Jedro

Postopek DIN in obnovljen postopek odmere dohodnine sta dva ločena davčna postopka, v katerih je tožnik nastopal v različnih pravnih položajih. V postopku DIN tožnik ni bil stranka, ampak je bil v njem le zaslišan kot priča. Zato je za odločitev bistveno, ali je bil tožnik v obnovljenem dohodninskem postopku seznanjen z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, ki so vplivala na odmero davka in ali se je o njih lahko izrekel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance DT 499-01-378/2015-4 z dne 12. 4. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) odpravila odločbo 05-02592 z dne 31. 5. 2010, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2009 in izdala novo odločbo, s katero je tožniku v obnovljenem postopku odmerila dohodnino za leto 2009 v znesku 50.083,87 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 36.535,72 EUR znaša 13.548,15 EUR. Tožniku je bilo po prvotni odločbi vrnjenih 834,24 EUR, zato mora po novi odmerni odločbi plačati 14.382,39 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je davčni organ po odmeri dohodnine za leto 2009 izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku. Zato je 28. 11. 2013 izdal sklep o obnovi postopka. Davčni organ je pri pravni osebi A. d.o.o. opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN), na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel dohodke, od katerih je bila v postopku DIN odmerjena akontacija dohodnine od drugega dohodka. Tožniku je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da se z obnovo postopka ne strinja, ker nikoli ni podpisal nobenega dokumenta.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja in v celoti pritrdi odločitvi organa prve stopnje. Ugotavlja, da je bil tožnik hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka vabljen k sodelovanju, kar je izkoristil z dne 9. 12. 2013 podano izjavo na zapisnik. Poleg tega je bil kot priča zaslišan tudi v inšpekcijskem postopku, ki se je vodil pri pravni osebi A. d.o.o. in v postopku inšpekcijskega nadzora pri B.B. s.p. Na ta način je bil seznanjen z razlogi za obnovo postopka in je imel možnost predlagati dokaze.

4. Tožena stranka v nadaljevanju povzema dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.o.o. Tožnik je posle nabave rezervnih delov izvedel preko komisijske trgovine B.B.. Slednji je bil zavezan zgolj k izstavitvi komisijskega lista, dobavnice, računa ter k dvigu denarja, ki ga je nakazala družba A. d.o.o. Ta denar je (zmanjšan za dogovorjeno provizijo) v celoti predal tožniku, ki je kot organizator posla in močnejša stranka v poslu narekoval pogoje glede predaje gotovine. Na podlagi načela proste presoje dokazov je zato šteti za dokazano dejstvo, da je gotovino, ki jo je po nakazilu družbe A. d.o.o. s svojega računa dvignil B.B., prejel tožnik. Slednji ni predložil imen in podatkov o dejanskih dobaviteljih niti dokazil o morebitni izročitvi gotovine tem osebam. Iz komisijskih listov trgovine C. je razvidno, da je blago v komisijsko prodajo prinesel tožnik in za predano blago tudi prejel plačilo. Ni sporno, da je A. d.o.o. nakazal denar na račun komisijske trgovine, prav tako ni sporno, da je trgovina C. zneske še isti dan dvignila z računa in ga znižanega za komisijsko provizijo predala tožniku, kar je slednji potrdil s podpisom na komisijskem listu. Listine pa ne kažejo, da bi skupaj z njimi potovalo tudi blago. Tožnikove razlage, da s prevzemom denarja in izdajo naročilnice ni imel nič, ni mogoče sprejeti kot verodostojne. Tudi tožnikova bolniška odsotnost v času od 25. 11. 2010 do 13. 5. 2011 ni bila ovira, da zaradi zdravstvenega stanja ne bi mogel sprejeti denarja oziroma podpisati kakšne koli listine, saj mu je bil predpisan zgolj počitek.

5. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ni prejel zapisnika ali druge listine davčnega organa, o katerih bi se lahko izrekel. V inšpekcijskem postopku proti družbi A. d.o.o. je bil zgolj enkrat vabljen kot priča, kjer je odgovarjal na posamezna vprašanja v zvezi z opravljanjem svojega dela pri navedeni družbi. Zato meni, da je davčni organ kršil določbi 7. člena in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se v obnovljenem postopku ni imel možnosti izjaviti o nobenih dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. V odločbi prve stopnje bistvene okoliščine sploh niso navedene, zato je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. DIN je bil sprožen proti drugima osebama in prav nobena listina mu ni bila predočena v obnovljenem postopku. Odločilno v obravnavani zadevi je, da tožnik ni bil stranka postopka inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi. V obravnavani zadevi pa dokazi niso bili izvedeni ponovno, ampak so se uporabili v obnovljenem postopku zoper njega. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja zgolj povzetek izjave B.B. in navedba listin, ki so bile očitno neposredno izvedene v postopku zoper njega. To pa ne more biti podlaga za meritorno odločitev v postopku zoper tožnika, saj se slednji o izjavah B.B. in o komisijski pogodbi (ki sploh ni verodostojna) ni imel možnosti izjasniti. Izpodbijane odločbe posledično ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

6. Glede dejanskih ugotovitev tožnik ugovarja, da je davčni organ celotno dejansko stanje naslonil na izjavo B.B., ki pa nima podlage v izvedenih dokazih. Ni jasno, zakaj je organ upošteval izjavo B.B., ki je imel velik interes, da se izogne postopku, v ničemer pa ni upošteval izjave tožnika. Organ navaja, da je denarni tok razviden od družbe A. d.o.o. do B.B., na koncu pa zaključi, da je zadnji prejemnik denarja tožnik. Ni jasno, na podlagi katerih dokazov je davčni organ napravil takšen zaključek. Tožnik je namreč že kot priča povedal, da ni podpisal komisijskih pogodb ali drugih listin. Podpisi so torej ponarejeni. Že v pritožbi je predlagal postavitev izvedenca grafologa, ki bi to potrdil. Do tega dejstva se drugostopni organ ni opredelil in ni raziskal dejanskega stanja v tej smeri. Ob zaslišanju je tudi zahteval, da se mu pokaže komisijska pogodba, ki pa je organ ni imel v spisu, niti je ni mogel pridobiti, pa čeprav gre za edini dokument, ki ga bremeni. Glede na navedeno je bil le iskalec dobaviteljev rabljenih delov. Pojasnil je, zakaj so dobavnice in računi glasili na isti datum, to je po poteku 4-mesečnega roka testiranja. Glede bolniškega staleža organ druge stopnje napačno navaja, da mu ne bil predpisan zgolj počitek. Imel je poseg na srcu in ga fizično sploh ni bilo doma, saj je bil ves čas v zdravilišču ali v bolnici, kar izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije. Tožnik ugovarja tudi naravi dohodka. Ni mu poznano, kakšen dohodek naj bi prejel in iz česa izhaja. Kot že navedeno, se do obračunov, računov in drugih knjigovodskih listin B.B. ni mogel opredeliti, ker z njimi ni bil seznanjen.

7. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožena stranka je odločitev, da tožniku obnovi postopek odmere dohodnine za leto 2010, sprejela po tem, ko se je seznanila z novimi dejstvi in dokazi, pridobljenimi v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil pri družbi A. d.o.o. Kot pravilno opozarja tožnik, sta postopek DIN in obnovljen postopek odmere dohodnine dva ločena davčna postopka, v katerih je tožnik nastopal v različnih pravnih položajih. V postopku DIN tožnik ni bil stranka, ampak je bil v njem le zaslišan kot priča. Zato je za odločitev bistveno, ali je bil tožnik v obnovljenem dohodninskem postopku seznanjen z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, ki so vplivala na odmero davka in ali se je o njih lahko izrekel. 10. Iz upravnih spisov, kljub drugačnim tožbenim trditvam izhaja, da je bil zapisnik o inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.o.o. tožniku vročen, in sicer 17. 12. 2013. Iz njega izhaja povzetek danih izjav in listin (med drugim komisijski listi in računi), ki so bile neposredno izvedene v postopku pri pravni osebi in na katere sta se pri dokazni oceni oprla oba davčna organa v tem postopku. Iz izpodbijane odločbe, niti iz odločbe organa druge stopnje, pa ne izhaja, da bi bil tožnik s temi dokumenti v tem postopku ustrezno seznanjen. V tožbi, enako kot že v pritožbi, tožnik zatrjuje, da mu ni bila predočena nobena listina, na katero se sklicuje davčni organ. Ob zaslišanju dne 24. 3. 2015 je od organa izrecno zahteval, da mu pokaže komisijske liste, predlagal pa je tudi postavitev izvedenca grafološke stroke, ki bo ugotovil, da so podpisi na njih ponarejeni.

11. Tožnik po mnenju sodišča utemeljeno graja toženo stranko, da se ni določno opredelila do njegovih pritožbenih navedb ter dokaznih predlogov, ampak je le povzela zapisniške ugotovitve. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bili tožniku komisijski listi kljub njegovi izrecni zahtevi v tem postopku predloženi, čeprav gre za pomemben dokaz, na katerega je tožena stranka oprla zaključek o prejemu gotovine s strani B.B. Poleg tega tožena stranka ni izvedla predlaganega dokaza z izvedencem oziroma dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, kolikor je menila, da je nepotreben, nerelevanten oziroma neprimeren.(1) Tožnik namreč zatrjuje, da dohodkov, ki so predmet obdavčitve, sploh ni prejel, ter da so podpisi na listinah, ki prejem denarja potrjujejo (komisijski listi), ponarejeni. Gre torej za ključne okoliščine oziroma dokaze v zvezi s prejemom gotovine, zato bi tožnik moral biti z njimi neposredno seznanjen v obnovljenem postopku. Šele na ta način bi mu bila zagotovljena možnost izjave glede vseh relevantnih dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, vključno s predlaganjem dokazov. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 287/2014 z dne 15. 7. 2015. 12. Po navedenem gre za pomanjkljivosti, ki se očitajo toženi stranki in ki bi jih slednja z doslednim preizkusom pritožbenih navedb lahko odpravila. ZUP drugostopenjskemu upravnemu organu v določbah od 247. člena do 253. člena daje pooblastila, da v postopku odločanja o pritožbi slednjo zavrne, ji ugodi ali izpodbijano odločbo odpravi, ali pa jo spremeni tako, da sam reši zadevo. Pod zakonsko določenimi pogoji lahko reši zadevo tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP oziroma spremeni odločbo v škodo pritožnika (glej 253. člen ZUP). Po potrebi lahko organ tudi sam dopolni postopek in na ta način odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. Kljub tako široko določenim pooblastilom, tožena stranka ni ravnala v skladu z njimi, saj tožnika ni seznanila z vsemi relevantnimi listinami, niti se ni opredelila do njegovega dokaznega predloga, kar vse je v nasprotju z 247. členom ZUP.

13. Po navedenem gre bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se glede na ugotovljeno ne da preizkusiti, ali je izpodbijana odločba v povezavi z odločbo organa druge stopnje pravilna in zakonita ali ne. Ker je do kršitve prišlo v postopku na drugi stopnji, ni razlogov za odpravo odločbe organa prve stopnje, kot v tožbi predlaga tožnik. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je odpravilo odločbo drugostopenjskega organa in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku mora tožena stranka odpraviti ugotovljene kršitve, torej tožnika seznaniti z relevantnimi listinami, pridobljenimi v inšpekcijskem postopku, odločiti o dokaznem predlogu glede postavitve izvedenca grafološke stroke in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti o pritožbi.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno odločbo organa druge stopnje odpraviti, z namenom da tožena stranka dopolni postopek in glede na to ponovno presodi pritožbene navedbe.

15. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

opomba (1) : Kriterije, kdaj se dokazni predlog lahko zavrne, je opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 189/2015 z dne 7. 12. 2016