Jedro

Ker je tožeča stranka s toženo stranko sklenila telefonsko naročniško razmerje s pogodbo leta 1998, torej je takrat nastalo obligacijsko razmerje, se uporabljajo določbe ZOR, ki urejajo zastaranje in ne OZ, čeprav tožeča stranka izterjuje neplačane račune, ki so zapadli leta 2004.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 11.8.2005 razveljavilo tudi v tč. 1 in 3 in tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 22.460,00 SIT s pp, sedaj 93,72 EUR s pp, zavrnilo. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja, sodišče pa je ob uporabi določbe čl. 360 OZ in 378. čl. ZOR štelo, da so terjatve zastarale. Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (442 do 458 ZPP).

Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je pravno razmerje nastalo s pogodbo v letu 1998, v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih, saj so terjatve nesporno nastale v času veljavnosti Obligacijskega zakonika in bi zato sodišče moralo uporabiti določbo 355. čl. Obligacijskega zakonika, ki v 5. tč. I. odst. določa, da začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Iz tega razloga terjatve niso zastarale in je odločitev sodišča napačna. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča razveljavi ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri se določbe Obligacijskega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavljalo, kdaj je med pravdnima strankama nastalo obligacijsko razmerje in pravilno zaključilo, da je le-to nastalo s sklenitvijo pogodbe, s katero sta pravdni stranki sklenili telefonsko naročniško razmerje in v kateri sta tudi uredili način plačevanja na podlagi izdanih računov za telefonske storitve. Plačevanje mesečnih zneskov uporabnine za telefon predstavlja le izpolnjevanje pogodbe, medtem ko je bila pogodba sklenjena takrat, ko sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah, to pa je bilo 1998. leta. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 378. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa enoletni zastaralni rok tudi za terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Po 361. čl. ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so terjatve, ki so po navedbah tožeče stranke zapadle 15.3.2004, 13.4.2004, 13.5.2004, 14.6.2004 in 13.7.2004 zapadle po preteku enega leta, to je 15.3.2005, 13.4.2005, 13.5.2005, 14.6.2005 in 13.7.2005. Predlog za izvršbo je bil vložen 9.8.2005, torej po preteku enoletnega zastaralnega roka, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Glede na to, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, določbe ZOR, ki urejajo začetek teka zastaranja drugače, kot pa OZ. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).