položaj obsojenca in oškodovanca v prostoru do poškodbe prišlo na način, kot je izpovedala oškodovančeva mama. O tem, kje točno je stal obsojenec sicer ni vedela povedati, vendar je višje sodišče na pritožbene navedbe odgovorilo z zaključkom, da je popolnoma možno, da je obsojenec oškodovanca udaril v njegovo desno ramo, saj se je oškodovanec pri vratih ustavil in čakal mamo. Sodišči sta v izpodbijanih sodbah o okoliščinah, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja obsojenčev zagovornik, zavzeli jasno stališče, ki sta ga sprejeli tudi v luči drugih izvedenih dokazov, obsojenčev zagovornik pa skuša s svojimi navedbami zgolj uveljaviti svoje videnje dejanskega stanja

11. Tudi obsojenka v svoji zahtevi podobno uveljavlja, da na opisan način dejanja sploh ni mogla storiti. B. L., mati oškodovancev, je namreč povedala, da je bila v trenutku, ko je obsojenka udarila njeno hči, z vozičkom že med vrati kolesarnice, obsojenka pa se po udarcu ni ustavila, pač pa nadaljevala s hojo. Voziček je širok 60, vrata v kolesarnico pa le 85 centimetrov. Obsojenka torej glede na položaj oškodovankinega vozička sploh ni mogla mimo nje, sploh ne tako, da se ne bi ustavljala. Sodišče se z izpovedbo oškodovanke sploh ni ukvarjalo, pač pa je očitno enostavno štelo, da je voziček že bil v kolesarnici, kjer bi do srečanja lahko prišlo. V tem vidi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Višjemu sodišču očita, da je na enake pritožbene navedbe odgovorilo tako, da je tudi samo zagrešilo isto kršitev. Zapisalo je, da je šla oškodovanka „naprej skozi vrata“, iz česar naj bi bilo razumeti, da je bila že v kolesarnici, hkrati pa je navedlo še, da je do poškodovanja prišlo, ko je bila obsojenka z vozičkom med vrati.

12. Zatrjevanih nasprotij v sodbi ni. Obsojenka z navedbami polemizira z oceno izpovedbe B. L., ki sta ji sodišči sledili in zaključili, da je obsojenka njeno hči udarila na vhodu v blok. Pri tem je višje sodišče izrecno navedlo, da je do udarca prišlo med tem, ko sta obsojenka in B. L. z vozičkom hodili druga proti drugi, torej med gibanjem. Ocenilo je, da je izpovedba B. L. zato verodostojna, obsojenka pa z vztrajanjem pri svojih pritožbenih navedbah uveljavlja zgolj svoje videnje dejanskega stanja.

13. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenka uveljavlja tudi glede zaključkov, ki jih ima sodba o izvedenskem mnenju. Izvedenec medicinske stroške dr. Kazimir Miksić je namreč povedal, da bi lahko poškodba na licu oškodovanke nastala tudi na drugačen način, ne le s pohodno palico. Sodišče prve stopnje pa je izrecno zapisalo, da je izvedenec kot „zelo verjetno“ ocenil, da je do poškodbe prišlo s pohodno palico. Pri nekaterih strokovnih vprašanjih lahko zaradi omejitev določene znanosti po naravi stvari izvedenec sklep o obstoju dejstva(ev) lahko ponudi le na določeni stopnji verjetnosti. Enako je storil izvedenec tudi v tem primeru, bistveno pa je, da je sodišče njegovo mnenje ocenilo tudi v luči drugih izvedenih dokazov. Izkaže se, da tudi v tem delu zahteva ne preseže uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Obe zahtevi za varstvo zakonitosti vsebujeta očitek o oceni, ki jo je sodišče napravilo glede zagovorov obsojencev, v katerih sta storitev očitanih dejanj zanikala. Sodišče zagovoroma ni verjelo, pri čemer naj bi prezrlo, da sta bila zagovora glede bistvenih okoliščin skladna. Po drugi strani naj bi bila izpovedba mame oškodovancev B. L. neprepričljiva, saj je ta svoje navedbe spreminjala. Sodbi naj ne bi imeli razlogov o tem, katera neskladja v izpovedbah obsojencev so tako pomembna, da je njuna zagovora ocenilo kot neverodostojna. Do enakih pritožbenih navedb naj se višje sodišče ne bi opredelilo, v čemer vložnika vidita kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasno dokazno oceno zagovorov v točki 6. Iz nje izhaja, da je le obsojenec trdil, da ga je A. L., oče mladoletnih oškodovancev, med vrati bloka odrinil. Obsojenka tega ni omenjala, sodišče pa je ocenilo, da bi to storila, če bi se zares zgodilo. Obsojenka je trdila, da sta B. in A. L. videla zunaj na zelenici, obsojenec pa je trdil, da so se srečali na vhodu. Na podlagi teh konkretnih okoliščin je torej sodišče sprejelo sklep o neverodostojnosti obsojencev, dokazno oceno je torej opravilo, navedbe v zahtevah pa po vsebini pomenijo nasprotovanje takim zaključkom in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Obe zahtevi za varstvo zakonitosti navajata še, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker naj sodba ne bi imela razlogov o subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja. Navedeno ne drži. Prvostopenjska sodba ima o tem razloge v točki 8. Sodbo skušata zahtevi izpodbijati z navedbami, ki se samega obstoja krivde niti ne tičejo. Navajata, da obsojenca z družino oškodovancev nista bila v sporu, da nista imela razloga, da bi oškodovanca poškodovala, da pred tem nista bila v nobenem kazenskem postopku, torej očitno nista nagnjena k tovrstnemu reševanju težav. S tem skušata izpodbijano sodbo omajati v vprašanju, ali sta kaznivi dejanji sploh izvršila, s čimer pa ne presežeta izpodbijanja dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta zahtevi neutemeljeni in v pretežnem delu vloženi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenca z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je vsak od njiju dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njunega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 54545/2011 z dne 11. 12. 2014. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46254/2010 z dne 13. 11. 2014. 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015.