Jedro

Sodišče prve stopnje je že upoštevalo upnikov dopis, v katerem upnik sporoča, da je dolžnik deloma poravnal terjatev. Iz navedenega dopisa ne izhaja, da bi dolžnik v celoti poravnal terjatev, kot slednji neutemeljeno zatrjuje v ugovoru, drugega dopisa upnika pa v spisu ni in ga tudi dolžnik ni priložil svojemu ugovoru. Prav tako dolžnik ni priložil potrdila o plačilu preostanka dolga, na katerega se sklicuje v svojem ugovoru, zato da ugovora ni obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Dolžnik je plačal del dolga še pred vložitvijo predloga za izvršbo.

Glede na takšno stanje stvari bi načeloma upnik res ne bil upravičen do (vseh) stroškov izvršilnega postopka, vendar so priglašeni stroški v okviru najnižjih možnih tarifnih postavk Taksne in Odvetniške tarife za konkretno vlogo in opravilo, zato bi upnik tudi v primeru, če bi vložil predlog za izvršbo samo za 30.000,00 SIT, bil upravičen do povrnitve stroškov izvršilnega postopka v enaki višini, kot jih uveljavlja v konkretnem primeru, zato so bili priglašeni stroški za obravnavani postopek potrebni.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve 30.000,00 SIT s pripadki, pri čemer je upoštevalo upnikov delni umik predloga za izvršbo z dne 1.3.1999 za znesek 31.555,00 SIT glavnice.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je svojo terjatev v celoti poravnal, kar je razvidno iz samega dopisa upnika in tudi potrdila o plačilu ostanka dolga. Ker je bil dolg upnika plačan pred vložitvijo predloga za izvršbo, upnik ni upravičen do stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neobrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. Če dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijanega sklepa že upoštevalo upnikov dopis z dne 1.3.1999 (list. št. 4), v katerem upnik sporoča, da je dolžnik deloma poravnal terjatev (dne 18.2.1999 je plačal 31.555,00 SIT) in tudi utesnjuje svoj predlog za izvršbo. Iz navedenega dopisa ne izhaja, da bi dolžnik v celoti poravnal terjatev, kot slednji zatrjuje v ugovoru, drugega dopisa upnika pa v spisu ni in ga tudi dolžnik ni priložil svojemu ugovoru. Prav tako dolžnik ni priložil potrdila o plačilu preostanka dolga, na katerega se sklicuje v svojem ugovoru, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugovora ni obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikov ugovor ni utemeljen.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik res plačal del dolga še pred vložitvijo predloga za izvršbo. Iz dohodnega zaznamka na predlogu za izvršbo je razvidno, da je bil predlog neposredno vložen dne 23.2.1999, v že citiranem dopisu z dne 1.3.1999 pa upnik sam navaja, da je dolžnik dolg deloma poravnal dne 18.2.1999 s plačilom zneska 31.555,00 SIT. Glede na takšno stanje stvari bi načeloma upnik res ne bil upravičen do (vseh) stroškov izvršilnega postopka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni izkazal, da bi svojo obveznost poravnal v celoti (obrazloženo v prejšnjem odstavku), zato je bil upnikov predlog za izvršbo ob vložitvi utemeljen za znesek 30.000,00 SIT s pripadki. Ob upoštevanju vrednosti taksne točke 15,00 SIT je bila vrednost spornega predmeta ob vložitvi predloga za izvršbo 61.555,00 SIT / 15,00 SIT = 4.104 taksne točke, torej v okviru najnižjega tarifnega razreda (do 10.000 taksnih točk) v smislu 2. odst. tarifne številke 1 Taksne tarife v zvezi s 6. in 1. odst. tarifne številke 1 Taksne tarife. Enako velja za priglašene upnikove stroške sestave predloga za izvršbo, kjer vrednost spornega predmeta ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 87,40 SIT znaša 61.555,00 SIT / 87,40 SIT = 704 odvetniške točke, kar je prav tako v najnižjem tarifnem razredu za konkretno storitev po Odvetniški tarifi (1. odst. tarifne številke 21 v zvezi s 1. odst. tarifne številke 13 Odvetniške tarife), ki obsega vrednosti spornega predmeta do 750 odvetniških točk. Glede na povedano je jasno, da bi upnik tudi v primeru, če bi vložil predlog za izvršbo samo za izterjavo 30.000,00 SIT, bil upravičen do povrnitve stroškov izvršilnega postopka v enaki višini, kot jih uveljavlja v konkretnem primeru, zato so bili priglašeni stroški za obravnavani postopek potrebni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub načelni pravilnosti dolžnikovih navedb glede stroškov, v konkretnem primeru dolžnikova tosmerna pritožba ni utemeljena.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.