Jedro

Na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Norveška, kjer pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja na Norveškem ni. Zgolj z opravo osebnega razgovora na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Kraljevini Norveški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ob dne 18. 2. 2022 podani prošnji za mednarodno zaščit0 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnja), ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Njegova identiteta je bila nesporno ugotovljena šele na podlagi informacij, pridobljenih iz Vizumskega informacijskega sistema (v nadaljevanju VIS).

3. Toženka je ugotovila, da je tožnika 7. 2. 2022 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju Slovenija). Tožnik v policijskem postopku in ob podaji prošnje 18. 2. 2022 ni navedel resničnih okoliščin vstopa v evropski prostor. Trdil je, da je Zvezno republiko Nigerijo (v nadaljevanju Nigerija) zapustil pred enim mesecem zaradi preganjanja, ker je homoseksualec. Preko Nigerja in Alžirije je odpotoval do mesta Alžir na severu Afrike. Tam je spoznal tihotapca, kateremu je plačal približno 100 EUR. Konec januarja je skupaj s petdesetimi drugimi migranti odplul iz Alžirije in pristal na zapuščeni plaži na jugu Italije. Zatem je pot nadaljeval sam, odpravil se je proti Sloveniji, saj je slišal, da tu homoseksualci niso preganjani. Uporabljal je javni prevoz in večkrat prosil različne osebe za prevoz proti Sloveniji. V začetku februarja je prispel do Trsta, italijansko-slovensko mejo je prečkal 4. 2. 2022 okrog 5.30 ure zjutraj. Istega dne je okrog 7.00 ure zjutraj prišel v Ljubljano, kjer se je zadrževal v centru mesta. Ker ni imel več denarja, je poiskal najbližjo policijsko postajo in podal namero za mednarodno zaščito. V zvezi z okoliščinami vstopa v evropski prostor je bil z njim 14. 3. 2022 izveden osebni razgovor, na katerem je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec, zastopnica UNHCR in tolmač za angleški jezik, za katerega je tožnik navedel, da ga razume.

4. Na osebnem razgovoru 14. 3. 2022 je tožnik povedal, da je v evropski prostor vstopil z vizumom, ki ga je pridobil na veleposlaništvu Norveške v Lagosu v Nigeriji. Dne 24. 1. 2022 je iz Nigerije domnevno odletel na Norveško. Ko je letalo pristalo v Amsterdamu je izstopil, misleč, da je prispel na Norveško. Pri sebi je imel potni list, ki so mu ga, skupaj z drugimi dokumenti v noči iz 25. 1. na 26. 1. 2022 ukradli v Amsterdamu. Svetovali so mu, naj namesto na Norveško raje odpotuje v Italijo, zato je iz Amsterdama z avtomobilom odpotoval v Italijo. Tam so mu dejali, da bi bilo dobro, če bi odpotoval v Slovenijo.

5. Toženka je na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 767/20082 pridobila podatek, da je bil tožnik 6. 1. 2022 na Norveški vnešen v VIS kot prosilec vizuma tip »C« v Republiki Gani. Istega dne mu je Norveška izdala kratkoročni vizum za enkratni vstop in bivanje v obdobju 7 dni, veljaven od 15. 1. 2022 od 01:00 ure do 5. 2. 2022 do 01:00 ure, številka vizumske nalepke .... Nalepka je bila izdana v tožnikov potni list št. ..., izdan v NGA, z veljavnostjo od 25. 11. 2019 do 24. 11. 2024. 6. Iz izp0dbijanega sklepa izhaja, da je toženka 23. 3. 2022 od norveškega pristojnega organa prejela odgovor, da je Norveška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Toženka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III dne 3. 4. 2022 s tožnikom kot s prosilcem v prisotnosti njegovega pooblaščenca in tolmača, opravila osebni razgovor, da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice. Seznanila ga je s potekom dublinskega postopka z Norveško in mu pojasnila, da je treba preveriti ali obstajajo kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Norveški, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo, ni mogoča. 8. Na osebnem razgovoru 3. 4. 2022 je tožnik povedal, da na Norveško ni odšel, ker so mu ukradli dokumente. Poleg tega se je bal, da ga bodo od tam deportirali nazaj v Nigerijo. Za deportacijo bi poskrbeli agenti, ki so povezani z nigerijsko vlado. Ti agenti iščejo ljudi, ki iz Nigerije pribežijo na Norveško in jih nato pošljejo nazaj v Nigerijo. To naj bi se pripetilo britansko-nigerijskemu aktivistu A. A., ki se je zavzemal za izboljšanje političnega sistema, in je bilo zaradi tega njegovo življenje ogroženo. Omenjeni aktivist je iz Nigerije pobegnil v Republiko Kenijo, tam so ga ugrabili nigerijski vladni agenti in ga brez kakršnegakoli uradnega postopka repatriacije vrnili v Nigerijo. O teh agentih je tožnika obvestil brat, ki ga je posvaril, naj raje ne odide na Norveško. Zaradi navedenega se tožnik boji za svoje življenje. Privadil se je živeti v Sloveniji, tu mu zelo ustreza, pričel se je učiti tudi slovenščine. Prepričan je, da ga v Sloveniji nigerijske oblasti ne bodo izsledile. Ob koncu osebnega razgovora je njegova pooblaščenka izjavila, da bodo preverili njegove trditve glede morebitnega obstoja teh nigerijskih agentov in bodo ugotovitve v zvezi s tem v najkrajšem možnem času posredovali pristojnemu organu.

9. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen na Norveško. Tožnik in njegov pooblaščenec nista z ničemer izpostavila, da bi bil tožnik v primeru vrnitve, na Norveškem izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnikove izjave, da ne želi na Norveško, saj se je življenju v Sloveniji že privadil in se uči slovenskega jezika, poleg tega pa ga tu nigerijske oblasti ne bodo izsledile, ni štela za vzrok, zaradi katerega ne bi mogel biti predan. Tožnik in njegov pooblaščenec nista predložila nobenih dokazil o morebitnem obstoju nigerijskih vladnih agentov, ki izsledijo nigerijske državljane na Norveškem in jih nato vrnejo v Nigerijo. Ni jasno, zakaj naj bi omenjeni agenti tožnika našli, v Sloveniji pa ne. Na Norveškem bo tožnik nastanjen v objektu, ki je namenjen izključno za prosilce, njegova prošnja pa bom tam vsebinsko obravnavana. Toženka je še poudarila, da je tožnik bival v Sloveniji v času osebnega razgovora šele dva meseca, ki sta v Uredbi Dublin III predpisana kot rok za odgovor na zahtevo za sprejem. Postopek od podaje prošnje do osebnega razgovora pa lahko traja tudi pet mesecev. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da tožnik ni predložil dokazil, da bi lahko Slovenija prevzela odgovornost na podlagi prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III.

10. Toženka je zato na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo, saj je ugotovila, da je za obravnavo prošnje odgovorna Norveška.

_Tožnikove navedbe_

11. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov. Navaja, da je treba I. točko 17. člena Uredbe Dublin III tolmačiti skupaj s točko (d) 2. člena te uredbe in poudarja, da beseda obravnavati pomeni kakršnokoli obravnavo primera, razen postopkov določanja odgovorne države. Za odločitev v tem primeru je ključno ali je prvi osebni razgovor 14. 3. 2022 pomenil vsebinsko obravnavanje tožnikove prošnje ali pa je bil opravljen le z namenom, da bi se olajšal postopek določanja odgovorne države članice. Meni, da je bil osebni razgovor 14. 3. 2022 (ki je trajal od 9. 25 ure do 20.35 ure) namenjen razčiščevanju okoliščin, ki upravičujejo prošnjo (zakaj je bil preganjan, kdo ga je preganjal, kje je bil preganjan ...). Šlo je za vsebinski osebni razgovor po 1. alineji prvega odstavka 46. člena ZMZ-1, in ne zgolj za razgovor, v katerem prosilec zgolj predstavi svoje mnenje o obstoju razlogov iz 51. člena ZMZ-1 v zvezi z njegovimi posebnimi okoliščinami. Zato je šteti, da je toženka začela vsebinsko obravnavati njegov primer, kot je to opisano v točki d) 2. člena Uredbe Dublin III in je s tem izpolnila pogoje po 17. in 2. členu Uredbe Dublin III za prevzem pristojnosti nad primerom. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1042/2018-6 z dne 18. 5. 2018, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je toženka z opravljenim osebnim razgovorom pričela z obravnavo prošnje, kot ta pojem opredeljuje točka d) 2. člena Uredbe Dublin III, s tem pa skladno s prvim odstavkom 17. člena uredbe odstopila od 3. člena Uredbe Dublin III. Tožnik vztraja, da bi bilo njegovo živeljenje, v primeru, da ga vrnejo na Norveško, ogroženo. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi.

12. Na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je zahteval, da se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se ga lahko izroči Norveški, s čemer bi mu nastala nepopravljiva škoda. Glede na to, da v skladu z določbami ZMZ-1 predmetni upravni spor nima suspenzivnega učinka, bi mu bila z vrnitvijo pred pravnomočno odločitvijo o njegovi zadevi, kršena tudi pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Ker se v času odločanja ne bi več nahajal na območju Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ki bi mu z izročitvijo prenehal. To bi zanj pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Glede na navedeno tožnik predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

_Navedbe toženke v odgovoru na tožbo_

13. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Prereka tožbene navedbe, da naj bi s prvim osebnim razgovorom prevzela vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje. Dejstvo, da je z njim opravila osebni razgovor, ne predstavlja prevzema (avtomatske) odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje (prim. sodbe Upravnega sodišča, št. I U 1848/2017, I U 976/2019 in I U 580/2020-9 in I U 196/2022). Izvedla ni nobenega od obeh v 2. in 3. pododstavku prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III predpisanih dejanj ter ni prevzela odgovornosti za obravnavo tožnikove prošnje.

14. Toženka poudarja, da Uredba Dublin III temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v EU ali pri njegovem bivanju v njej. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo obravnava samo ena država članica. V konkretnem primeru je tožnik vstopil v evropski prostor z vizumom, ki ga je izdala Norveška, ki je je v dublinskem postopku tudi potrdila svojo odgovornost za obravnavo njegove prošnje.

15. Poudarja, da je tožnik šele na osebnem razgovoru 14. 3. 2022 prvič navedel resnične okoliščine njegovega vstopa v evropski prostor, zato toženka pred tem dublinskega postopka z Norveško ni mogla izpeljati.

16. Uredba Dublin III temelji na predpostavki medsebojnega zaupanja, da so azilni sistemi v državah članicah skladni s standardi, kot jih določa zakonodaja Evropske unije (v nadaljevanju EU). Z določbo glede obstoja t.i. sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema sicer dopušča izjemo, s čimer se odražajo odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. MSS proti Belgiji in Grčiji, C-30696/09) in Sodišča Evropske unije (NS in drugi, CJUE C-411/10 in C-493/10). Te izjeme morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec ne more kar pavšalno in nekonkretizirano zatrjevati. Predpostavka, da so azilni sistemi držav skladni s standardi, ki jih določa EU, v praksi pomeni, da bo imel prosilec, katerega prošnjo bo obravnavala druga država članica v tej državi članici, zagotovljen ustrezen sprejem, oskrbo in obravnavo ter vsa jamstva in pravice v postopku. Navedeno vključuje tudi ustrezno skrb za prosilce s posebnimi potrebami.

_Dokazovanje_

17. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa, predvsem listino, ki je označena kot priloga A2 in vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-524/2022. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vložijo na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Pristojni organ v postopku mednarodne zaščite na podlagi 46. člena ZMZ-1 opravi osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji v rednem ali pospešenem postopku, če je prošnja obravnavana kot nedopustna in o prošnji, ki se obravnava v skladu z Uredbo Dublin III. Kadar se osebni razgovor opravi pred odločitvijo o prošnji v rednem ali pospešenem postopku uradna oseba ugotavlja istovetnost prosilca in družinskih članov, ki ga spremljajo, razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, ter vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev. V osebnem razgovoru, ki se opravi če je prošnja obravnavana kot nedopustna, lahko prosilec predstavi svoje mnenje o obstoju razlogov iz 51. člena ZMZ-13 v zvezi z njegovimi posebnimi okoliščinami. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi Dublin III (4. alineja 51. člena ZMZ-1). Toženka je pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Norveška.

21. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila tudi, da za Norveško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine EU).

22. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III namreč omogoča, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. V zvezi s tem je toženka pravilno ugotovila, da tožnik trditev v zvezi s tem ni postavil. Sodišče sprejema tožnikovo željo ostati v Sloveniji, kjer se je privadil živeti in se tu dobro počuti. To željo je izrazil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Vendar ta njegova želja za uporabo drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni pravno pomembna, saj s tem nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ni niti zatrjevana niti dokazana. Enako velja tudi za tožnikovo skrb, da naj bi ga na Norveškem zaradi njegove homoseksualnosti izsledili nigerijski agentje in ga zato bodisi ubili bodisi vrnili v Nigerijo. Te posplošene trditve tožnik ni izkazal. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja na Norveškem ni.

23. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je toženka z osebnim razgovorom dne 14. 3. 2022 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje. To sodišče je v sodbah I U 1848/2017 z dne 6. 9. 2017, I U 976/2019 z dne 19. 6. 2019, I U 580/2020 z dne 8. 6. 2020 in I U 196/2022 z dne 24. 2. 2022 presodilo, da dejstvo, da je toženka s tožnikom opravila osebni razgovor, ne predstavlja prevzema (avtomatske) odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 prav tako sprejelo stališče, da zgolj z opravo osebnega razgovora na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Svoje stališče je utemeljilo v bistvenem s tem, da je že na podlagi branja besedila 2. alineje prvega odstavka 46. člena ZMZ-1 jasno, da pristojni organ opravi osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji, če je obravnavana kot nedopustna. V takem primeru jo lahko s sklepom zavrže, med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi Dublin III (četrta alineja 51. člena ZMZ-1). Sodišče navaja, da tožnik tudi na naroku za glavno obravnavo ni prerekal trditve toženke, da v predhodnem policijskem postopku in ob podaji prošnje dne 18. 2. 2022 ni navajal resničnih okoliščin njegovega vstopa v evropski prostor. To je storil šele na osebnem razgovoru 14. 3. 2022, zato toženka pred tem dublinskega postopka z Norveško ni mogla izpeljati.

24. V tej zadevi je ključnega pomena, ali je oprava osebnega razgovora po 46. členu ZMZ-1 dne 14. 3. 2022, pomenila, da je Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. Kot izhaja iz 17. člena Uredbe Dublin III gre za diskrecijsko pravico, ki je v rokah posamezne države, da se odloči, ali bo z odstopom od 3. člena zadevne uredbe sama obravnavala prošnjo prosilca, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost. Diskrecijska pravica države, da sama odloči, ali bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, kljub temu, da omogoča odločanje po prostem preudarku, zavezuje državo članico, da upošteva zakonske okvire. Odločitev mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je to pooblastilo dano. Po prostem preudarku izdana odločba je zakonita, če je v skladu s tem namenom.4 Kot poudarja toženka sama, takšne odgovornosti ni sprejela, tega ni moč sklepati niti iz tega, da je s tožnikom opravila razgovor po 46. členu ZMZ-1. Toženka je namreč po tem razgovoru na podlagi spremenjenih tožnikovih izjav, 3. 4. 2022 opravila še en razgovor zaradi določitve države članice, ki je v skladu s 3. členom Uredbe Dublin III odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje.

25. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

27. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme.

28. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča izhajajo stališča, da gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

29. Iz tožnikovih navedb je razvidno, da tožnik utemeljuje zahtevo za izdajo začasne odredbe s tem, kot je mogoče v bistvenem povzeti, da bi bil izročen na Norveško, s čimer bi mu bila kršena pravica do pravnega sredstva, sodnega varstva in ker se ne bi se več nahajal v Sloveniji, posledično ne bi imel več pravnega interesa, zato bi mu nastala nepopravljiva škoda in zato predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

30. Sodišče poudarja, da se v tem upravnem sporu ne izpodbija upravnega akta, ki bi odločil o predaji tožnika Norveški, posledice, ki bi jih tožnik želel preprečiti, torej ne izvirajo iz akta, ki je predmet tega upravnega spora in je že zato zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljena. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 namreč že zavezalo stališče, da je izdaja začasne odredbe časovno in vsebinsko vezana na upravni spor, o katerem odloča sodišče in o katerem še ni pravnomočno odločeno. To velja tako za začasno zadržanje izvršitve, saj se lahko zadrži le tisti akt, ki se izpodbija v upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), kot tudi za začasno ureditev stanja, saj se lahko na tak način začasno uredi le v upravnem sporu sporno razmerje med tožnikom in toženo stranko (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Vsebinski pogoj, ki je zahtevan za izdajo začasne odredbe, je na prvem mestu torej v tem, da stranki grozi nastanek škode, ki izvira iz spornega pravnega razmerja, o katerem je odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Namen začasne ureditve spornega razmerja z začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej ta, da se z njo prepreči nastanek škode ali nadaljevanje nastajanja škodljivih posledic, ki morajo biti za stranko težko popravljive in izvirajo prav iz izpodbijanega upravnega akta.5 Za začasno urejanje razmerij ali za zadržanje upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku, pa sodišče v upravnem sporu nima zakonskega pooblastila. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče, ki bi pomenilo, da bi bilo treba v primeru sodnega spora vselej začasno zadržati vse primere predaj tujcev drugim državam članicam EU na podlagi Uredbe Dublin III, v nasprotju z že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat poudarilo, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.6

31. Vrhovno sodišče je poudarilo, da v zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Slovenije. Navedene konkretne okoliščine je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico EU ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Prav tako je treba ob tem presoditi, ali je tovrstna škoda glede na okoliščine primera res težko popravljiva, in v zvezi s tem torej ugotoviti, da bi se tudi v konkretnem primeru tožnik v primeru ugoditve tožbi v Slovenijo lahko vrnil, ker tedaj za njegovo vrnitev glede na konkretne okoliščine ne bi bilo pravnih ovir. To pa bi pomenilo, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja - njegova navzočnost v Sloveniji (v okviru zakonsko dopustnih možnosti) - mogoča.7

32. Po povedanem je sodišče presodilo, da potreba po izdaji začasne odredbe v konkretni zadevbi ni izkazana, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Uredba Sveta (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje 3 ZMZ-1 v 51. členu ureja postopek z nedopustno prošnjo 4 Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius software, GV založba, Ljubljana 2017, stran 68-69. 5 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 317/2015 z dne 10. 12. 2015. 6 Na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017. 7 Tako na primer tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 223/2015 z dne 7. 10. 2015 ter sklep I Up 117/2017 z dne 21. 6. 2017.