Jedro

V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da obračunavanje plačila za redne mesečne prevzeme gotovine ni dopustno, če gre za ravnanja, ki kažejo na uresničevanje dogovora med dolžnikom in izvršiteljem o obročnem plačilu, ki ima za posledico učinek, soroden odlogu izvršbe, čeprav pogoji za odlog izvršbe, določeni v 72. členu ZIZ niso podani. Tako je problematično ravnanje izvršitelja, ki ne opravlja izvršilnih dejanj (rubeža in prodaje premičnin), ampak le redno prevzema plačila od dolžnika. Vendar po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani izvršilni zadevi ne gre za tak primer.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora dolžnica upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 25,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika z dne 20. 12. 2022 za povrnitev izvršilnih stroškov.

2. Zoper citirani sklep je pravočasno pritožbo po pooblaščencih vložil upnik iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Navedel je, da je dolžnica 6. 12. 2022 prostovoljno na transakcijski račun izvršitelja nakazala znesek 150,00 EUR, torej ne gre za uresničitev kakršnega koli dogovora o obročnem plačilu dolga. Pojasnil je, da je bila dolžnica v preteklosti z dopisom že opozorjena, da lahko dolg kadarkoli, brez dodatnih stroškov, poravna neposredno upniku. Dolžnica bi se torej stroškom izvršitelja enostavno izognila tako, da bi obveznost izpolnjevala upniku. Tudi aktualna sodna praksa je na stališču, da se izvršitelju priznajo stroški, ki jih ima s prostovoljno izpolnitvijo, v primeru, da ne gre za dogovor o obročnem odplačevanju, in da je bila dolžnica obveščena o tem, da lahko obveznost izpolni upniku. Ker sta v obravnavani zadevi izpolnjena oba pogoja, ne vidi razloga za zavrnitev priglašenih stroškov. Nadalje je še izpostavil četrto alinejo tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik o tarifi), ki določa, da je izvršitelj za vsakokratni prevzem prostovoljnega plačila upravičen do plačila stroškov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se stroški izvršitelja, ki so bili priglašeni 20. 12. 2022, naložijo v plačilo dolžnici v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. 3. Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Upnik je upravičen do povrnitve tistih izvršilnih stroškov, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Če upnik zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali z delom izvršitelja, je treba v zvezi s tem v prvi vrsti oceniti, ali so bila dejanja izvršitelja potrebna za postopek, tj. zlasti ali so pripomogla k realizaciji izvršbe, prav tako pa tudi, ali je bilo postopanje izvršitelja v skladu s predpisi in namenom izvršbe. Pri odmeri višine stroškov, nastalih v zvezi z dejanji izvršitelja, za katera sodišče ugotovi, da so bila potrebna za izvršbo, je treba upoštevati določbe Pravilnika o tarifi.

6. V sodni praksi1 je že bilo zavzeto stališče, da obračunavanje plačila za redne mesečne prevzeme gotovine ni dopustno, če gre za ravnanja, ki kažejo na uresničevanje dogovora med dolžnikom in izvršiteljem o obročnem plačilu, ki ima za posledico učinek, soroden odlogu izvršbe, čeprav pogoji za odlog izvršbe, določeni v 72. členu ZIZ niso podani. Tako je problematično ravnanje izvršitelja, ki ne opravlja izvršilnih dejanj (rubeža in prodaje premičnin), ampak le redno prevzema plačila od dolžnika. Vendar po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani izvršilni zadevi ne gre za tak primer. Iz podatkov spisa izhaja, da je izvršitelj v obdobju pred izdajo izpodbijanega sklepa 30. 9. 2021 poskušal opraviti rubež premičnin, vendar dolžnica oprave rubeža ni dovolila. 15. 3. 2022 je nato opravil rubež premičnin, 10. 11. 2022 pa je opravil prvo javno dražbo, ki je bila neuspešna, ker ni bilo kupcev. Vse navedeno kaže na to, da je izvršitelj v obravnavani zadevi opravljal izvršilna dejanja. Izvršitelj je tekom postopka prevzemal tudi delna plačila dolžnice, ki jih je ta nakazovala na njegov TRR, in sicer 25. 3. 2022 300,00 EUR, 6. 5. 2022 120,00 EUR, 9. 6. 2022 120,00 EUR, 11. 11. 2022 150,00 EUR, 14. 11. 2022 150,00 EUR in 6. 12. 2022 150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upniku tudi že priznalo in dolžnici v plačilo naložilo stroške izvršitelja, ki jih je ta po četrti alineji tar. št. 16 Pravilnika o tarifi obračunal v zvezi s prevzemom delnega plačila 25. 3. 2022, in sicer s sklepom z dne 9. 5. 2022. Prav tako je sodišče prve stopnje upniku s sklepom z dne 24. 11. 2022 priznalo stroške izvršitelja, ki jih je ta 15. 11. 2022 upniku obračunal v zvezi s prevzemom delnega plačila 11. 11. 2022. 7. Glede na okoliščine konkretnega primera tako ni mogoče trditi, da izvršitelj v zadevi zaradi dogovora z dolžnico o obročnem odplačevanju dolga ni opravljal neposrednih dejanj premičninske izvršbe in da je v zvezi s prevzemom zadevnega delnega plačila (ki ga je bil dolžan prevzeti) in obračunom plačila zanj (v višini, v kateri je to bilo utemeljeno) ravnal v nasprotju z zahtevo, da dolžnici ne povzroča nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Ob tem tudi ni mogoče prezreti, da je bila dolžnica vsaj ob vročitvi sklepa z dne 9. 5. 2022 seznanjena, da s plačilom dolga izvršitelju nastajajo še dodatni stroški, pa je v nadaljevanju dolg še dalje odplačevala izvršitelju in ne neposredno upniku.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zaključilo, da je bil izvršitelj upravičen do plačila za prevzem dolžničinega plačila v višini 50 točk (četrta alineja tar. št. 16 Pravilnika o tarifi) in do plačila za obračun stroškov v višini 20 točk (sedma alineja tar. št. 16 Pravilnika o tarifi), kar ob vrednosti točke 0,28 EUR znaša 19,60 EUR, prav tako pa tudi do plačila materialnih stroškov v višini 5% (tretji odstavek 10. člena Pravilnika o tarifi), kar znaša 0,98 EUR, in do plačila 22% DDV od celotnega obračunanega zneska (20,58 EUR) v višini 4,53 EUR, vse skupaj torej 25,11 EUR. Upnik je zato povrnitev stroškov v tej višini utemeljeno zahteval kot povrnitev za postopek potrebnih nadaljnjih izvršilnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ).

9. Izvršitelj pa ni bil upravičen do plačila 50 točk za pripravo obračuna zamudnih obresti (druga alineja tar. št. 16 Pravilnika o tarifi). Izvršitelj je v sklopu obračuna plačila za delo in stroške izvršitelja sicer izdelal obračun terjatve (dolga) in v okviru tega tudi obračunal obresti, vendar pa ta obračun ni bil potreben. Glede na višino terjatve, ki je predmet izvršbe, in upoštevaje dotlej opravljena plačila dolžnice je namreč že na prvi pogled očitno, da s plačilom 150,00 EUR dne 6. 12. 2022 terjatev upnika še ni bila v celoti poplačana. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je izvršitelj v obračunu terjatve (dolga) nepravilno upošteval tudi stroške, ki ne predstavljajo stroškov, ki bi bili predmet izvršbe, saj jih sodišče upniku ni priznalo in jih dolžnici ni naložilo v plačilo, ampak je upnikov zahtevek za njihovo plačilo zavrnilo.

10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je dolžnici v plačilo naložilo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 25,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). V presežku (tj. glede zneska 17,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSM Sklep I Ip 872/2018 z dne 7. 2. 2019, VSM Sklep I Ip 388/2019 z dne 27. 6. 2019 in VSM Sklep I Ip 631/2020 z dne 11. 11. 2020.