Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Spor o obliki vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku (revidentka izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi), ni spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

S splošnim in na načelni ravni opredeljenim pravnim vprašanjem posega v lastninsko pravico z zmotno uporabo materialnega prava, ki ima za posledico vrnitev nepremičnin v naravi denacionalizacijskim upravičencem, ki v sodni praksi ne sproža posebnih dilem, revidentka ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident navesti konkretne posledice, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev, in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati. Revidentka zato zgolj s ponavljanjem zakonskega besedila 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo in sklep je prva tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo in sklepom, ki ju revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje in odločanje združilo zadevi I U 430/2011 in I U 567/2011 ter ju od tedaj vodilo kot I U 430/2011 (1. točka izreka sodbe in sklepa), na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zavrnilo obe tožbi, vloženi zoper odločbi tožene stranke, št. 4904-130/2007-81 z dne 14. 2. 2011 in 4904-130/2007-82 z dne 15. 2. 2011, v zvezi z delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-39/1998-253, in dopolnilno odločbo, št. 351-39/1998-254, obe z dne 29. 5. 2009 (2. točka izreka sodbe in sklepa), ter odločilo o stroških postopka (3. točka izreka sodbe in sklepa). Prvostopenjski upravni organ je z navedenima odločbama med drugim odločil (1. in 2. točka izreka obeh odločb), da je pokojna A. A. za tam navedene nepremičnine upravičena do odškodnine v obliki obveznic SOD v tam navedenih zneskih. Tožena stranka pa je z izpodbijanima odločbama ugodila pritožbama B. B. in odpravila 1. in 2. točko izreka navedenih odločb prvostopenjskega organa ter med drugim odločila, da je tam navedene nepremičnine denacionalizacijski upravičenki revidentka dolžna vrniti v last, druga tožnica pa v posest. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, saj je predmet spora oblika vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku (revidentka izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011, X Ips 410/2011 z dne 23. 11. 2011) v takem primeru ne gre za spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Glede na navedeno revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9. Revidentka uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Dovoljenost revizije iz tega razloga utemeljuje s stališčem Ustavnega sodišča, da napačna uporaba materialnega prava, ki ima za posledico vrnitev zemljišča denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, predstavlja poseg v lastninsko pravico (ki naj bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča Up-2394/07 z dne 18. 12. 2007), oziroma s stališčem, da ima lahko sodba, sprejeta na podlagi napačne uporabe materialnega prava, za posledico nesorazmeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (odločba Ustavnega sodišča Up-52/96 z dne 10. 12. 1998). Meni, da gre v obravnavanem primeru za tak poseg, zato je revizija dovoljena.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedenimi trditvami ni izkazala dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi. Pravno vprašanje posega v lastninsko pravico z zmotno uporabo materialnega prava, ki ima za posledico vrnitev nepremičnin v naravi denacionalizacijskim upravičencem, kot ga navaja revidentka (odločba Ustavnega sodišča Up-2394/07, na katero se v zvezi s tem sklicuje, se sicer nanaša na izčrpanost pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe in navedenega stališča ne vsebuje), je opredeljeno le na splošni ravni in ne izpolnjuje standarda pomembnega pravnega vprašanja, kot je obrazloženo v 8. točki te obrazložitve. Gre za splošno pravno vprašanje, zastavljeno na načelni ravni, ki v sodni praksi ne sproža posebnih dilem - zakonodajalec je z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) uzakonil vrnitev podržavljenega premoženja v naravi kot pravilo (prvi odstavek 2. člena), hkrati pa v primeru obstoja z zakonom predpisanih ovir za takšno obliko vračanja predvidel denacionalizacijo v obliki odškodovanja (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997). Vsebinska obravnava tega splošnega vprašanja v reviziji zato ni pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, niti ni obravnava takšnega splošnega vprašanja pomembna za odločitev v obravnavani zadevi. Glede na navedeno in ker revidentka na način, pojasnjen v 8. točki te obrazložitve, ni izpostavila kakšnega konkretnega pravnega vprašanja, ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka prav tako uveljavlja. Po tej določbi ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Revident mora upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010, X Ips 72/2012) navesti konkretne posledice, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev, in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati. Ker revidentka tega v obravnavni zadevi ni storila, saj le ponavlja zakonsko besedilo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1. 12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.