Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo na podlagi pravilne ocene, da sta izdelani izvedenski mnenji glede pravno pomembnega dejstva popolni in nista protislovni. Sodišče druge stopnje je tako pravilno pritožbo tožnika zavrnilo in v obravnavanem postopku ni prekršilo načela kontradiktornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 29. 8. 2002 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 1,200.000,00 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) na podlagi zavarovalne police št. 03390693 in odškodnino v znesku 450.000,00 SIT (sedaj 1.877,82 EUR) na podlagi police št. 1015129, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na podlagi slednje pa še izplačilo preostalega, še neplačanega dela dnevne odškodnine, v znesku 22.500,00 SIT (sedaj 93,89 EUR). Tožbeni zahtevek je tožnik nato nekoliko skrčil in zahteval odškodnino v skupnem znesku 1,100.000,00 SIT (sedaj 4.590,22 EUR), vztrajal pa pri zahtevani višini še neizplačanega dela dnevne odškodnine, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2003 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo le glede zahtevane dnevne odškodnine v znesku 22.500,00 SIT (sedaj 93,89 EUR), le-to pa nato na podlagi pobotnega ugovora toženke, pobotalo z njeno nasprotno terjatvijo zoper tožnika.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in njegovega pooblaščenca v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se izvedenski mnenji, ki sta ju v postopku pred sodiščem prve stopnje izdelala izvedenca medicinske stroke, prim. dr. V. in dr. K., medsebojno razhajali, zato bi sodišče moralo ugoditi njegovemu predlogu, naj izvedenca sooči ali pa v postopek pritegne tretjega izvedenca. Poudarja, da je dr. V. izpovedal, da na podlagi medicinske dokumentacije ne more potrditi, da je v danem primeru šlo za premik med vretenci, večji od 3 mm, a je hkrati vztrajal pri svoji oceni, da je podana 10 % invalidnost, te invalidnosti pa ni mogel določiti drugače, kot da je ugotovil da gre za premike med vretenci. Navaja, da pa je dr. K. kasneje v svojem mnenju obstoj premika med vretenci, večjega od 1 mm, zavrnil. Glede na očitno dilemo med obema izvedencema, bi sodišče moralo postaviti tretjega izvedenca in s tem popolnoma razjasniti dejansko stanje, sodišče pa je tak predlog zavrnilo in s tem prekršilo materialno pravo, drugostopenjsko sodišče pa te napake ni odpravilo. Revident navaja še, da je drugostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo prvega odstavka 213. člena ZPP, ko je odločilo, da je prvostopenjsko sodišče tisto, ki z dokaznim sklepom odloči, kateri dokazi naj se za ugotovitev odločilnih dejstev izvedejo in kateri ne. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Navkljub navedbi revidenta, da vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, iz vsebine revizije izhaja, da dejansko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljena zavrnitev predlaganega dokaza namreč predstavlja kršitev pravice do izjave in s tem načela kontradiktornosti po 8. točki II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP).

8. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, v nadaljevanju URS) v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku. Ta določba daje stranki pravico, da se v postopku izjavi, elementi te pravice v postopku pa so pravice stranke, da v postopku predlaga dokaze, se izjasni o dokaznih predlogih drugih strank, sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. Pravici stranke, da navaja dokaze, odgovarja dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede in jih nato upošteva pri svoji odločitvi. Ta dolžnost sodišča pa ni absolutna, saj sodišču predlaganega dokaza ni potrebno izvesti kadar bi dokaz služil ugotovitvi dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ali dejstva, ki je že dokazano, če je dokaz popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva ali pa je dokazni predlog prepozen ali podan z namenom zavlačevanja postopka(1). Do kršitve določb pravdnega postopka bi tako prišlo le, če bi sodišče zavrnilo predlog za pritegnitev tretjega izvedenca v primeru, ko bi bili izdelani mnenji glede nekega pravno pomembnega dejstva v nasprotju, nejasni ali dvomljivi (tretji odstavek 254. člena ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi jasno navedlo, da je predlog tožnika za pritegnitev tretjega izvedenca zavrnilo zato, ker sta bili obe, v obravnavani zadevi podani izvedenski mnenji skladni v tem, da pri tožniku premik med korpusi vretenc ni bil večji od 3 mm. Zato je s strani tožnika predlagano soočenje ali pritegnitev novega, tretjega izvedenca, zavrnilo kot nepotrebno. Kot sta ugotovili sodišči tabela invalidnosti, ki je sestavni del Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (PG-NE/00-1) določa, da je pri poškodbah hrbtenice brez okvare kostne strukture mogoče priznati polovico ustreznih odstotkov invalidnosti po tč. 88, 89 in 90 le v primeru, ko je s funkcionalnim TRG slikanjem dokazan premik med korpusi vretenc večji od 3 mm.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo na podlagi pravilne ocene, da sta izdelani izvedenski mnenji glede pravno pomembnega dejstva popolni in nista protislovni. Sodišče druge stopnje je tako pravilno pritožbo tožnika zavrnilo in v obravnavanem postopku ni prekršilo načela kontradiktornosti.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj z A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka – ustavni vidik, Podjetje in delo, št. 6-7/1999, str. 1171.