12. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B. in C. C., odvetnika v Z., na seji senata dne 8. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 349/2000 z dne 24. 1. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1808/99-3 z dne 14. 3. 2000 in sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 642/94-23 z dne 7. 4. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o neveljavnosti poravnave, sklenjene na podlagi 69. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom. Po mnenju sodišča bi moral tožnik (sedaj ustavni pritožnik) izpodbijano poravnavo, ki je vključena v odločbo o denacionalizaciji, izpodbijati s pravnimi sredstvi, ki jih ima na voljo v upravnem postopku. Zato je razveljavilo opravljena pravdna dejanja in zavrglo tožbo pritožnika zoper poravnavo, sklenjeno v okviru upravnega denacionalizacijskega postopka. Ustavni pritožnik se je zoper tako odločitev pritožil, pritožbeno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Vrhovno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom zavrnilo revizijo.

2.Sedaj pokojna vlagateljica zahteve za denacionalizacijo je pritožnikova pravna prednica, ki jo je v denacionalizacijskem postopku zastopal pooblaščenec. Ta je dne 2. 3. 1993 z zavezanko za vrnitev dela podržavljenih nepremičnin sklenil poravnavo, na podlagi katere naj bi pritožnikova pravna prednica kot pravna naslednica upravičencev od zavezanke za vračilo namesto vračila nepremičnin v naravi do svoje smrti prejemala mesečno odškodnino, po smrti pa naj bi zavezanka poskrbela za pogreb.

3.Pritožnik meni, da je poravnava institut civilnega prava in da jo je mogoče izpodbijati tudi v pravdnem postopku pred sodiščem. Sodišče naj bi mu zato z izpodbijano odločitvijo, po kateri ne more izpodbijati navedene poravnave, kršilo človekove pravice iz 14., 23., 25. in 33. člena Ustave. Poravnava naj bi bila namreč nezakonita in nična, ker naj bi bila sklenjena med strankama, ki za to nista bili legitimirani. Pooblaščenec naj bi ne imel pooblastila, zavezanec pa naj bi v trenutku sklepanja poravnave ne imel pravice razpolagati s kmetijskimi zemljišči. Poravnava naj bi bila zato sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi oziroma v nasprotju z materialnim pravom. Poleg tega naj bi bil pritožnik v smislu 211. člena Zakona o dedovanju na to pravdo tudi napoten.

Navaja, da bo zato, v primeru neugodne rešitve ustavne pritožbe, vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo.

B.

4.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sodnih odločbah ni.

5.Pritožnik sicer navaja ustavne določbe, ki naj bi bile kršene, vendar z razlogi, ki jih navaja, teh kršitev ne more utemeljiti. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sklepe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi v obravnavanem primeru lahko šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

6.Vrhovno sodišče je obrazložilo, zakaj meni, da veljajo za izpodbijanje poravnave v denacionalizacijskem postopku drugačna pravila, kot za izpodbijanje poravnave, sklenjene po pravilih o splošnem upravnem postopku ali po pravilih, ki veljajo v pravdnem postopku. Po stališču Vrhovnega sodišča je mogoče poravnavo izpodbijati tako kot pogodbo (torej s tožbo pri sodišču) samo tedaj, ko gre za napake, ki se nanašajo na poslovno sposobnost strank, na napake volje ali na druge razloge, ki so določeni v zakonu z materialnopravnega področja; če gre za napake, ki se tičejo postopka, je treba uporabljati predvidena pravna sredstva, ki so na razpolago za izpodbijanje upravne odločbe. Pritožnik z navedbami, s katerimi oporeka pravilnosti izpodbijane odločitve, ni izkazal, da bi bilo pravno stališče, po katerem pravdno sodišče v konkretnem primeru ni pristojno za odločanje o neveljavnosti poravnave, sklenjene v denacionalizacijskem postopku na podlagi 69. člena ZDen, nesprejemljivo z vidika ustavnih pravic. Zgolj okoliščina, da pritožnik pravo razume drugače kot sodišče, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morebiti odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je razvidna ugotovitev sodišča, da pritožnik ni izpodbijal poravnave v njeni civilnopravni vsebini, temveč da je izpodbijal dejanja, do katerih je prišlo v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom in se nanašajo na delno odločbo. Pritožnik pa z navedbami v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti odločitve sodišča, ker naj bi ne upoštevala okoliščin, ki se nanašajo na legitimacijo strank za sklenitev poravnave. Ne iz ustavne pritožbe ne iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, da bi pritožnik v sodnem postopku te okoliščine sploh navajal. Tako je očitno neutemeljen očitek pritožnika, da jih je sodišče prezrlo. Zato tudi odločitvi, da glede na razloge, iz katerih je pritožnik izpodbijal navedeno poravnavo, ni podana sodna pristojnost, ni mogoče očitati nerazumne presoje ali arbitrarnosti.

8.Z okoliščinami oziroma razlogi za izpodbijanje poravnave, ki jih ni navajal in uveljavljal v sodnem postopku, pritožnik ustavne pritožbe tudi glede drugih kršitev, ki jih zatrjuje, ne more utemeljiti. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS je namreč ustavna pritožba dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

9.Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v že vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Na neupoštevanje teh okoliščin oziroma razlogov za izpodbijanje poravnave bi se tako pritožnik lahko skliceval le, če bi jih v sodnem postopku uveljavljal.

10.Ustavne pritožbe zoper izpodbijane sklepe pritožnik ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na to, da je bil na pravdo napoten s sklepom, ki je bil izdan v zapuščinskem postopku. Morebitnih kršitev s sklepi, izdanimi v zapuščinskem postopku, namreč pritožnik ne more uveljavljati z ustavno pritožbo zoper izpodbijane sklepe.

Po navedenem pritožniku z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

zanjo Namestnik predsednice Jože Tratnik