Jedro

V 3. in 4. čl. ZDen ni podlage za denacionalizacijo v obliki odškodnine za premoženje (posekan les), ko nepremičnina (gozdna parcela) ni bila podržavljena.

Obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. čl. ZUP stranka ne more verjetno izkazati z navedbami in listinami, ki so bile obravnavane v prejšnjem postopku. Če katerikoli od pogojev iz 1. odst. 256. čl. ZUP ni izpolnjen, zavrže pristojni organ predlog za obnovo s svojim sklepom (2. odst. 256. čl. ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z njeno odločbo z dne 04.06.1993, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Oddelka za družbeni razvoj Občine z dne 24.08.1992, s katerim je ta zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo poseka lesa. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 01.12.1993 vložil nepopoln predlog za obnovo navedenega postopka v smislu 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato je bil z dopisom pozvan, da odpravi pomanjkljivosti. V odgovoru tožnik navaja, da je bil dovolj jasen in se ponovno sklicuje na svoj predlog za obnovo postopka ter na 1., 8., 9. in 10. točko 249. člena ZUP in podaja dopolnitev k zahtevi za denacionalizacijo. V predlogu za obnovo zahteva, da njegovo zahtevo za denacionalizacijo z dne 08.02.1992 obravnava komisija, ki ni bila seznanjena z njegovo zadevo. Mati za golosek gozda ni dobila odškodnine. Vlogi prilaga ponovno vse listine v fotokopijah, ki jih je predložil že predlogu za obnovo postopka, razen sodbe Okrajnega sodišča, in zahteva, da se ponovno proučita njegova zahteva in pritožba. Tožnik kljub pozivu ni izkazal pravočasnosti predloga in okoliščin, na katere opira predlog. Glede okoliščin iz 1. in 8. točke 249. člena ZUP tožena stranka navaja, da tožnik ni izkazal pravočasnosti in ne navaja, da teh razlogov ni mogel uveljaviti v prejšnjem postopku (2. odstavek 250. člena ZUP). Glede obnovitvenih razlogov po 9. in 10. točki 249. člena ZUP tožena stranka navaja, da je predlog za obnovo prepozen, saj je odločbo, zoper katero zahteva obnovo postopka, tožnik prejel dne 16.06.1993, kar izhaja iz povratnice v spisu. Okoliščine in dokazi, ki jih kot nove predlaga tožnik (1. točka 249. člena ZUP), so obstajali že v času prvostopnega in pritožbenega postopka in jih je tožnik brezuspešno že uveljavljal. Predlogu za obnovo postopka je namreč tožnik priložil listine, ki so bile že upoštevane v postopku do izdaje odločbe na drugi stopnji. Iz predloga za obnovo postopka in listinskih dokazov v spisu ne izhaja, da bi bile okoliščine, na katere se predlog opira, verjetno izkazane. Zato je tožena stranka predlog za obnovo postopka zavrgla v skladu z določbo 2. odstavka 256. člena ZUP.

V tožbi tožnik navaja, da zahteva presojo, ali je upravičenec za pridobitev pravične protivrednosti sedaj njegovega gozda, katerega posek se je začel v letu 1948. Poseku se je njegov brat uprl in bil zato kaznovan s sodbo Okrajnega sodišča z dne 18.01.1949, ki jo prilaga in iz katere je razvidno, da se je njegov brat uprl sečnemu nalogu Poverjeništva za gozdarstvo, ki je bil izdan njegovi materi za oddajo 100 komadov pragov in 100 pr. metrov drv. Pogozditev goličave parcele s pomočjo nadgozdarja je preprečil Okraj. Vse dosedanje zahteve za plačilo vrednosti posekanega lesa in prirastka so bile zavrnjene. Meni, da je ves čas postopka ponovno na tarči kot protidržavni element, zato predlaga presojo pravilnosti postopka. Tožbi prilaga zahtevo za "vrnitev vrednosti posekanega gozda s strani OLO leta 1950" na parceli št. 2208/29, sklep organa prve stopnje o zavrženju te zahteve, pritožbo proti temu sklepu (v kateri navaja, da njegove zadeve in sodbe zoper njegovega brata Jožeta ni obravnavala komisija, in prilaga to sodbo), odločbo tožene stranke o tej pritožbi, predlog za obnovo postopka (v katerem med drugim vprašuje, zakaj njegovih zadev ni obravnavala komisija iz 2. odstavka 54. člena zakona o denacionalizaciji in zakaj nista bila upoštevana 1. in 3. odstavek 65. člena tega zakona), dopis tožene stranke za odpravo pomanjkljivosti in izpodbijano odločbo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbilano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP). Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (2. odstavek 256. člena ZUP).

V tej zadevi je tožnik zahteval obnovo postopka, ki je bil končan na drugi stopnji z odločbo tožene stranke z dne 04.06.1993. Z navedeno odločbo je bilo dokončno ugotovljeno, da ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka zaradi poseka gozda na sedaj njegovi parceli, v času poseka pa na parceli njegove matere, ker ne v 3. in ne v 4. členu zakona o denacionalizaciji ni podlage za denacionalizacijo v obliki odškodnine za premoženje v primeru, ko nepremičnina (v konkretnem primeru gozdna parcela) ni bila podržavljena in zato tožnik ni upravičenec, na zahtevo katerega bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek. Po 1. točki 249. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, na katere se je skliceval, ni verjetno izkazal obnovitvenih razlogov, kajti obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP stranka itak ne more verjetno izkazati z navedbami in listinami, ki so bile obravnavane v prejšnjem postopku, drugi navajani obnovitveni razlogi (8., 9. in 10. točka 249. člena ZUP) pa nimajo zveze s tožnikovimi navedbami, zlasti ne z mnenjem, da bi morala njegovo zahtevo obravnavati komisija v posebnem ugotovitvenem postopku, v katerem bi bil udeležen, saj denacionalizacijski postopek sploh ni bil uveden.

Iz navedenih razlogov tožnik ni mogel uspeti v tem upravnem sporu, zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravih sporih (ZUS) tožbo zavrnilo. ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.