Jedro

Glede na ugotovitev, da je tožničin nekdanji mož odsvojil stanovanje, ki je bilo v skupni lasti njega in tožnice, ne da bi tožnica v to razpolaganje privolila, je zahtevek za plačilo vrednosti odtujenega deleža, naslovljen na toženko, ki je kot dedinja vstopila v procesni položaj tožničinega pokojnega nekdanjega moža, utemeljen.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 6.461.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2001 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo dela tožničinih stroškov postopka, sorazmernega uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je sporno stanovanje spadalo v skupno premoženje tožnice ter toženkinega očeta in da je bilo v izvedenih dokazih dovolj podlage za presojo, da sta bila deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Sodišče se je strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker je toženkin pokojni oče s podaritvijo stanovanja toženki razpolagal tudi s tožničinim deležem in ker je toženka stanovanje prodala tretjim osebam, je po stališču pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka v višini denarne vrednosti tožničinega deleža na spornem stanovanju.

3. Toženka v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da se sodišči nista opredelili do toženkine dobrovernosti glede lastništva spornega stanovanja. Pokojni Z. K. je namreč toženki podaril stanovanje v zahvalo in povračilo, ker je zanj skrbela od leta 1994 do smrti. Iz pogodbe izhaja, da gre za odplačen pravni posel. Izrecno je navedeno, da je stanovanje darovalčeva izključna last. Glede na to je bila toženka ob pridobitvi stanovanja v dobri veri, to dejstvo pa je odločilno za odločitev o utemeljenosti zahtevka. Sodišči se nista opredelili niti do vprašanja tožničine dobrovernosti glede lastništva stanovanja. Iz tožničine izpovedbe jasno izhaja njeno strinjanje s tem, da je sporno stanovanje last K. oziroma da je to vedela in hotela. Vedela je tudi, da je pokojni potreboval pomoč in da ji je v zahvalo za to pomoč ponudil polovico stanovanja. Ker sodišči teh dejstev nista ugotavljali, nimata razlogov o odločilnih dejstvih in sta zmotno uporabili materialno pravo. Nepravilna in v neskladju z listinami v spisu in z izpovedbami strank je ugotovitev sodišč, da je pokojni s pisno izjavo z dne 31. 3. 1995 tožnici priznal polovični delež na stanovanju. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede pomanjkljive dokazne ocene v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje naj bi ne navedlo, zakaj ni verjelo priči J. B., da je stanovanje kupil pokojni sam; ni se opredelilo do nelogične in neprepričljive izpovedbe tožnice; ni se izreklo o tem, da je toženkina izpovedba prepričljiva in skladna. Zapis iz obdobja približno treh let po sklenitvi prodajne pogodbe ne more biti verodostojen in prepričljiv dokaz. Tožnica ni dokazala, da je prejeti denar namenila za nakup spornega stanovanja. Izvedeni dokazni postopek in dokazna ocena sta v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje zakoncev. S tem, ko sta sodišči naredili napačne zaključke, sta kršili 8. člen ZPP. Ker nista pravilno uporabili pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, sta kršili 7. in 212. člen ZPP. Sodišči tudi nista upoštevali, da je pokojni od 4. 11. 1994 do 6. 4. 2000 sam skrbel za stanovanje, ga vzdrževal, plačeval stroške in opravljal domača dela in da je tudi zato njegov delež večji. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbene navedbe glede manjka v obrazložitvi sodišča prve stopnje, ker to ni ugotavljalo, kolikšen denarni znesek je tožnica vložila v pridobitev stanovanja. Toženka predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo toženkinih stroškov postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta svoji odločitvi utemeljili na naslednjih ugotovitvah: da je zakonska zveza med tožnico in A. K. trajala od februarja 1984 do aprila 2000, ekonomska skupnost pa je prenehala 4. 11. 1994, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno leta 1992, da je A. K. dne 15. 1. 1999 stanovanje podaril toženki – svoji hčeri, da tožnica ni privolila v tako razpolaganje, da je toženka kasneje stanovanje prodala tretji osebi za kupnino v višini 12.923.400 SIT, da je v darilni pogodbi navedeno, da je toženka seznanjena s tem, da teče postopek za razdelitev skupnega premoženja, katerega "sicer popolnoma neutemeljeno" je predmet tudi sporno stanovanje, in da darovalec potrjuje, da to stanovanje ne sodi v skupno premoženje, da je bila tožnica zaposlena in je imela relativno visoko plačo, mož pa je imel dohodke iz obrti, zatem pa pokojnino, da je tožnica skrbela za skupno gospodinjstvo, delno pa tudi mož in da je tožnica možu v bolezni nudila primerno pomoč in oskrbo, da je vsak od zakoncev vložil del posebnega premoženja v pridobitev skupnega premoženja.

7. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen sklep sodišč, da je sporno stanovanje predstavljalo skupno premoženje tožnice in A. K. in da sta bila deleža zakoncev na premoženju enaka. Revidentkino stališče, da sodišče pri presoji, ali stanovanje sodi v skupno premoženje, ni ugotavljalo tožničine dobrovernosti, je neutemeljeno. Za nastanek skupnega premoženja ni bistvena okoliščina, da je bil v pogodbi kot kupec naveden le tožničin mož in da se tožnica po odselitvi ni več vrnila nazaj in skrbela zanj, marveč je to skrb prevzela toženka. Bistveno je, da je bilo stanovanje pridobljeno v času, ko sta tožnica in A. K. živela v zakonski skupnosti, in da toženka ni uspela dokazati svoje trditve, da je bilo stanovanje pridobljeno izključno iz sredstev, ki so predstavljala posebno premoženje njenega očeta.

8. Očitki procesnih kršitev, ki naj bi bili storjeni pri ugotavljanju višine deležev zakoncev na skupnem premoženju, niso utemeljeni. Revidentkine navedbe o neupoštevanju posameznih dokazov in o napačnem povzemanju vsebine nekaterih izvedenih dokazov, s katerimi utemeljuje kršitev vrste določb ZPP, predstavljajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, to pa glede na vezanost revizijskega sodišča na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sodbah, ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revidentka namreč zgolj povzema tiste dele izpovedb posameznih prič in tiste dele listin, ki bi mogle govoriti v prid njeni tezi, zastopani v postopku, in jih pri tem na tak način tudi ovrednoti, to pa ne more utemeljiti dejanskega stanu ti. protispisnosti (sedaj 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) niti kršitve določbe o metodološkem napotku za presojo dokazov, še manj pa kršitve določbe o trditvenem in dokaznem bremenu (7. člen in 212. člen ZPP). Očitki, da bi se sodišči do posameznih dokazov ne opredelili, ne držijo. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišči nista upoštevali dejstva, da je po tožničini odselitvi A. K. sam prevzel skrb za stanovanje in da je zato njegov delež na stanovanju večji od polovičnega. Tega toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, v revizijskem postopku pa navajanje novih dejstev ni dovoljeno (arg. iz 372. člena ZPP).

9. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji kot za odločbe prve stopnje. Zadostuje, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(1) S tem, ko je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene trditve o večji dokazni teži posameznih dokazov, kot jim jo je dalo sodišče prve stopnje, na ta način, da se je strinjalo s skrbno obrazloženo dokazno presojo sodišča prve stopnje, je temu standardu zadostilo.

10. Neutemeljen je tudi očitek o neupoštevanju toženkine dobrovernosti pri pridobitvi spornega stanovanja. Tožba je bila namreč vložena zoper A. K. in zoper toženko. Zoper prvega je bila vložena s trditvijo, da je nedovoljeno razpolagal s tožničinim deležem na skupnem premoženju, zoper toženko pa s trditvijo, da je za tako razpolaganje v njeno korist vedela. Po očetovi smrti je toženka vstopila v njegov pravni položaj. Za utemeljenost zahtevka so – upoštevaje predloženo in obravnavano procesno gradivo – odtlej zadostovala dejstva, ki so utemeljevala zahtevek zoper njenega pravnega prednika, ta dejstva pa so bila ugotovljena. Ugotovljeno je bilo namreč, da je A. K. odsvojil stanovanje, ki je bilo v skupni lasti njega in tožnice, ne da bi tožnica v tako razpolaganje privolila. Ne glede na to, ali je bilo razpolaganje odplačno ali neodplačno, je bil za vrednost tega deleža obogaten, tožnica pa se s tem prikrajšanjem ni strinjala.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 201/2005 z dne 23. 3. 2006.