Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel toženec bistveno višje dohodke kot tožnica celotno življenjsko ekonomsko skupnost (razmerje 67 % v korist toženca in 33 % v korist tožnice), zaradi česar je njegov prispevek v finančnem smislu bistveno večji od tožničinega. Zaključilo je, da je toženec v celotnem obdobju ekonomske skupnosti nosil večje breme pri plačevanju skupnih družinskih stroškov in večje breme pri plačevanju stroškov dograditve in opreme hiše. Hkrati je ugotovilo, da je tožnica, ki je bila tri leta in pol brezposelna, v bistveno večji meri skrbela za vzgojo in varstvo otrok ter da je njen prispevek pri opravljanju domačih - gospodinjskih delih in pri organizaciji dokončanja nepremičnine bistveno večji od toženčevega.

Ko je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožnica bistveno več prispevala k nastanku skupnega premoženja kot pa toženec in da je tožničin delež ob upoštevanju njenega vložka s posebnim premoženjem 75 % (ne pa 79,5%), toženčev delež na skupnem premoženju pa 25 %, je torej pravilno v določeni in minimalni meri upoštevalo tudi toženčeve višje dohodke, ki jih sicer tožnica priznava. Glede na navedeno in upoštevajoč, da se sodišče pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju ne osredotoča zgolj na računski seštevek denarnih vložkov v konkretno stvar, ki sodi v skupno premoženje, v določenem časovnem izseku, ampak upošteva finančne prispevke zakoncev za kritje vseh skupnih družinskih stroškov ves čas trajanja življenjsko/ekonomske skupnosti, in druge pravno relevantne okoliščine, ki jih izpostavlja drugi odstavek 59. člena ZZZDR, se izkaže izpodbijana odločitev kot pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi nepremičnina parc. št. 000/9 k.o. ..., z ID znakom ... in da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 75/100, delež toženca pa 25/100. Tožbeni zahtevek za ugotovitev višjega deleža od prisojenega1 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njenega solastniškega deleža do 33/100 na obravnavani nepremičnini. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške postopka v znesku 4.509,92 EUR.

2. Zoper zavrnilni del odločitve, da se ji prisodi nižji delež na skupnem premoženju od zahtevanega, je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki za opremo in dograditev hiše prispevali iz skupnih sredstev, pridobljenih z delom in da je toženec v celotnem obdobju nosil večje breme pri plačevanju teh stroškov kot tožnica. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožničin oče za izvajalce, opremo in material za dograditev hiše kot darilo prispeval sredstva v višini 73.551,78 EUR, kar je štelo kot tožničino posebno premoženje. Glede na navedeno so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravdni stranki sta s svojim delom prispevali k dograditvi hiše 38.299,39 EUR (tožnica je predložila dokazila, da je za opremo iz svojih z delom prisluženih sredstev plačala 18.963,45 EUR, toženec pa je priložil račune za 19.335,94 EUR). Če bi se upoštevalo razmerje med prihodki pravdnih strank (67 % proti 33 % v korist toženca), bi znašal toženčev prispevek k opremi približno 25.660,00 EUR, kar predstavlja zgolj 22 % delež vrednosti celotne opreme. To pa pomeni, da je napačen zaključek sodišča, da je toženec nosil večje breme pri plačevanju stroškov za dograditev in opremo hiše kot tožnica. Tožnica je prispevala tudi k plačevanju kredita, čeprav ne direktno s plačilom kreditnega obroka, je pa krila druge stroške, ki jih ni toženec. S tem, ko je v pretežni meri skrbela za dom in družino, je tožencu omogočila, da je zaslužil več kot ona, kar je potrebno upoštevati pri presoji prispevka k nastanku skupnega premoženja. Sodišče se tudi ni opredelilo do njenih navedb, da je bil toženec veliko zdoma, da je veliko popival in se zabaval, kar pomeni, da je šel dobršen del njegovega prihodka tudi za zabavo in pijačo, ne pa za družinske potrebe. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Navaja, da se sodišče ni držalo pravila, da so dohodki pravdnih strank le ena izmed oblik prispevka k nastanku skupnega premoženja. Sodišče je v premajhnem delu upoštevalo, da je tožnica k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja prispevala bistveno več kot toženec. Prispevala je polovico kupnine za nakup nepremičnine iz svojega posebnega premoženja, drugo polovico kupnine pa sta s tožencem odplačala s skupnim delom. Prispevala je tudi 80 % sredstev za dograditev in opremo hiše iz svojega posebnega premoženja, k preostanku za opremo in dograditev pa je prav tako prispevala s svojim delom in plačo. Pretežno je skrbela za družino, vzgojo in varstvo otrok, kar zagotovo zapolni razliko v višini prihodkov pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ni dvoma, da je bila tožnica tista, ki je s pomočjo svojih staršev v večji meri skrbela za družino in oba otroka, vendar pa tega ni ustrezno upoštevalo pri ugotavljanju deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Prvostopenjsko sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo tožničinega prispevka in prispevka njenega očeta k izgradnji hiše v smislu angažmaja, ko sta bila ves čas prisotna na gradbišču in koordinirala izgradnjo in dokončanje hiše, toženec pa pri tem ni sodeloval. Sodišče je tudi zmotno štelo delo tožničinega očeta v korist obeh pravdnih strank. Zaključuje, da ne le matematični izračun, ampak že prosta presoja navedenih in ugotovljenih dejstev kaže na to, da je bistveno več prispevala k nastanku skupnega premoženja, kot pa toženec, in da bi ji moralo sodišče prisoditi večji delež od prisojenega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi ni sporno, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 000/9 k.o. ..., ID znak: ..., sporen pa je delež vsake od pravdnih strank na njem. Materialnopravna podlaga za presojo višine deležev na skupnem premoženju zakoncev je v 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)2, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju. Z navedeno določbo je torej določena zakonska domneva enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, ki pa jo lahko zakonec, ki trdi, da je njegov delež na skupnem premoženju večji, izpodbije. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Od skupnega premoženja, ki je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), je treba ločiti posebno premoženje, ki zajema vse tisto premoženje, ki ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze ali pa je bilo, vendar ne z delom (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Obe premoženjski kategoriji pa se lahko prelivata. Če se vlaga posebno premoženje v skupno premoženje, ne ohrani položaja posebnega premoženja, navedena okoliščina pa vpliva na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju.

5. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi zaključilo, da je tožničin prispevek k nastanku skupnega premoženja večji od toženčevega in njuna deleža določilo v razmerju 75 % v korist tožnice in 25 % v korist toženca. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da gre tožničin višji delež na račun prispevka njenega posebnega premoženja v skupno premoženje. Kot tožničino posebno premoženje je štelo darilo njenega očeta v znesku 55.546,07 EUR za nakup obravnavane nepremičnine, kar je predstavljajo dobro polovico kupnine za nepremičnino,3 ki je bila dograjena do tretje podaljšane gradbene faze. Prav tako je kot njeno posebno premoženje štelo sredstva za dokončanje nepremičnine (plačilo storitev izvajalcem, opreme in materiala) v višini 73.551,78 EUR,4 ki so bila prav tako darilo njenega očeta.

6. Preostali vložek v nepremičnino (nakup in dograditev) je bil izveden iz skupnih sredstev, pridobljenih z delom v času življenjsko/ekonomske skupnosti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila preostala polovica kupnine za nepremičnino (49.948,93 EUR) pridobljena s krediti, in sicer s kreditom, ki ga je toženec najel pri Banki X., d. d., in posojilom toženčeve matere v višini 10.000 EUR, ki ga je tožnica v pritožbi spregledala (tč. 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi z odplačevanjem kredita in posojila je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, da gre za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, ki oba zakonca bremenijo nerazdelno, in da bi bila okoliščina, kdo je kredit odplačeval, pomembna le, če bi šlo za plačilo iz plačnikovega posebnega premoženja. Tudi za s kreditom pridobljeno skupno premoženje torej velja domneva o enakosti deležev obeh zakoncev. Enako velja tudi za sredstva, ki sta jih zakonca prispevala za končno dograditev hiše (izvajalci, oprema, material). Kolikšna sredstva, poleg tistih, ki predstavljajo tožničin vložek posebnega premoženja v dograditev skupne nepremičnine in ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v znesku 73.551,78 EUR, so bila potrebna za končno dograditev hiše, ki je skupno premoženje, pa omenjeno sodišče ni ugotovilo. Toženka v pritožbi kot zneska za dograditev in opremo hiše, ki sta ju prispevala zakonca iz skupnih sredstev, navaja 18.963,45 EUR (seštevek zneskov računov, ki se glasijo na tožničino ime) in 19.335,94 EUR (seštevek zneskov računov, ki se glasijo na toženčevo ime). To bi pomenilo, da je bilo za nakup in dograditev hiše potrebnih 129.097,85 EUR sredstev iz posebnega premoženja tožnice (očetovi darili 55.546,07 EUR - kupnina in 73.551,78 EUR - sredstva za dokončanje hiše) in 87.978,34 EUR skupnih sredstev bivših zakoncev (49.948,95 EUR kupnine ter 18.963,45 EUR in 19.335,94 EUR za dograditev)5, odstotkovno razmerje pa bi bilo 59 % : 41 % v korist prispevka iz tožničinega posebnega premoženja.

7. V zvezi s presojo višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel toženec bistveno višje dohodke kot tožnica celotno življenjsko ekonomsko skupnost (razmerje 67 % v korist toženca in 33 % v korist tožnice), zaradi česar je njegov prispevek v finančnem smislu bistveno večji od tožničinega. Zaključilo je, da je toženec v celotnem obdobju ekonomske skupnosti nosil večje breme pri plačevanju skupnih družinskih stroškov (tč. 32 obrazložitve izpodbijane sodbe) in večje breme pri plačevanju stroškov dograditve in opreme hiše (tč. 33 obrazložitve izpodbijane sodbe). Hkrati je ugotovilo, da je tožnica, ki je bila tri leta in pol brezposelna, v bistveno večji meri skrbela za vzgojo in varstvo otrok ter da je njen prispevek pri opravljanju domačih - gospodinjskih delih in pri organizaciji dokončanja nepremičnine bistveno večji od toženčevega.

8. Kolikšno bi bilo razmerje v deležih na skupnem premoženju pravdnih strank brez upoštevanja tožničinega prispevka s posebnim premoženjem k skupnemu premoženju, sodišče prve stopnje izrecno ni navedlo. Kot je bilo poudarjeno, je v določbi prvega odstavka 59. člena ZZZDR določena zakonska domneva enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju in da je dokazno breme višjega deleža na zakoncu, ki domnevo izpodbija. Ob zaključku, da je delež vsake od pravdnih strank na skupaj pridobljenih sredstvih enak, in ob upoštevanju tožničinega prispevka v skupno premoženje s posebnim premoženjem, dobljeni delež tožnice ne bi predstavljal vtoževanih 83 %, ampak 79,5 %.6 V obravnavani zadevi pa je toženec dokazal, da je imel v času trajanja ekonomske skupnosti s tožnico bistveno višje (dvakrat višje) dohodke od nje. Na vprašanje, kakšno težo je treba dati denarnim zmožnostim zakoncev pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, je odgovorilo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 427/2010. Presodilo je, da se bistveno višji dohodki enega od zakoncev (tožnik je imel dvakrat višje dohodke kot toženka) ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem deležu. Če pa na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino, bi se lahko bistveno višji dohodki enega od zakoncev izenačili z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom drugega zakonca k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino.

9. Tožničini trditvi, da toženec ni prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino, sodišče prve stopnje ni sledilo. Da je sodeloval pri skrbi za družino in dom, izhaja iz pravilne dokazne ocene toženčeve izpovedi in izpovedi sina pravdnih strank. Ko je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožnica bistveno več prispevala k nastanku skupnega premoženja kot pa toženec in da je tožničin delež ob upoštevanju njenega vložka s posebnim premoženjem 75 % (ne pa 79,5%), toženčev delež na skupnem premoženju pa 25 %, je torej pravilno v določeni in minimalni meri upoštevalo tudi toženčeve višje dohodke, ki jih sicer tožnica priznava. Glede na navedeno in upoštevajoč, da se sodišče pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju ne osredotoča zgolj na računski seštevek denarnih vložkov v konkretno stvar, ki sodi v skupno premoženje, v določenem časovnem izseku, ampak upošteva finančne prispevke zakoncev za kritje vseh skupnih družinskih stroškov ves čas trajanja življenjsko/ekonomske skupnosti, in druge pravno relevantne okoliščine, ki jih izpostavlja drugi odstavek 59. člena ZZZDR, se izkaže izpodbijana odločitev kot pravilna.

10. Po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

1 Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je njen delež na skupnem premoženju 83/100. 2 Na podlagi določbe prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (DZ), ki sedaj ureja premoženjska razmerja med zakonci, se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili pred začetkom uporabe DZ uvedeni pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah ZZZDR. DZ se je začel uporabljati 15. 4. 2019, postopek v obravnavani zadevi pa se je začel 28. 2. 2018, zato se premoženjska razmerja med pravdnima strankama v obravnavani zadevi presojajo na podlagi določb ZZZDR. 3 Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je celotna kupnina za nepremičnino znašala 105.495 EUR. 4 Navedeni znesek je prvostopenjsko sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke. 5 Skupen znesek za nakup in dokončanje nepremičnine bi tako znašal 217.076,19 EUR. 6 59% + 1/2 od 41% (glej točko 6 obrazložitve te odločbe).