Jedro

Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka, da bi lahko odločala v pospešenem postopku in da bila njena odločba pravilna in zakonita, že na podlagi izjav obeh tožnikov in njunega ravnanja, brez izvajanja nadaljnjih dokazov, zanesljivo ugotoviti, da tožnika zavajata oziroma zlorabljata azilni postopek s tem, da lažno predstavljata razloge, na katere se sklicujeta v prošnji za azil. Prvostopno sodišče ima prav, ko navaja, da bi morala biti pravno pomembna dejstva ugotovljena do stopnje zanesljivosti, kar pa v tem primeru ni bilo storjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.7.2007 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) ter odločila, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka na podlagi podatkov, s katerimi je lahko razpolagala v okviru pospešenega azilnega postopka, dejstev, na katera je oprla svojo odločitev, nikakor ni mogla ugotoviti s stopnjo gotovosti, potrebno za odločanje v upravnem postopku. Dejstva so bila v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato bo morala tožena stranka pravo dejansko stanje ugotoviti v rednem azilnem postopku. Prva okoliščina, na katero se sklicuje tožena stranka je, da tožnika nista vložila prošnje za azil takoj po prihodu v prvo varno državo na njuni poti, torej v Češko Republiko ter, da tudi po prihodu v Republiko Slovenijo prošnje nista vložila takoj, temveč šele z nekaj manj kot enodnevnim zamikom in se je pri tem sklicevala na določbo 1. odstavka 8. člena ZAzil. Navedena določba ZAzil obveznost zaprositi za azil v najkrajšem času izrecno nalaga tujcu, ki v Republiko Slovenijo vstopi nezakonito. Pravni položaj obeh tožnikov pa je popolnoma drugačen, saj sta v Slovenijo vstopila legalno. Sicer pa tudi čas, ki preteče od vstopa v Republiko Slovenijo do vložitve prošnje za azil, še posebej če ne gre za nerazumno dolgo obdobje, sam po sebi še ne more pomeniti podlage za zanesljivo sklepanje, da gre za zlorabo ali zavajanje postopka. Dosedanja sodna praksa je oceno te okoliščine v večini primerov vezala na obstoj kakšne druge pomembne okoliščine, kot npr. prijetje prosilca, ki je ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, ali pa na njegovo namestitev v Center za tujce zaradi odstranitve iz države. Vse to velja tudi za okoliščino, da tožnika nista zaprosila za azil takoj po prihodu v prvo varno državo, torej v Češko republiko, v zvezi s tem pa sta tožnika podala tudi razumno razlago ter jo podkrepila z dokumenti. Druga okoliščina, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka naj bi bile nasprotujoče navedbe tožnika v zvezi z prenehanjem zaposlitve. Dogodke v zvezi s prenehanjem njegove zaposlitve je tožnik opisal jasno in specifično do te mere, da po presoji sodišča prve stopnje na njegove izjave nikakor ni mogoče opreti zanesljive ugotovitve o tem, da z njimi zavaja azilni postopek. Morebitne nejasnosti, posebej njegovega pravnega statusa, ki bi utegnile vplivati na odločitev o odobritvi azila, bo potrebno presojati na podlagi izvedenih dokazov v rednem postopku, še posebej na podlagi obsežne dokumentacije v ruskem jeziku, ki jo je v podkrepitev svojih navedb predložil tožnik. Naslednja okoliščina, na katero se je pri odločanju oprla tožena stranka je dejstvo, da je tožnik v letu 2005, ko naj bi bil že preganjan, potoval na Poljsko, Češko in Avstrijo, kjer bi lahko zaprosil za azil, pa tega ni storil. Po mnenju tožene stranke naj bi to dejstvo kazalo na to, da tožnik v izvorni državi dejansko ni bil preganjan, saj bi si lahko v nasprotnem primeru takrat uredil azil, kasneje pa poskrbel še za ženo na podlagi združevanja družinskih članov. Po presoji sodišča prve stopnje sta tožnika tudi v tem pogledu podala logično in sprejemljivo razlago, da je tožnica težko pridobila potni list. Ta razlaga je podkrepljena tudi s podatkom, ki ga navaja sama tožena stranka, da je tožnica dobila potni list šele mesec dni pred odhodom iz matične države. Stališče tožene stranke, da bi tožnik za tožnico lahko poskrbel naknadno, v smislu združevanja družinskih članov, predstavlja enostranski pogled s stališče ciljne države. Povsem drugo vprašanje je ali bi tožnica v takem primeru sploh uspela zapustiti matično državo. To vprašanje, kolikor bo tožena stranka ocenila, da je pomembno za odločitev pa bo treba razčiščevati v rednem postopku, v okviru ocene situacije v matični državi tožnikov.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sta tožnika v Republiko Slovenijo vstopila legalno, z veljavnim vizumom in tudi za njiju velja, da morata za azil zaprositi v razumnem času. Vztraja pri tem, da tožnika z ničemer nista podala razumne razlage zakaj nista zaprosila za azil že v prvi varni državi, Češki Republiki. Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da sta tožnika želela prav v Sloveniji zaprositi za azil, ker naj bi bil tožnik po narodnosti Slovenec in mu je slovenski jezik bolj blizu. Tožena stranka se tudi ne more strinjati z oceno sodišča, da tožnika nista podala nasprotujočih si navedb glede upokojitve prosilca za azil ter, da sta jih celo smiselno pojasnila. Ni namreč upoštevala, da je tožnik delal na visokem položaju pred začetkom preganjanja, torej pred letom 2000, ko je bil zaposlen kot glavni specialist za davčna kazniva dejanja na davčni policiji, kot meni sodišče, temveč je upoštevala njegove kasnejše zaposlitve v S. zvezi veteranov, kjer je opravljal delo pravnika ter v letih od 2002 do 2005 bil direktor podjetja U. d.o.o., kar je prav gotovo visok položaj, ki pa ga ni imel pred začetkom preganjanja. Prav zaradi navedenega je podvomila v resničnost tožnikovih navedb, saj se ji ne zdi verjetno, da bi oseba, ki bi bila preganjana do te mere, da bi zaradi preganjanja morala zapustiti matično državo, lahko zasedala tako delovno mesto. Tožnik tudi ni jasno pojasnil dogodkov v zvezi s prenehanjem njegove zaposlitve v davčni policiji, saj je najprej navedel, da so ga iz službe odpustili, nato pa, da so njegovi nadrejeni nanj pritiskali, naj da odpoved. Vztraja, da je na podlagi tožnikovih izjav lahko zaključila, da se z njimi zavaja azilni postopek. Meni, da razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla za svojo odločitev, z zadostno stopnjo gotovosti utemeljujejo zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se tožnika sklicujeta. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da je prvostopno sodišče pritrdilo njunim tožbenim ugovorom s preciziranjem, da bi tožena stranka morala dejstva ugotoviti do stopnje zanesljivosti, ki izključuje dvom o objektivnem obstoju teh dejstev in z jasno utemeljitvijo, zakaj in v čem tožena stranka tej zahtevi ni zadostila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da bo morala tožena stranka v zadevi ponovno odločiti v rednem azilnem postopku. Zato je bila odločitev o odpravi izpodbijane odločbe na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in vrnitve zadeve toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, pravilna.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, zakaj v tem primeru ni podlage za odločanje v pospešenem postopku iz razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena, v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po 36. členu ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea).

Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka, da bi lahko odločala v pospešenem postopku in da bila njena odločba pravilna in zakonita, že na podlagi izjav obeh tožnikov in njunega ravnanja, brez izvajanja nadaljnjih dokazov, zanesljivo ugotoviti, da tožnika zavajata oziroma zlorabljata azilni postopek s tem, da lažno predstavljata razloge, na katere se sklicujeta v prošnji za azil. Prvostopno sodišče ima prav, ko navaja, da bi morala biti pravno pomembna dejstva ugotovljena do stopnje zanesljivosti, kar pa v tem primeru ni bilo storjeno.

Pritožbeni ugovori tožene stranke so po svoji vsebini v bistvu enaki napačnim razlogom, ki jih je tožena stranka navedla že v izpodbijani odločbi. Vrhovno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo vse okoliščine, na katere se je tožena stranka sklicevala pri svoji odločitvi. Pri tem je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da tožena stranka teh okoliščin ni ugotovila s stopnjo zanesljivosti, da bi bilo na podlagi teh okoliščin možno sklepati, da sta tožnika lažno predstavila razloge, na katere se sklicujeta v svoji prošnji za azil in s tem zavajala oziroma zlorabljala azilni postopek.

Ker po presoji vrhovnega sodišča niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.