Jedro

Sklep ni le nezakonit, kot meni tožnik, temveč se z njim meritorno odloča o civilnopravnem (odškodninskem) zahtevku, torej v zadevi, ki spada v sodno pristojnost. Gre za ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kar narekuje izrek 2. točke izpodbijanega sklepa za ničnega.

Izrek

Ob reševanju tožbe se 2. točka izreka sklepa Upravne enote A. št. ... z dne 3. 4. 2007 izreče za nično.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom št. ... z dne 3. 4. 2007 pod 1. točko izreka zavrgel vlogo tožnika za legalizacijo orožja, pod 2. točko izreka, ki jo tožnik izpodbija v upravnem sporu, pa zavrnil njegov zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 400 EUR. Iz obrazložitve sledi, da je bilo orožje, priglašeno v postopek legalizacije, uničeno. V pravnem pogledu temelji odločitev na določbah 129. člena ZUP, saj je z dnem uničenja orožja odpadla podlaga za vodenje upravnega postopka (njegove) legalizacije. V zvezi zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi uničenja orožja pa prvostopni organ ugotavlja, da ta ni utemeljen, ker je bilo njegovo postopanje v zvezi z izvršitvijo (pravnomočne) odločbe sodnika za prekrške skladno z materialnimi in procesnimi zakoni, odločba pa izvršena pred odločitvijo Višjega sodišča v A., s katero je bil odvzem orožja preklican.

Z odločbo druge stopnje je pritožbeni organ pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Odločitev, da se odškodninski zahtevek zavrne, je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna. Poudari še, da je bil organ prve stopnje dolžan orožje hraniti le do obvestila o pravnomočno odločbi sodnika za prekrške. Tožnik je pri vlogi za legalizacijo odvzetega orožja vztrajal, ne da bi organ obvestil, da se obe zadevi - postopek legalizacije in postopek uničenja, nanašata na isto orožje.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. S tožbo izpodbija 2. točko izreka sklepa, po kateri se njen odškodninski zahtevek zavrne. Upravni organ ni bil upravičen meritorno odločiti o odškodninskem zahtevku, pravico vložitve katerega si je tožnik v postopku pridržal. Ni bil namreč pristojen za odločanje o tem zahtevku in bi ga lahko kvečjemu zavrgel. Napako bi lahko odpravil pritožbeni organ, pa tega ni storil. Pri tem se oba organa sklicujeta na določbe 129. člena ZUP, ki je podlaga za zavrženje zahtevka. Z meritorno odločitvijo o zahtevku so bila bistveno kršena pravila postopka, tožniku pa onemogočen odškodninski postopek pred rednim sodiščem, saj bi se mu lahko tožena stranka uspešno uprla. Kolikor sodišče navedenim ugovorom ne bi sledilo, pa tožeča stranka podrejeno uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi zahtevka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep v 2. točki izreka glede odškodnine odpravi oziroma spremeni tako, da zahtevek za odškodnino zavrže, podredno pa, da tožbi ugodi, sklep spremeni in toženi stranki naloži v plačilo tožniku znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2006 dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Upravni organ je v postopku na prvi stopnji pravilno zavrnil odškodninski zahtevek, saj trditve tožnika, da bi lahko preprečil uničenje orožja, ne držijo. Opozarja, da organ druge stopnje v upravnem sporu nima položaja tožene stranke. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz naslednjih razlogov: Tožbena trditev, da si je tožnik v postopku zgolj pridržal pravico do vložitve odškodninskega zahtevka, ne drži. Iz zapisnika z dne 10. 1. 2007 sicer izhaja, da si je tožnik pravico do vložitve odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo, Upravno enoto A. v znesku 400 EUR pridržal, v kolikor je do uničenja orožja že prišlo. Po prejemu obvestila z dne 13. 2. 2007, da je orožje že bilo fizično uničeno, je tožnik podal izjavo (vloga z dne 21. 2. 2007), da vztraja pri zahtevku za povračilo škode, kot ga je predhodno podal na zapisnik pred naslovnim organom. Da ne gre za odločitev brez zahtevka stranke, jasno izhaja tudi iz pritožbenih navedb in predlogov.

Z razlogi izpodbijanega sklepa in z razlogi odločbe o pritožbi tudi ni skladna tožbena trditev, da organa odločitev tudi v tem (zavrnilnem) delu utemeljujeta z določbo 129. člena ZUP. Iz relevantnega dela obrazložitve sledi zgolj dejanska, ne pa tudi pravna podlaga odločitve, da se odškodninski zahtevek zavrne. Ne gre torej za neskladnost izreka z obrazložitvijo, kot smiselno zatrjuje tožeča stranka.

Izrek, da se zahtevek zavrne, je po navedenem skladen s presojo utemeljenosti zahtevka, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sklep zato ni le nezakonit, kot meni tožnik, temveč se z njim meritorno odloča o civilnopravnem (odškodninskem) zahtevku, torej v zadevi, ki spada v sodno pristojnost. Gre za ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kar narekuje izrek 2. točke izpodbijanega sklepa za ničnega.

Odločitev temelji na določbi 68. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), po kateri sodišče, če ugotovi, da so podani razlogi iz 4. točke prvega odstavka 27. člena tega zakona, s sklepom izreče upravni akt za ničen. Ker tožnik izrek izpodbijanega akta za ničnega ne predlaga, je sodišče akt v izpodbijanem delu ob reševanju tožbe za ničen izreklo uradoma.