Jedro

Povedano pomeni, da je bila obveznost toženca izstavitev izbrisnega dovoljenja in to tudi, če ga ne bi nihče pozival. Drugačno stališče, ki ga zagovarja pritožba, da obveznost vložiti nalog za izbris zastavne pravice nastane šele s pozivom zastavnega dolžnika, je v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, na katerem temeljijo pravila obligacijskega prava.

Ugotovilo je, da je bil edini namen nakupa delnic njihova nadaljnja prodaja ruskemu kupcu, zato škodo predstavlja kupnina v celoti in ni pomembno, ali so imele kupljene delnice kakšno vrednost. Tako stališče bi lahko veljalo le, če tožnika delnic realno ne bi mogla prodati in zato zanju ne bi imele nobene vrednosti.

Izrek

Pritožbama zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper dokazni sklep se zavrže. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obsodilo toženca na nerazdelno plačilo 6.419.695,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obresti prvemu tožniku in 2.980.942,00 EUR drugemu tožniku, vse iz naslova odškodnine za navadno škodo, ki je tožnikoma nastala, ker toženca kljub popolnemu poplačilu zavarovane terjatve nista pravočasno podala naloga za izbris zastavne pravice na delnicah, last tožeče stranke in je zaradi tega propadel posel za prodajo delnic ruskemu kupcu. Višji zahtevek (iz naslova izgubljenega dobička) in za zamudne obresti za čas pred vložitvijo predmetne tožbe) pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve Ustave pritožuje zoper točke II, III in V sodbe (ugodilni in stroškovni del). Hkrati toženca vlagata tudi pridruženo pritožbo zoper dokazni sklep o prepustitvi izvedbe dokaza zaprošenemu sodišču v Rusiji. Zaradi dolžine pritožbe bo pritožbeno sodišče v povzetku navedb povzelo le posamezne očitke, ne pa tudi njihove obrazložitve (do katere se bo glede odločilnih dejstev opredelilo v razlogih za svojo odločitev). Tožena stranka v zvezi s škodo meni, da sodišče glede na trditveno podlago tožnikov sploh ne bi smelo ugotavljati obstoja in višine navadne škode, da pri ugotavljanju višine sodišče ni upoštevalo koristi, ki sta jih tožnika imela od nakupa in obdržanja dodatnih delnic in ki po višini presega škodo, ki naj bi jo utrpela tožnika, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bila škoda za toženca predvidljiva in da bi moralo upoštevati, da bi bila toženca upravičena kvečjemu do povrnitve škode zaradi prekinitve pogajanj, te pa nista zahtevala. V zvezi z vzročno zvezo meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bil razlog za propad pogajanj med tožnikoma in ruskim kupcem neizbris zastavne pravice in pri tem ni upoštevalo ključnega dokaza v prilogi B20 ter izjave D.D., iz katere izhaja, da ruski kupec za obstoj zastavnih pravic sploh ni vedel in da je sodišče oprlo sodbo na izjavo D.D., ki je zaradi kršitve pravice tožencev do izjave ne bi smelo upoštevati. V zvezi z nedopustnostjo meni, da je sodišče materialnopravno napačno štelo, da bi morala toženca brez zahteve tožnikov zagotoviti izbris zastavne pravice takoj, ko je bila zavarovana terjatev poplačana. V zvezi s krivdo meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da tožencema ni mogoče očitati malomarnosti, kaj šele naklepa v zvezi z nesprostitvijo zastavnih pravic. Glede odgovornosti drugega toženca meni, da je sodišče napačno štelo, da N.H. solidarno odgovarja tudi za obveznost prvega toženca. Glede soprispevka tožnikov k nastanku škode pa meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da sta tožnika s svojimi opustitvami odločilno prispevala k nastanku celotne zatrjevane škode in sta zanjo sama odgovorna.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala navedbam v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja na dopolnitve prevoda Memoranduma z dne 6.5.2008, ki jo je sodišče spregledalo. Podobno velja za dejanski zaključek, da se elektronski sporočili D.D. bistveno razlikujeta. Izvedenec, ki je ugotavljal, katero elektronsko sporočilo je ponarejeno, je izvedeniško delo kljub opozorilom tožeče stranke opravil zgolj na računalniku J.K., ne pa tudi na računalniku D.Z..

Tožeča stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper točki IV in V izpodbijane sodbe (zavrnilni in stroškovni del). Sporočilo D.D. v obeh verzijah dokazuje, da drugi toženec ni želel, da bi kdorkoli s kontrolnim deležem posegel v njegovo prevlado v P. in nakazuje motiv za njegovo protipravno ravnanje. Sodišče je nepravilno zaključilo, da tožeči stranki nista izkazali izgubljenega dobička glede prodaje delnic S. (ruskemu kupcu), ki sta jih posedovali že pred pogajanji in ne z namenom koncentracije. Tožnici bi ob prodaji zamenjali delnice za denarno odmeno. Vrednost teh delnic je zdaj nič. Zaradi slabega finančnega stanja P. po propadu dogovorov z Rusi nista imeli možnosti prodaje teh delnic, saj zanje ni bilo zanimanja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz za vpogled v sodbo I Pg 76/2011 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in za zaslišanje prič M. in K.. Navedeni priči bi s poznavanjem notranjih razmerij v P. pomagale k pravilni predstavitvi pomena elektronske korespondence, pri kateri je bil udeležen J.K. Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava v zvezi z dolžnostjo zmanjševanja škode. Dolžnost oškodovancev iz 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni absolutna dolžnost. V konkretnem primeru je ponudba J.K. vsebovala dodatne pogoje, ki so bili za tožečo stranko nesprejemljivi, saj jih objektivno ni mogla izpolniti. Ponudba je tudi imela nerazumno kratek rok, kar kaže na njeno špekulativnost. Zato je sodišče napačno od ugotovljene višine navadne škode odštelo znesek, ki ga je za delnice ponujal J.K. Sicer pa bi sodišče moralo upoštevati, da je bil ponudnik J.K. prezadolžen (splošno znano dejstvo) ter da je tožnica ob koncentriranju paketa delnic P. dejansko poravnala njegove dolgove in dolgove njegove družbe.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala očitkom v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da sta v pritožbi podajala deloma zavajajoče navedbe, deloma pa navedbe, ki niso bile usmerjene v izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe. Trditve v zvezi s pogoji ponudbe J.K. pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote.

Pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni, pritožba zoper dokazni sklep pa ni dovoljena.

Glede pritožbe zoper dokazni sklep Dokazni sklep je po svoji naravi sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP). Je pa navedbe v pritožbi zoper sklep štelo kot očitek procesnih kršitev v pritožbi zoper sodbo.

Glede pritožb zoper sodbo Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede zaključkov o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Prvi toženec je imel svoje terjatve iz naslova pogodb z družbo S. in J.K. zavarovane z zastavno pravico na delnicah družbe P.. Ni sporno, da so bile te terjatve poplačane 23.6.2008 in so prenehale. Povedano pomeni, da je bila obveznost toženca izstavitev izbrisnega dovoljenja in to tudi, če ga ne bi nihče pozival. Drugačno stališče, ki ga zagovarja pritožba, da obveznost vložiti nalog za izbris zastavne pravice nastane šele s pozivom zastavnega dolžnika, je v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, na katerem temeljijo pravila obligacijskega prava. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka pozvana, da zastavne pravice izbriše z dopisom družbe M. d.o.o. dne 27.6.2008 (priloga A37). Res je bil v tistem trenutku lastnik spornih delnic že prvi tožnik (kar izhaja iz dopisa), vendar to ob dejstvu, da je družba M. pojasnila, kako je potekal promet z delnicami (da jih je ona odkupila od zastaviteljev in naprej prodala tožniku), ne pomeni, da se lahko toženca sklicujeta, da prvi toženec ni bil pozvan na izstavitev izbrisne pobotnice. Pritožbene trditve, da bi lahko bili interesi družbe M. v nasprotju z interesi tožnikov (da bi torej izbris zastavni pravic ne bil v interesu imetnika delnic) in da je bil to razlog, da izbrisa niso izvedli, pa so le sprenevedanje in niti ne terjajo posebnega odgovora. Da bi dosegel izbris (neutemeljeno) vpisanih zastavnih pravic, je moral na koncu imetnik delnic celo vložiti tožbo. Do izbrisa je tako prišlo šele 11.11.2008, ko je posel tožnikov z ruskimi kupci že propadel. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje (ki temelji na prepričljivo obrazloženih zaključkih o dejanskem stanju v točka 63 in 68 sodbe), da je drugi toženec ravnal namerno in da zato tudi on odgovarja za ravnanje prvega toženca.

Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vzročno zvezo najprej opredelilo do vprašanja, ali je bila „neobremenjenost“ delnic sploh pogoj za sklenitev posla. Ugotovilo je, da je to bil pogoj. Do takega zaključka je prišlo na podlagi obrazložene dokazne ocene številnih dokazov: izpovedi tožnika in prič D.Z., F. in T.S., Z.A., A.L., J.K. in B.P., poleg tega pa še na podlagi dopisa D.Z. (priloga A52) in Odstopa od Memoranduma (priloga A69). V zvezi s slednjima je tožena stranka zgolj pavšalno navajala, da je vprašljiva njuna verodostojnost. Glede na potek dogodkov, ko je ruski kupec na koncu odstopil od dogovorov in glede na izpovedi vseh zaslišanih pa take pavšalne trditve ne zadoščajo za dvom v verodostojnost teh dopisov. Drugačno dejansko stanje bi lahko izhajalo le iz izpovedi priče J.K., vendar je sodišče prve stopnje razloge, zaradi katerih tej priči ni verjelo, podrobno in prepričljivo obrazložilo v točki 49 sodbe (tožeča stranka je namreč priči celo dala posojilo za odplačilo dolga, zavarovanega z zastavno pravico). Ne drži torej, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na izpoved priče D.D.. Ta izpoved (ne glede na to, ali je bila pridobljena s kršitvijo pravic tožene stranke ali ne) je le dodatno potrdila zaključek, ki bi ga sodišče lahko sprejelo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Nenazadnje pa je tak zaključek tudi logičen. Prenos lastništva delnic namreč ne vpliva na pravice zastavnih upnikov iz zastavnih pravic, nesporno pa je želel ruski kupec pridobiti kontrolni delež. Ni logično, da bi tak kupec želel kupiti delnice, ki bi jih lahko v postopku realizacije zastavne pravice izgubil. Tudi izjava D.D., na katero se sklicuje pritožba (da je šele v septembru izvedel za obremenitev delnic) potrjuje zaključke sodišča in ne obratno. Takrat je namreč ruski kupec (ko je izvedel za obremenitve) odstopil od nakupa delnic, ne pa že kdaj prej. Vendar pa je tožena stranka trdila, da vpisana zastavna pravica (ob upoštevanju dejstva, da je bila terjatev, ki je bila z njo zavarovana, že plačana) ni bila razlog za odstop ruskih partnerjev od nakupa delnic. V zvezi s tem v pritožbi opozarja na priponko k elektronskem sporočilu v prilogi B20, za katero je sodišče ugotovilo, da ni ponarejena, in iz katere bi dejansko lahko izhajalo, da so bili za prekinitev pogajanj in odstop od pogodbe odločilni drugi razlogi in ne vpisana zastavna pravica. Do teh trditev, podanih v vlogi z dne 20.2.2012 (ki jo je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo kot del procesnega gradiva), in bi lahko bile pomembne glede obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožencev in zatrjevano škodo, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in sodbe glede njih ni mogoče preizkusiti(1).

Glede škode pritožba tožene stranke sicer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da naj bi odločilo brez ustrezne trditvene podlage. Prav navadno škodo je tožeča stranka najprej uveljavljala in v zvezi njo podala ustrezne navedbe (ki jih ob spremembi tožbe ni preklicala). Ker sodišče na pravno podlago, ki jo zatrjuje stranka, ni vezano, višina pa je pokrita z zahtevkom, očitana kršitev postopka ni podana. Sodišče je ugotovilo obstoj navadne škode v višini 16.107.700 EUR, kar predstavlja kupnino za delnice, ki sta jih je v pričakovanju njihove prodaje ruskemu kupcu tožnika odkupila od M. d.o.o. in od T. Ugotovilo je, da je bil edini namen nakupa delnic njihova nadaljnja prodaja ruskemu kupcu, zato škodo predstavlja kupnina v celoti in ni pomembno, ali so imele kupljene delnice kakšno vrednost. Glede namena nakupa je sodišče spregledalo trditve tožene stranke, da namen nakupa ni bila le nadaljnja prodaja, temveč predvsem možnost vpliva na poslovanje družbe P., kar naj bi tožnika po pridobitvi kontrolnega deleža tudi izvrševala. Če bi to držalo, potem stališče sodišča prve stopnje, da vrednost delnic ni pomembna, že iz tega razloga ne vzdrži. Tudi sicer pa bi tako stališče lahko veljalo le, če tožnika delnic realno ne bi mogla prodati in zato zanju ne bi imele nobene vrednosti. Povedano velja tudi za delnice, ki sta jih tožnika imela v lasti že prej in jih je sodišče obravnavalo v okviru trditev o izgubljenem dobičku. Tožnika sta ustrezne trditve, da delnic po propadu posla z Rusi realno ni bilo več mogoče prodati in so zato zanju izgubile vsakršno vrednost, podala (na kar utemeljeno opozarjata v njuni pritožbi). O povedanem pa sodba zaradi napačnega zaključka, da vrednost delnic po propadu posla z Rusi ni pomembna, nima razlogov. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je obstajala ponudba J.K. za nakup delnic, vendar se ni opredelilo do pravočasnih ugovorov tožnikov, da J.K. realno ni imel sredstev za odkup delnic(2). Glede škode (če bi se izkazalo, da je podana vzročna zveza) je torej odločilno vprašanje, ali bi tožeči stranki delnice po propadu posla z ruskim kupcem in realno lahko komurkoli prodali in koliko bi zaradi propada tega posla zanje lahko iztržili.

Zaradi vseh opisanih razlogov (v zvezi s škodo in vzročno zvezo) je moralo pritožbeno sodišče obema pritožbama ugoditi in sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Napotki za odločanje so vsebovani že v gornji obrazložitvi. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tudi omogočiti toženi stranki, da postavi vprašanja priči D.D., če bo štelo, da je izpoved te priče odločilna za ugotovitev dejanskega stanja. Odgovoriti pa bo moralo tudi na očitke tožeče stranke glede izvedenskega mnenja o pristnosti elektronskih sporočil. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Pritožbeno sodišče še opozarja, da je tem trditvam obrazloženo ugovarjala tožeča stranka in se bo torej v ponovljenem sojenju treba opredeliti tudi do ugovorov tožeče stranke.

op. št. 2: Trditve o nesprejemljivosti pogojev pa so, kot pravilno opozarja tožena stranka, nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP).