Jedro

Tožniku ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je v davčnem postopku organ prve stopnje ugotovil, da so jih izdale družbe D. d.o.o., E. d.o.o., A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. kot „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „mising traderji“.

Račun je v sistemu DDV tista listina, na podlagi katere se lahko uveljavlja pravica do odbitka vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembno, da je storitev opravljena davčnemu zavezancu prav s strani izdajatelja računa. Zavezanec mora tudi imeti račun, ki mora vsebovati vse zakonsko predpisane elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil DDV obračunan v skladu z zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožniku davčni organ za obdobje od 1. 7. 2005 – 31. 3. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 41.698,73 EUR in obresti v višini 3.318,31 EUR (točka I izreka). Obveznost mora biti plačana v roku 30 dni po prejemu te odločbe (točka II izreka). Zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). Pri tožniku je bil izveden davčni inšpekcijski nadzor pravilnosti in pravočasnosti plačevanja DDV za obdobje od 1. 7. 2005 do 30. 6. 2007 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 23. 4. 2008. Nanj je tožnik podal pripombe, razvidne iz strani 5 do 8 obrazložitve na izpodbijane odločbe. Tožnik je posloval z družbami: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Tožnik je od navedenih družb prejel račune, ki so navedeni na stranki 9 in 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na podlagi teh računov je tožnik odbijal vstopni DDV v skladu s 40. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl. US, 30/01, 67/02, 30/03 odl. US, 101/03, 45/04, 75/04 odl. US, 114/04 in 108/05, 126/06, v nadaljevanju ZDDV). Tožnik je opravljal dejavnost svetovanja pri projektih na področju javnih naročil. Iz predloženih računov je bilo razvidno, da se zaračunava različne storitve in sicer: B. d.o.o. - davčno in finančno svetovanje za potrebe naročnika in priprave javnih naročil, E. d.o.o. - svetovanje in pregled dokumentacije – tehnična specifikacija in svetovanje pri načinu izbire razpisov, C. d.o.o. - priprava in logistično vodenje internih seminarjev, D. d.o.o. - storitve pri postavitvi predstavitvenega prostora za potrebe naročnika na strokovnih posvetih, pregled tehničnega dela razpisne dokumentacije za nabavo računalniške opreme – postavitev računalnika za video nadzor, svetovanje pri nakupu računalniške opreme, spremembe projektne dokumentacije za elektro-instalacije, selitev računalniškega omrežja, rekonfiguracija sistema, telekomunikacij, delovnih postaj, instalacija interneta, svetovanje, ogled in priprava elektro-instalacij, sodelovanje pri pripravi specifikacij za nakup strežnikov in periferije za naročnika scanerjev in A. d.o.o. - vzdrževanje računalniške opreme, svetovanje pri nakupu mrežne opreme, računalniške opreme, izobraževanje in storitve, pregled računalniške strojne opreme, nastavitve novih protokolov, programov na vseh računalnikih, testiranje spletne aplikacije naročnika, testiranje in priprava potrebnih pripravkov in sprememb različnih aplikcij itd. Tožnik je poleg spornih računov davčnemu organu predložil specifikacije, navodila ponudnikom, poročila o opravljenem delu ter svoje izdane račune, s katerimi dokazuje, da so bile storitve zaračunane s strani izvajalcev A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., E. d.o.o. in D. d.o.o. tudi dejansko opravljene. Tožnik navaja, da zaradi racionalizacije posluje elektronsko, da pogodbe sklepa na daljavo, torej brez prisotnosti poslovodij. Izvajalcev storitev ne pozna in tudi ne delavcev, ki so opravili storitev. Takšen način izvajanja posla je pri tožniku običajen. Tožnik ne išče najboljših ponudnikov za storitve, saj bi lahko prišlo do kolizije interesov. Tožnika je preverjal podatke o navedenih družbah v sodnem registru, vendar to po mnenju davčnega organa ni bilo dovolj. Tožnik bi moral preveriti bonitete navedenih družb in veljavne identifikacije številke za DDV, tudi ni pridobil razpoložljivih informacij iz komercialnih baz ter podatkov o dosedanjem poslovanju teh družb in ni preveril podatkov o podjetju na internetu in ostalih medijih ter tudi ni preveril obstoja stacionarne telefonske številke.

V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., E. d.o.o. in D. d.o.o. dejansko zgolj zlorabljajo davčne številke, na katere so bili izdani številni računi za najrazličnejše storitve in blago, na podlagi katerih so nato prejemniki teh računov izvedli odbitek vstopnega DDV. Gre za družbe, ki so „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz.„missing trader“, ki ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti in za izdajo spornih računov tudi ni bilo podanih nobenih osnov. Navedene družbe ne ustrezajo pojmu davčnega zavezanca, kot ga opredeljuje 3. člen ZDDV. Davčni organ na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe opisuje naravo in obseg zaračunanih storitev navedenih družb s spornimi računi ter na straneh 15 do 17 navaja objektivne elemente iz katerih izhaja, da so družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“. Te družbe poslujejo izključno preko računa in imajo zgolj denarni tok na računu, dejansko pa ne opravljajo prometa blaga oz. storitev. Iz pridobljenih podatkov davčnega organa izhaja, da ne oddajajo davčnih obračunov in ne plačujejo DDV ter tudi nimajo zaposlenih oseb. Navedenim družbam je bila tudi kasneje odvzeta identifikacijska številka za DDV. Gre zgolj za bančne račune družb, ki nimajo sedeža in tudi ne materialnih in kadrovskih pogojev za delo in tako zlorabljajo davčne številke.

V davčnem postopku je bilo ugotovljeno, da navedene družbe niso opravljale nobene gospodarske dejavnosti in so zgolj izdajale račune. Za takšno izdajanje računov pa ni bilo nobenih pravnih osnov, ker transakcije s strani teh družb niso bile in tudi niso mogle biti izvedene. Te družbe ne ustrezajo pojmu davčnega zavezanca na podlagi 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, 30/09, 85/09 in 85/10, v nadaljevanju ZDDV-1). Gre za navidezne posle, s katerimi so bili kršeni predpisi o obdavčenju, ki po določbi 5. točke 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in 139/04, v nadaljevanju ZDavP-1), ki ji sledi 74. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2) predstavljajo navidezne posle, s katerimi se krši zakon ali poskuša z zlorabo položaja izogniti plačilu davčnih obveznosti. Na navedeno kaže tako oblika kot vsebina narave izvedbe posla.

Tožnik bi moral vedeti, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“ saj bi na to moral sklepati iz načina vzpostavljanja kontakta. Tožnik o svojih poslovnih partnerjev ni ničesar vedel, ni zbiral drugih ponudb za posle, ni imel predračunov oz. pisnih ponudb za opravljeno storitev. Družbe, ki naj bi izvajale sporne storitve niso nikjer oglaševale svojih dejavnosti, odgovorna oseba navedenih družb se ni dogovarjala z odgovornimi osebami tožnika. Ni logično, da tožnik pri tako velikih poslih ni preveril načina delovanja in obstoja družb. Vse družbe nimajo zaposlenih, nimajo telefonske številke in niso bile dostopne javnosti. Razen računov tožnik ni pridobil dodatne dokumentacije, na podlagi katere bi lahko nedvoumno dokazoval, da so bile storitve tudi dejansko opravljene prav s strani družb: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Tožnik ni predložil druge dokumentacije, ki bi potrjevala in dokazovala transakcije, kot je to npr. naročilnica, predračun, oddajnica, prevzemnica, delovni nalog, itpd. Sklenitev poslov za tako visoke zneske brez osnovnih informacij o delovanju subjektov, ne da bi se pooblaščena oseba kadarkoli sestala s pooblaščeno osebo navedenih subjektov, kljub temu, da gre po navedbah tožnika za običajen način poslovanja, gre za neobičajno poslovno prakso. Davčni organ navaja sodbe SEU v zvezi s pravico odbitka vstopnega DDV št. C-439/04 in C-440/04 - združena zadeva ter št. C-255/02, iz katere izhaja, da je potrebno Šesto direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. V skladu z navedenim tožniku ni bila priznana pravica do odbijanja vstopnega DDV za navedeno obdobje. Uveljavljanje odbitka vstopnega DDV tožnika v obravnavanem obdobju je naveden od strani 22 do strani 29 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je z odločbo št. DT-499-16-257/2008-3 z dne 17. 6. 2010 pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da iz predloženih računov, ki jih je tožnik prejel od izdajateljev računov, družb D. d.o.o., E. d.o.o., A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. in so navedeni v preglednici na strani 9 in 10 izpodbijane odločbe izhaja, da je na računu opis storitev naveden, vendar ne omogoča nedvoumno identifikacijo poslovnega dogodka, v zvezi s katerim se uveljavlja pravica do odbitka vstopnega DDV. Opis storitev na spornih računih je splošen ter nenatančen npr.: zaračunavamo vam storitve po priloženem poročilu o opravljenem delu; zaračunavamo vam pavšalne storitve pod a) in pod b) druge storitve; zaračunavamo vam storitve po specifikaciji, priloženi v poročilu. Pod količina je na navedeno 1 kom oz. 1 kpl.. Iz spornih računov obsega konkretnih storitev ni mogoče spoznati in tudi ni razvidno, katere osebe in kje so sodelovale pri izvedbi zaračunanih storitev. Glede na to, da je na računih navedeno število svetovalnih dni in število svetovalnih ur, bi moral tožnik vsakemu prejetemu računu priložiti poročilo o opravljenem delu, vendar so vsa poročila tako splošna, da opravljene storitve ni mogoče ugotoviti. V poročilih je navedeno: pregled dokumentacije, svetovanje in pregled specifikacij, storitve pregleda ponudb, ali pa kar pavšal oz. dodatne storitve brez obrazložitve. Tožnik je večinoma prejemal račune za opravljene razne storitve od družbe A. d.o.o., kjer je na računih navedeno npr.: druge storitve; svetovanje in razna izobraževanja, katerih pa tožnik ni dokazal. Na poročilih o opravljenih storitvah, ki jih vsebujejo posamezni računi, prejeti od navedenih družb, so podane posamezne nelogičnosti npr. zavezancu je družba E. d.o.o. svetovala pri načinu razpisa gradenj za naročnika Stanovanjski sklad, ki deluje že od leta 2000, storitve po spornem računu pa naj bi bile opravljene v letu 2007. Tako se postavlja vprašanje resničnosti poslovnega dogodka glede na to, da je Stanovanjski sklad uspešno deloval na trgu kot javni sklad že vrsto let. Družba, ki je za tožnika opravljala računovodske storitve (F. d.o.o.), je tožnika pisno pozvala, da naj razloži vsebino in namen porabe po teh računih, česar pa tožnik ni storil. Tožnik ni predložil za prejete račune nobenih verodostojnih listin. Pojasnil je, da posluje elektronsko in večino pogodb sklepa na daljavo, ter da ne pozna izvajalcev storitev in tudi ne posameznih delavcev, ki so opravljali storitve.

Na podlagi določb 34. člena ZDDV oz. 82. člena ZDDV-1 mora račun vsebovati najmanj predpisane sestavine, da bi lahko oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku nedvoumno lahko spoznala njegovo rabo in obseg. Podrobnejšo vsebino računa predpisuje tudi 92. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05, 117/05, 1/06, 10/06 in 117/06, v nadaljevanju PZDDV). Če se račun izda za opravljanje storitev, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčnih zavezanec na računu opiše storitev tako, da je razvidno, za kakšno storitev gre oz. kakšen obseg storitev je bil opravljen oz. na katera obdobja se zaračunane storitve nanašajo. Teh pogojev prejeti računi ne izpolnjujejo, kar je že zadosten razlog, da se ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov. Na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV oz. 63. člena ZDDV-1 sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga ali storitev do drugega davčnega zavezanca, če je to blago ali storitev uporabil ali jo bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV oz. za obdavčljive transakcije. Davčni zavezanec sme odbiti DDV samo, če je izkazan na računih in samo na podlagi tistih računov, ki jih je prejel od davčnih zavezancev za DDV pod pogojem, da bo blago oz. storitve uporabil za namene opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti. Tako ne zadostuje pogoj, da zavezanec razpolaga z računom, ta mora vsebovati tudi vse predpisane elemente. Na računu mora biti izkazan DDV, ki ga je prejemnik plačal ali ga mora plačati izvajalcu storitev oz. dobavitelju blaga (34. člen ZDDV oz. 82. člen ZDDV-1). Prav tako mora biti izkazana poslovna raba nabavljenih stvari oz. storitev, ki je prav tako pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV oz. 63. člena ZDDV-1. V letih 2006 in 2007 je tožnik posloval z „missing traderji“, z njimi ni vzpostavil osebnega stika, o svojih poslovnih partnerjih tožnik ni vedel ničesar, ni zbiral ponudb od ostalih izvajalcev storitev, dejavnosti navedenih družb niso bile oglaševane, predstavniki teh družb se niso nikoli sestali s tožnikom, tožniku pa je kljub temu tem družbam nakazal velika denarna sredstva. Ni logično, zakaj tožnik pri tako velikih poslih ni preverjal načina delovanja in obstoja družb. Tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, s katero bi lahko nedvoumno dokazoval in potrjeval dejansko opravljene storitve teh družb. Tožnik ni predložil naročilnic, predračunov, oddajnic, delovnih nalogov, prevzemnic ali kakršnih koli drugih listin. Sklenitev takih poslov za tako visoke zneske ni običajen način poslovanja. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja sodbe SEU št. C-439/04 in C-440/06 (združeni zadevi) ter C-255/02. Pritožbeni organ se strinja, da gre v danem primeru za navidezne posle v skladu s 5. točko 7. člena ZDavP-1 oz. 74. člena ZDavP-2, ki nima pravnih posledic. Vsem navedenim družbam je skupno, da niso izpolnjevale davčnih obveznosti, niso predlagale obračunov DDV in DDV tudi nikoli niso plačale, zato jim je bila tudi posledično odvzeta ID številka za DDV. Gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“, kot jih opredeljuje Uredba komisije ES št. 1925/2004. Pravica do odbitka vstopnega DDV, določena s pozitivno zakonodajo, ki ureja področje DDV, davčnemu zavezancu ne gre, kadar gre za goljufijo ali zlorabo. To izhaja iz sodbe SEU v zadevi št. C-342/87. V davčnem postopku je v skladu z 77. členom ZDavP-2 davčno breme na davčnem zavezancu, ki mora za svoje trditve o davčnem postopku predložiti dokaze. Tožniku odbitek vstopnega DDV ni bil priznan, ker za zaračunane storitve ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene s strani oseb, ki so izdale račune, zato jih ni mogoče vsebinsko preveriti in posledično tudi ne priznati davčnih posledic. V konkretnem primeru ne gre za verodostojne knjigovodske listine, kot jih opredeljujejo Slovenski računovodski standardi (Uradni list RS, št. 118/05, 10/06, 112/06, 9/06, 20/06, 70/06 in 75/06, v nadaljevanju: SRS), in sicer SRS 21. Fiktivni računi ne morejo biti podlaga za odbijanje vstopnega DDV. Glede uporabe sodb SEU pa pritožbeni organ pojasnjuje, da izpodbijana odločba temelji na pozitivni davčni zakonodaji, katere pravne podlage so jasno navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišča in upravni organi morajo pri odločanju uporabljati določbe ZDDV ter tudi upoštevati sodno prakso SEU. Sodbe SEU so namreč poleg predpisov Skupnosti obvezujoča razlaga za sodišča in vse državne organe.

Tožnik v tožbi navaja, da davčna organa nista navedla predpisa, na podlagi katerega bi lahko oprla svojo odločitev. Ni predpisa, ki bi določal obveznost davčnega zavezanca, da mora pred sklenitvijo pogodbe preverjati ID številko za DDV, pridobiti razpoložljive informacije iz komercialnih baz podatkov, informacije o referencah, preveriti podatke na internetu in ostalih medijih ter vztrajati na osebnem kontaktu z odgovorno osebo pogodbenega partnerja. Davčna organa svojo odločitev opirata tudi na sodbe SEU in se pri tem sklicujeta na 3. odstavek 3. člena Ustave RS, ki pa ga napačno povzemata. Nobena sodba sodišča ne more razbremeniti oblastnega organa dolžnosti da svoje delovanje opre na veljavno nacionalno zakonodajo. Citirane sodbe SEU niso povezane z obravnavanim primerom. Izpodbijana odločba je brez zakonske podlage, nezakonita. Na podlagi davčne zakonodaje morajo davčni organi, ko odločajo o davčnih zadevah upoštevati mednarodne pogodbe, splošne akte in zakone, ki urejajo davčno oz. carinsko službo oz. zakon o obdavčenju. Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek. V zadevah, v katerih davčni organ odloča po prostem preudarku, pa mora odločiti v skladu z namenom, zaradi katerega je bil prosti preudarek dan. Prav tako mora dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane, ne nastane, se poveča ali zmanjša. Davčni organ je kršil davčno zakonodajo, rezultat pa je nezakonita odločba, ki tudi ni obrazložena in ni podprta z dokazi, kar je v nasprotju z določili 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). Gre tako za bistveno kršitev določb postopka.

Davčni organ je zgolj navajal dejstva, na podlagi katerih so navedene družbe t.i. „missing traderji“, ki ne odvajajo DDV, ni pa z ničemer dokazal dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane, ne nastane, se poveča ali zmanjša. Tožena stranka sicer navaja, da se po sodbah sodišča SEU šteje za sodelujočega pri goljufiji glede DDV osebo, ki namenoma prezre določene okoliščine oz. posluje z namenom oz. nepremišljeno ne izvede poizvedb oz. preveritev, ki bi jih poštena oz. razumna oseba naredila. Torej, da obstaja vedenje o okoliščinah posla, ki pošteni in razumni osebi kaže na to, da gre pri določenem poslu za davčno utajo. Vendar davčni organ ni dokazal, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da posluje z „missing traderji“. Citirane družbe so bile veljavno vpisane v sodni register. Vpis v sodni register ima nasproti tretjim osebah pravni učinek od dneva vpisa, razen če zakon ne določa drugače. Podjetja, ki so navedena kot „missing traderji“ so imela v času, ko je tožnik z njimi posloval, veljavne poslovne račune in bila vpisana v sodni register. Podjetja so imela tudi veljavne ID številke za DDV. Zoper ta podjetja davčni organ nikoli ni začel postopka izterjave zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti za plačilo DDV, kar bi po zakonu moral. Tožnik določenih podatkov ni mogel preveriti, saj so bili označeni kot davčna tajnost. Šele v letih 2006 in 2007 so bile navedenim podjetjem odvzete ID številke za DDV. Preverjanja, ki so običajna med poslovnimi subjekti, so vpogledi v javne evidence (sodni register, register TRR). To so dejanja, ki jih je tožnik uporabil pri svojem poslovanju in so bila v letu 2006 oz. 2007 tudi običajna. Šele naknadno je novela ZDDV z dne 30. 10. 2009 natančno opredelila „missing traderje“. Tožnik ugovarja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dne 13. 9. 2008 je tožnik predložil davčnemu organu fascikel pogodb, računov, specifikacij, razpisno dokumentacijo ter pisna pojasnila. Iz te predložene dokumentacije je možno ugotoviti, da davčni organ v postopku, v zapisniku in v odločbi ni oporekal pristnosti navedene dokumentacije. Tožnik bi lahko dokazal, da so bile storitve, ki izhajajo iz dokumentacije opravljene. Za sporne storitve niso bile sklenjene pogodbe in izdani računi od nikogar drugega kot od navedenih družb. Pri tem je potrebno upoštevati načelo prednosti vsebine pred obliko. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži vrnitev zneska, odmerjenega z izpodbijano odločbo, skupaj z zakonitimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponoven postopek ter toženi stranki naloži, da mora tožniku povrniti vse stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 18. 11. 2010, tožnik navaja, da davčna organa nista pojasnila, na kateri materialni predpis sta oprla svojo odločitev in kako je prišlo do ugotovitve, da je tožnik posloval z „missing traderji“. Davčni organ je sam navedenim družbam podelil identifikacijske številke za DDV. Te družbe so poslovale s prejetimi davčnimi številkami še vsaj dve leti. Zakon o sodnem registru določa, da kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke iz sodnega registra, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice. Prav tako ni jasno, zakaj davčna organa nista sprožila postopkov za izterjavo dolgovanih davkov zoper „missing traderje“ in zakaj so davčni organi pred javnostjo skrivali podatke.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo navaja, da je bila posledica odkritja delovanja družb „missing traderjev“, da je bila z odločbo davčnega organa navedenim družbam odvzeta ID številka takoj za tem, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja. Zadostni razlog za odločitev, da tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, izdanih od tovrstnih družb je, da sporni računi niso bili sestavljeni v skladu določbo 82. člena ZDDV-1 v povezavi z določbami PZDDV. Ker iz nobenega spornega računa identifikacija njegove vsebine oz. dejanskega nastanka poslovnega dogodka ni bila mogoča, predstavljajo neverodostojne knjigovodske listine. Tožnik je imel vso možnost, da bi v času nastanka oz. dogajanja poslovnega dogodka poskrbel, da bi o tem nastali tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in dokaze hranil v skladu z določili pozitivne zakonodaje ter za potrebe davčnega nadzora s temi listinami verodostojno izkazoval resničnost nastanka danega dogodka in njegovo poslovno naravo. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV. Za dejansko pridobitev te pravice pa je pomembna tudi sama dobava oz. nabava ali pa sama izvedba storitev. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V drugi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 30. 12. 2010 tožnik navaja, da tožena stranka v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo ni uspela odgovoriti na vprašanja. Tožnik ugovarja, da je imel veljavne račune, na podlagi katerih je bila identifikacija vsebine in poslovnega dogodka možna, da obstoji obširna dokumentacija, da so bile storitve, ki so bile obračunane, tudi dejansko opravljene. Gre za intelektualne storitve, ki so bile podprte z vso dokumentacijo, s katero se je davčni organ seznanil. Sodišču predlaga, naj pozove toženo stranko naj odgovori na vprašanja, ki jih navaja na strani 2 te pripravljalne vloge. Sodišču ponovno predlaga da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da tožniku povrne vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Oba davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Med strankama je spor, ker davčni organ v predmetni zadevi tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je v davčnem postopku ugotovil, da so jih izdale družbe D. d.o.o., E. d.o.o., A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. kot „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „mising traderji“. Tožniku davčni organ očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko izvedene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, davčni organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno s prakso SEU (sodba št. C-439/04 in 440/04 – združeni zadevi, C-255/02).

Tudi po presoji sodišča je podan subjektivni element na strani tožnika, saj gre za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV fiktivni, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelji spornih računov niso imeli realnih možnosti oz. potencialov za opravljanje zaračunanih storitev (kadrovskih in materialnih). Tožnik o svojih poslovnih partnerjih ni ničesar vedel, ni imel predračunov oz. pisnih ponudb za obravnavane storitve. Družbe, ki naj bi izvajale sporne storitve, niso nikjer oglaševale svojih dejavnosti, odgovorne osebe navedenih družb se niso dogovarjale z odgovornimi osebami tožnika. Ni logično, da tožnik pri tako velikih poslih ni preveril načina delovanja in bonitete družb, izvajalk storitev. Prav tako ne obstojajo za to kakršnikoli dokazi, ne na strani izdajateljev računov, niti na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre v danem primeru za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Na podlagi 5. točke 7. člena ZDavP-1 oz. 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Račun je v sistemu DDV tista listina, na podlagi katere se lahko uveljavlja pravica do odbitka vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembno, da je storitev opravljena davčnemu zavezancu prav s strani izdajatelja računa. Zavezanec mora tudi imeti račun, ki mora vsebovati vse zakonsko predpisane elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil DDV obračunan v skladu z zakonom (34. člen ZDDV oz. 82. člen ZDDV-1). Če račun ne vsebuje katerekoli izmed obveznih sestavin, zavezanec kot prejemnik računa ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega DDV. Obravnavani računi pa so po vsebini pavšalni. Obdobje, katere osebe, kdaj so se opravile storitve pa na računih niso navedeni in tudi ne na drugi listinski dokumentaciji. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (sodba št. C 342/87) v zadevi Genius Holding BV. Na računu mora biti zaračunana dejanska transakcija, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ob ugotovitvi subjektivnih elementov se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na prakso SEU, iz katere izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic, kot je ugotovljeno v konkretnem primeru.

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z 85. členom ZDDV-1 in določbami ZDavP-1 oz. ZDavP-2 ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ter SRS. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da za sporne posle tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, ki bi izkazovala, da so bile tožniku dejansko opravljene storitve, zaračunane s spornimi računi, s strani izdajateljev računov. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1 oz. 1. odstavek 76. člena ZDavP-2), zato nima prav tožnik ko navaja, da davčni organ želi nanj prevaliti breme dokazov. Glede na specifično naravo davčnega postopka davčni zavezanec dokazuje svoje trditve praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju in drugimi zakoni, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1 oz. 77. člen ZDavP-2). Tožnik, ki uveljavlja davčne ugodnosti na podlagi spornih računov, bi moral dokazati, da so storitve izvedli prav izdajatelji spornih računov (40. člen ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), česar pa tožnik ni izkazal. Davčni zavezanci imajo vse možnosti, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

Sicer pa tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da so izdajatelji računov „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“ v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Iz razkritih podatkov v navzkrižnih kontrolah pri navedenih družbah pa je razvidno, da niso imele zaposlenih delavcev, evidentiranih podizvajalcev, poslovnih prostorov, premoženja in opreme, ter ni dokazil o izvedb konkretnih storitev. Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve po spornih računih zanj tudi resnično opravile. Tožnik v davčnem postopku tudi po presoji sodišča ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali.

Pravilne so ugotovitve drugostopenjskega organa o pomanjkljivostih spornih računov glede na določbe ZDDV in PZDDV, o obveznih sestavinah računa, ki predstavlja podlago za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izpodbijana odločba vsebuje tudi vse predpisane elemente in je obrazložena v skladu z določbo 214. členom ZUP. Tožena stranka je tudi odgovorila na vse relevantne tožnikove ugovore. Po presoji sodišča je davčni organ v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Prav tako je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so prav delavci družb D. d.o.o., E. d.o.o., A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. opravili tožniku storitve, zaračunane s spornimi računi, ki so jih izdale navedene družbe. V tožbi tožnik zatrjuje, da so storitve bile opravljene, kar sicer ni sporno in na odločitev ne vpliva. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1). Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča predvsem v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njej opravljene storitve s strani izdajateljev računov, zato tudi ni nastala pravica do odbitka. Po mnenju sodišča tožniku utemeljeno ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji po 40. členu ZDDV oz. 63. členu ZDDV-1 v skladu s prakso SEU, saj ni izkazan njemu opravljen promet storitev. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da sodbe SEU niso neposredno uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske Unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da je davčni organ odgovoren za izterjavo davkov. Že tožena stranka je tožniku pojasnila posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“. Z odločbo davčnega organa je bila navedenim družbam odvzeta ID številka takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja. Tako ni utemeljen očitek tožnika, da davčni organ zoper navedene družbe „missing traderje“ sploh ni ukrepal. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.