Jedro

Kot izpostavi Vrhovno sodišče RS je bistveno, da se ugotovi ali ima prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje v času odločanja o prošnji in morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-599/2020/9 (1323-05) z dne 4. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 348,39 EUR, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

_O izpodbijanem odločbi_

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 213-599/2020/9 (1323-05) z dne 4. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi 27.c člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), v postopku revizije, odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 213-1338/2017-36 z dne 6. 2. 2020 (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Toženka ni ugodila vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka izpodbijane odločbe) niti vlogi Odvetniške družbe A., o. p., d. o. o. za podaljšanje roka za predložitev dokazov v postopku (3. točka izreka odločbe). Toženka je ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali (4. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica pri Upravni enoti Ljubljana (v nadaljevanju UE) na podlagi prvega odstavka 12. člena ZDRS vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenija. Upravna enota Ljubljana je izdala odločbo št. 213-1338/2017-36 z dne 6. 2. 2020 (v nadaljevanju Odločba UE 6-2-20), s katero je odločila: (i) da se tožnica sprejme v državljanstvo Republike Slovenije; (ii) da odločba postane dokončna z dnem vročitve soglasja Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije; (iii) da tožnica postana slovenska državljanka z dnem podaje prisege o spoštovanju svobodnega demokratično ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v postopku revizije ugotovila, da je bilo dejansko stanje v zvezi s pogojem 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Toženka je na podlagi Odredbo o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2017 ugotovila, da je višina osnovnega zneska minimalnega dohodka od 1. 8. 2017 297,53 EUR in ta znesek v tožničinem primeru upoštevala pri presoji izpolnjevanja pogojev četrte točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Toženka je ugotovila: (i) da bi za preživljanje štirih oseb moral biti povprečni skupni znesek 1.190,12 EUR na mesec, (ii) da je tožnica izkazala povprečno višino 888,94 EUR na mesec (od vključno junija 2019 do vključno novembra 2019 oziroma do februarja 2020); (iii) da je tudi upoštevaje dohodek v maju (ta je bil višji od dohodkov v ostalih mesecih), povprečni skupni znesek od vključno maja 2019 do vključno novembra 2019 998,99 EUR mesečno, kar ne dosega zahtevane višine 1.190,12 EUR mesečno.

4. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka tožnico1 seznanila z vsemi dejstvi, tudi s tem, da najemnine od oddajanja stanovanja v Republiki Srbiji ni upoštevala, saj njeno prejemanje ni bilo ustrezno izkazano (iz najemne pogodbe izhaja možnost podaljševanja pogodbe tudi po 30 .6. 2015, vendar v pisni obliki, zato izjave najemnice o ustnem podaljševanju, ni upoštevala), hkrati pa pojasnila, da iz izjave B. B. ter tudi izjave imenovane izhaja, da zaradi prodaje stanovanja, tožnica po septembru 2019 najemnine ni več prejemala. Toženka je poudarila, da prejem kupnine od prodaje nepremičnine ni reden vir dohodka, ampak enkraten dohodek, zato ga pri izpolnjevanju pogoja zadostnega vira preživljanja ni moč upoštevati upoštevajoč Uredbo o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju: Uredba).

5. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je tožnica v upravnem postopku vložila izjavo2, v kateri je v bistvenem navedla: (i) da je od aprila 2014 do septembra 2019 prejemala najemnino v višini 900,00 EUR mesečno; (ii) da sedaj preživlja družino z gotovino v znesku 211.500,00 EUR, zato ima sredstva za preživljanje za naslednjih 14 let tudi v primeru, da drugih virov dohodka ne bi imela. Tožnica meni, da je treba najemnino in kupnino upoštevati, saj iz upravne sodne prakse izhaja, da viri dohodka, našteti v Uredbi, niso omejeni taksativno. Tožnica je v upravnem postopku predložila tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni 14. 7. 2020, iz katerega izhaja, da ima od 1. 9. 2020 višjo bruto plačo in izvod zahteve za prenos denarja v višini 211.500,00 EUR na ime tožnice.

6. Iz obrazložitve izhaja, da toženka pri izpolnjevanju pogoja 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni upoštevala najemnine od oddajanja stanovanja v Republiki Srbiji, od aprila 2014 do septembra 2019, v višini 900,00 EUR mesečno. Po mnenju toženke se kot vir dohodke ne more upoštevati najemnina, ki je tožnica v času odločanja ni več prejemala. Toženka je pojasnila, da upoštevajoč 3. člen Uredbe in sodbo Upravnega sodišča RS I U 590/2014 z dne 28. 5. 20153 kupnina od prodaje stanovanja po mnenju toženke ni prejemek, primerljiv prejemkom, naštetih v Uredbi, saj gre za enkratni dohodek, zato toženka kupnine, pridobljene od prodaje stanovanja, ni upoštevala. Iz obrazložitve izhaja, da toženka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni upoštevala, da ima tožnica na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi za dne 14. 7. 2020, od 1. 9. 2020 višjo bruto plačo zato, ker je bil aneks sklenjen po izdaji Odločbe UE 6-2-20. 7. Toženka je ugotovila, da je tožnica izkazala povprečno 888,94 EUR na mesec prihodkov oziroma od vključno maja 2019 do vključno novembra 2019 998,99 EUR mesečno, morala pa bi po mnenju toženke tožnica za preživljanje štirih oseb izkazati povprečni skupni znesek 1.190,12 EUR na mesec, zato tožnica ne izpolnjuje pogoja 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS in je tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila.

8. Iz obrazložitve še izhaja, da je toženka na podlagi tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnila tožničino vlogo za podaljšanje roka za predložitev dokazov. Pojasnila je, da je tožnica 26. 8. 2020 poslala dopolnitev vloge in, da pooblaščenec tožnice v prošnji ni navedel upravičenih razlogov za podaljšanje vloge.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika_

9. Tožnica sodišču predlaga, da zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno obravnavanje in odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora.

10. Ugotovitev toženke, da naj tožnica ne bi izpolnjevala pogojev zagotovljenih sredstev za preživljanje, je po mnenju tožnice pravno tako očitno zmotno, da pomeni celo šikaniranje in diskriminacijo tožnice v postopku pridobitve državljanstva. Toženki očita, da v resnici ni ugotavljala s kolikšnimi sredstvi za življenje dejansko razpolaga tožnica. Tožnica je namreč razpolagala tako z mesečno najemnino v višini 900,00 EUR, sedaj, po prodaji stanovanja, pa ima na svojem bančnem računu 211.500,00 EUR, kar nedvomno zagotavlja dovolj visoka sredstva za njeno lastno preživljanje in preživljanje moža ter otrok, upoštevajoč, da je redno zaposlena in da prejema tudi redni mesečni dohodek. Tožnica je podala izjavo glede stanja svojih finančnih sredstev, ki je toženka ni upoštevala. Tožnica je prenesla tudi večino denarnih sredstev iz Republike Srbije v Republiko Slovenijo in ima sedaj na varčevalnem računu C., d.d. znesek 180.050,82 EUR, kar zadostuje za večletno preživljanje celotne družine, če ne bi prejemala nobenih sredstev oziroma ne bi imela redne zaposlitve, kar pa tožnica vse ima.

11. Tožnica opozarja, da določa Uredba, kot vrsto dohodka, ki ga mora upoštevati toženka, le primeroma navedene dohodke in ne gre za taksativno naštete. Tožnica je toženki podala tudi izjavo o finančnih sredstvih, ki pa je toženka ni upoštevala, prav tako ni upoštevala izjavo najemnice o plačevanju najemnin 900,00 EUM mesečno. Toženka je upoštevala le osebni dohodek tožnice in prejemke iz javnih sredstev, kar pa ni pravilno.

12. Tožnica meni, da bi morala toženka v skladu z uveljavljeno upravno sodno prakso (sodba naslovnega sodišča I U 562/2015), upoštevati vse prihodke in prihranke, ki jih ima tožnica, v skladu z njeno specifično situacijo, to je prejemanje redne mesečne najemnine iz tujine in sedaj s stanjem na bančnem računu, kar pa toženka ni storila. Meni, da toženka Uredbe ne sme razlagati restriktivno, ampak v prid tožnice v skladu z njeno specifično situacijo. Vrste prihodkov določene osebe se spreminjajo in nikoli ne morajo biti zakonsko omejene, če gre za zakonite prihodke (najemnine, dividende, kapitalski dobički pri prodaji delnic, bitcoin, izplačilo dediščine, itd). Tožnica meni, da je restriktivna in na numerus clausus pogojev omejena razlaga Uredbe nedopustna in napačna.

13. Tožnica še poudarja, da je razlika med dohodki, ki jih je izračunala toženka in zakonsko predvidenimi dohodki, 191,13 EUR mesečno. Glede na stanje finančnih sredstev tožnice v Republiki Sloveniji v višini 180.050,82 EUR, pa le-to zadostuje za 942 mesecev oziroma 78 let. Če tožnica ne bi pridobivala nobenih rednih mesečnih dohodkov, pa jih, pa bi sredstva v višini 180.050,82 EUR, zadostovala za 151 mesecev oziroma skoraj 13 let. Povprečni slovenski državljan ima približno 13.000,00 EUR finančnih sredstev. Iz preprostega izračuna je torej razvidno, da tožnica nima finančnih težav, da razpolaga z visokimi finančnimi sredstvi in da je v celoti izpolnila vse zakonske pogoje za pridobitev v državljanstvo, zato je odločitev toženke, da je odpravila Odločbo UE 6-2-20 napačna. Tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo bi toženka morala ugoditi.

_Navedbe toženke_

14. Toženka meni, da je glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

**K I. točki izreka**

15. Sodišče je na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ker sta se stranki obravnavi pisno odpovedali.

16. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine strank, ki so v sodnem spisu označene pod prilogami od A1-A4 in listine spisa toženke št. 213-599/2020. Tožba je utemeljena.

17. Zakon kot enega od načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena ZDRS). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. Postopek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo se torej izvede v dveh fazah. V prvi se ugotavlja izpolnjevanje zakonsko predpisanih pogojev. Naštevanje teh pogojev veže državni organ v negativnem smislu na način, da ne sme dodeliti naturalizacije, če pogoji niso izpolnjeni.4 Če so, nastopi druga faza, to je odločanje o sprejemu v državljanstvo po prostem preudarku. Navedeno pooblastilo upravnemu organu za diskrecijsko odločanje pomeni, da oseba, ki izpolnjuje pogoje za naturalizacijo, ne more zahtevati, da ji Republika Slovenija podeli državljanstvo. Pravica do pridobitve državljanstva z naturalizacijo torej ne obstoji. Povedano drugače: izpolnitev zakonskih pogojev za naturalizacijo pomeni za prosilca samo možnost, ne pa tudi gotovosti, da bo naturaliziran.5

18. Pristojni organ lahko torej osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati v nadaljnjih točkah prvega odstavka 10. člena ZDRS naštete pogoje6, med drugim, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Šteje se, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati (deveti odstavek 10. člena ZDRS).

19. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 že sprejelo stališče, da iz teh določb izhaja, da mora prosilec razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Vrhovno sodišče RS je izpostavilo, da je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva", kar kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To, po presoji Vrhovnega sodišča RS, ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po ZDRS zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Po navedenem je torej kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).7

20. Glede na obrazloženo, je treba za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne.8 V teh okvirih je treba razumeti tudi pooblastilo v 28. členu ZDRS, da Vlada Republike Slovenije določa merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej merila, ki jih bo mogoče uporabiti pri presoji izpolnjevanja pogoja v različnih življenjskih situacijah prosilcev za sprejem v državljanstvo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, tudi ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakonskih določb, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja zakonskega pogoja.

21. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 20 ugotovilo, da Uredba meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja materialne in socialne varnosti izrecno ne predpisuje. V prvem odstavku 3. člena določa le, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed v nadaljevanju naštetih prejemkov.9 Na podlagi tega je mogoče posredno sklepati na uporabljena merila, in sicer na merilo vrste premoženja (prejemki, ki jih prosilec prejema na eni od naštetih pravnih podlag) in specifikam tega premoženja podrejeno merilo rednosti (kontinuiranosti) oziroma periodičnosti pridobivanja dohodka v dveletnem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje. Uredba torej na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To po presoji Vrhovnega sodišča RS pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Kot opozori Vrhovno sodišče RS pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.10

22. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi toženke, da tožnica nima zagotovljenih sredstev, ki tožnici in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS).

23. Toženka je pri ugotavljanju pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ugotovila, da prejema tožnica 888,94 EUR na mesec, oziroma od vključno maja 2019 do vključno novembra 2019 998,99 EUR mesečno, morala pa bi za preživljanje štirih oseb izkazati povprečni skupni znesek 1.190,12 EUR na mesec. Iz obrazložitve izhaja, da toženka pri izpolnjevanju pogoja 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni upoštevala najemnine, ki jo je tožnica prejela zaradi oddaje stanovanja v Republiki Srbiji od aprila 2014 do septembra 2019, v višini 900,00 EUR mesečno. Po mnenju toženke se kot vir dohodke ne more upoštevati najemnina zato, ker je tožnica v času odločanja ni več prejemala. Toženka pri ugotavljanju pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni upoštevala niti kupnine, prejete od prodaje tega stanovanja z utemeljitvijo, da upoštevajoč 3. člen Uredbe in sodbo Upravnega sodišča RS I U 590/2014 z dne 28. 5. 2015,11 kupnina od prodaje stanovanja po mnenju toženke ni prejemek, primerljiv prejemkom, naštetih v Uredbi, saj gre za enkratni dohodek. Iz obrazložitve izhaja, da toženka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni upoštevala, da ima tožnica na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi za dne 14. 7. 2020, od 1. 9. 2020 višjo bruto plačo zato, ker je bil aneks sklenjen po izdaji Odločbe UE 6-2-20. 24. Utemeljen je tožbeni očitek, da bi morala tožnica pri izpolnjevanju pogoja 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS upoštevati dejstvo, da tožnica razpolaga z 180.050,82 EUR denarnih sredstvih na računu v banki v Sloveniji. Dejstva, da tožnica razpolaga z 180.050,82 EUR denarnih sredstvih na računu v banki v Sloveniji, toženka ne prereka, zato se na podlagi 214. člena ZPP šteje za priznano. Neprerekana je tudi tožbena trditev, da glede na stanje finančnih sredstev tožnice v Republiki Sloveniji v višini 180.050,82 EUR, le-to zadostuje za 942 mesecev oziroma 78 let oz, če tožnica ne bi pridobivala nobenih rednih mesečnih dohodkov, bi sredstva v višini 180.050,82 EUR zadostovala za 151 mesecev oziroma skoraj 13 let. 25. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 že sprejelo stališče, da je pojem zagotovljenih sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, nedoločen pravni pojem in pojasnilo, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča U I-263/95 z dne 18. 3. 1999, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. To upravnim organom omogoča, da tak pojem zapolnijo z vsebino, ki naj ustreza konkretizirane zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom. S tem je zakonodajalec določil pravi okvir njej prepuščene presoje, kako naj se normo materialnega prava razume in udejanji v praksi. Kot že izpostavljeno, je po presoji Vrhovnega sodišča RS bistveno pri ugotavljanju pogojev zadostnih sredstev za pridobitev državljanstva, glede na to, da določeni iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v Republiki Sloveniji zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravice iz naslova socialnega varstva, predvsem prosilčev premoženjski položaj v širšem smislu.

26. Sodišče v okviru relevantnosti tega upravnega spora izpostavlja še stališče Vrhovnega sodišča RS, da se navedeni pogoj nanaša na zagotavljanje socialne varnosti osebe, ki prosi za sprejem v državljanstvo. Določen je iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v Republiki Sloveniji zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic z naslova socialnega varstva.12 Čim je tako, pa je pomemben ne le prosilčev dohodkovni položaj, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Po presoji Vrhovnega sodišča RS navedeno daje torej podlago za sklepanje, da prosilec, ki razpolaga z zadostnim premoženjem (to pa niso nujno samo denarni prejemki), ne izkazuje potrebe po socialnovarstvenih prejemkih. Ker zato do njih ni upravičen in v takem primeru njegovo preživljanje ne bremeni javnih sredstev, mu tudi ni mogoče očitati, da s svojim premoženjem ne izpolnjuje pogoja imetništva zadostnih sredstev v smislu določbe iz prvega odstavka 10. člena ZDRS. Vrhovno sodišče RS pa je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 še izpostavilo, da iz namena, zaradi katerega je v ZDRS določen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, izhaja tudi, da mora imeti prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje ne le v času odločanja o prošnji, ampak da morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost. 27. Kot izpostavi Vrhovno sodišče RS je bistveno, da se ugotovi ali ima prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje v času odločanja o prošnji in morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost13. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).14 Zato odločitev toženke, da pri ugotovitvi sredstev tožnice za preživljanje v smislu pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ne upošteva nespornega dejstva, da tožnica razpolaga s kupnino od prodaje stanovanja v znesku 180.050,82 EUR zato, ker ni reden vir dohodka in zato ker je enkraten dohodek, po presoji sodišča zato ni pravilna, ker ne gre za vsebino, ki bi konkretizirala določbe ZDRS, zaradi česar ni skladna z namenom ZDRS in v njem opredeljenim javnim interesom.

28. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo morala toženka odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS in naslovnega sodišča ponovno odločiti o vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

**K II. točki izreka**

29. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), z zahtevanim 22 % DDV ter 2% materialnih stroškov, skupno 348,39 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

1 Dopis z dne 30. 6. 2020. 2 Izjava z dne 26. 8. 2020. 3 Toženka povzema sodbo Upravnega sodišča RS I U 590/2014 z dne 28. 5. 2015 in poudarja, da je v vsakem posameznem primeru treba ugotoviti prejemke na podlagi njihove zakonitosti, pravni določenosti oziroma predvidljivosti, periodične kontinuiranosti, stabilnosti, zanesljivosti in stalnosti ter skupne višine ob dospelosti na tedenski, mesečni in dvo oziroma polletni ravni oziroma ročnosti ali zapadlosti ter morebitnih drugih bistvenih individualnih značilnosti pravne in dejanske narave. 4 Glej Lovro Šturm, Državljanstvo, v: Upravni zbornik, Inštitut za javno upravo, 1996, str. 99. 5 Prav tam, str. 99. 6 Pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDRS so: da je oseba dopolnila 18 let; da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije; da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca; da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost; da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni; da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta; da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji; da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države; da ima poravnane davčne obveznosti; da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije. 7 Tako Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021. 8 Tako Vrhovno sodišče RS v v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021. 9 Gre za: prejemke iz pogodbe o zaposlitvi; pokojnino, ne glede na to, kje je bila določena; prejemke iz pogodbe o delu ali iz avtorske pogodbe; štipendijo, če gre za prosilca, ki se redno ali izredno šola in ga staršem ni več treba preživljati; prejemke samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v Republiki Sloveniji; prejemke družbenikov zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe; prejemke kmetov, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic; prejemke vrhunskih športnikov in šahistov; rento, najemnino ali zakupnino; prejemke, priznane s sodno odločbo; prejemke verskih uslužbencev, ki so s svojo cerkvijo ali drugo versko skupnostjo v razmerju, ki nima vseh lastnosti delovnega razmerja; prejemke družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo. 10 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021. 11 Toženka povzema sodbo Upravnega sodišča RS I U 590/2014 z dne 28. 5. 2015 in poudarja, da je v vsakem posameznem primeru treba ugotoviti prejemke na podlagi njihove zakonitosti, pravni določenosti oziroma predvidljivosti, periodične kontinuiranosti, stabilnosti, zanesljivosti in stalnosti ter skupne višine ob dospelosti na tedenski, mesečni in dvo oziroma polletni ravni oziroma ročnosti ali zapadlosti ter morebitnih drugih bistvenih individualnih značilnosti pravne in dejanske narave. 12 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-D), EPA 979-IV z dne 21. 7. 2006, obrazložitev k 3. členu sprememb. 13 Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 41/2021. 14 Tako Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021.