Jedro

K poškodovanju tožničinega psa sta prispevali obe pravdni stranki, tožnica zato, ker svojega psa ni obvladala, toženec pa zato, ker svojega psa ni imel na povodcu, kar je privedlo do tega, da sta se psa spopadla, pravdni stranki pa ju nato nista mogli dovolj hitro ločiti. Obe stranki sta torej zanemarili potrebno varstvo in nadzorstvo svoje živali (drugi odstavek 158. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi odgovornosti (2/3 toženec, 1/3 tožnica) ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine škodnega dogodka, pri tem pa je večjo težo pravilno pripisalo toženčevi opustitvi. Do te škode ne bi prišlo, če bi toženec ravnal v skladu z 11. členom Zakona o zaščiti živali, s čimer bi lahko preprečil, da se je njegov pes, ki mu je pred tem ušel na cesto, zagnal v tožničinega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 2.190,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2016 dalje. V presežku (za 3.030,35 EUR s pripadki) je tožničin odškodninski zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da mora toženec tožnici povrniti 71 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa tožencu 29 % njegovih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zanika, da bi tožnici sploh zadal kakšen udarec, zagotovo pa tega ni storil zavedoma. Meni, da je podana vsaj deljena odgovornost za tožničino poškodbo. Nasprotuje presoji sodišča, da tožničin pes ni bil nevaren. Sodišče je pri tem povsem spregledalo izpoved priče B. Z. in dokaze, ki jih je ta vložil v spis. Sodišče se tudi ni opredelilo do zatrjevane potrebe po samopomoči. Sodba ima zato takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tokrat odločalo le še o višini škode, ki jo je tožnici povzročil toženec pri udarcu z lesenim kolom v škodnem dogodku ... 2013. Da je toženec v celoti, torej izključno sam odgovoren za to škodo, je že bilo pravnomočno razsojeno.1 Odveč je zato pritožbeno vztrajanje pri domnevni tožničini sokrivdi za to škodo. Ker pravnomočna sodba veže tako pravdni stranki kot sodišče, se toženec ne more več uspešno braniti, da tožnice sploh ni udaril ali da je tudi sama tožnica delno prispevala k tej poškodbi in z njo povezani škodi.

6. Sodišče prve stopnje je odškodnino za ugotovljeno tožničino nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) odmerilo skladno s predpisanimi merili iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravilno je upoštevalo vse okoliščine obravnavanega primera, tako da prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje za tožnico, hkrati pa ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Poleg tega toženec tožnici dolguje tudi povračilo za stroške njenega zdravljenja (prvi odstavek 174. člena OZ), skupaj 129,78 EUR, kot je pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi.

7. Toženec je v istem škodnem dogodku poškodoval tožničinega psa, tako da je ta potreboval zdravljenje, ki ga je plačala tožnica. Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju te škode pravilno upoštevalo, da sta k njenemu nastanku prispevali obe pravdni stranki, tožnica zato, ker svojega psa ni obvladala, toženec pa zato, ker svojega psa ni imel na povodcu, kar je privedlo do tega, da sta se psa spopadla, pravdni stranki pa ju nato nista mogli dovolj hitro ločiti. Obe stranki sta torej zanemarili potrebno varstvo in nadzorstvo svoje živali (drugi odstavek 158. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi odgovornosti (2/3 toženec, 1/3 tožnica) ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine škodnega dogodka, pri tem pa je večjo težo pravilno pripisalo toženčevi opustitvi. Do te škode ne bi prišlo, če bi toženec ravnal v skladu z 11. členom Zakona o zaščiti živali, s čimer bi lahko preprečil, da se je njegov pes, ki mu je pred tem ušel na cesto, zagnal v tožničinega.

8. Toženec doslej ni trdil, da je bil tožničin pes nevaren, predvsem pa v pritožbi ni pojasnil, kako naj bi to dejstvo vplivalo na nastanek in obseg škode. Tudi svojo pravico do samopomoči je začel omenjati šele v pritožbi, torej prepozno glede na določilo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in za povrh povsem neobrazloženo. Navsezadnje se na dovoljeno samopomoč ne more sklicevati tisti, ki je sam protipravno izzval potrebo po samopomoči. 9. Izpodbijana presoja sodišča prve stopnje je po navedenem materialnopravno pravilna. Dejansko stanje je bilo pravilno in celovito ugotovljeno. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, prav tako ne tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč izpoved priče B. Z. podrobno analiziralo že v obrazložitvi vmesne sodbe, medtem ko tokrat njegova izpoved za odločitev ni bila (več) relevantna. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, izčrpni in razumljivi, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Sicer pa toženec višini prisojene odškodnine niti obrazloženo ne nasprotuje.

10. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Vmesna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 498/2016 z dne 6. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča I Cp 996/2018 z dne 7. 11. 2018.