Jedro

Tožena stranka tožniku ni kršila pravice do obrambe ali mu preprečevala, da si zagotovi pomoč odvetnika pri tem. Tožniku je bila vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, ki se ga tožnik brez utemeljenega razloga ni udeležil. Tožnik sam za preložitev zagovora ni zaprosil, sindikat, ki naj bi „v njegovem imenu“ predlagal preložitev, pa je kot razlog sicer navedel tožnikovo željo po sodelovanju odvetnika, toda zaprosilo je direktor tožene stranke prejel šele po predvidenem zagovoru.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za razveljavitev izredne odpovedi z dne 5. 9. 2003, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bila tožniku, pomočniku poslovodje na bencinskem servisu, očitana nepravilnost suhega tankanja. Dne 25. 8. 2003 je pod imenom oziroma geslom sodelavca evidentiral in izvedel negotovinski nakup 378 litrov plinskega olja D-2 za tovornjak – cisterno v breme Magna kartice, imetnika T., izdane izključno za to avtocisterno, pri čemer pa voznik avtocisterne ni točil goriva. Gorivo je na točilnem mestu točil v sode voznik osebnega avtomobila. Tožnik je tako prejel in izvedel plačilo za izdano gorivo, ki pa ni bilo točeno kupcu, ki je dejansko plačal gorivo. Ravnal je zavestno v nasprotju z Navodilom o poslovanju bencinskega servisa in še posebej o poslovanju s Petrolovo plačilno kartico. Tožena stranka je imela utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Porušeno je bilo tudi zaupanje delodajalca v delavca, saj gre za izkušenega delavca na delovnem mestu pomočnika poslovodje, ki bi še posebej moral skrbeti za zakonitost in pravilnost poslovanja bencinskega servisa in nadzorovati delo drugih delavcev. Tožniku pravica do obrambe ni bila kršena. Vabilo na zagovor je prejel, vendar se ga ni udeležil, niti ni sam predlagal preložitve. V njegovem imenu je res prosil za preložitev sindikat, katerega član je, vendar je direktor prejel takšno zaprosilo že po tem, ko je bil predviden zagovor.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je bil tožnik pred razpisanim narokom zagovora seznanjen tako s pisno obdolžitvijo kot datumom zagovora. Sodišče prve stopnje je obrazložilo okoliščine glede zaprosila sindikata za preložitev naroka in se opredelilo do tožnikove izpovedbe o (ne)možnosti kontakta z odvetnikom. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik ravnal v nasprotju z Navodili o poslovanju bencinskega servisa in še posebej o poslovanju s plačilnimi karticami.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je tožena stranka kršila pravico do obrambe. Iz odločitev Vrhovnega sodišča je povzeti, da je zagovor pravica delavca in mu mora delodajalec zagotoviti možnost sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bila pisna obdolžitev vročena v petek, 29. 8. 2003 in sicer v popoldanskem času. Ta dan je tožnik delal v popoldanski izmeni do 20.00 ure, v ponedeljek 1. 9. 2003 pa je delal od 6.00 do 20.00 ure, ker je nadomeščal delavca na bolniškem staležu. Zato si v teh dneh ni mogel poiskati odvetnika. Preložitev naroka je predlagal tako po sindikatu, ki je tako vlogo vložil v njegovem imenu. Preložitev pa je predlagal tudi sam, kar je izpovedala tudi priča P.. Iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja dejansko stanje, katerega je tožena stranka očitala tožniku, ne ponuja pa nikakršne pravne kvalifikacije, temveč navaja le, da naj bi tožnik kršil temeljna navodila delodajalca, predpisana z Navodilom o poslovanju bencinskega servisa. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo sklepa o ustavitvi (kazenske) preiskave. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotovilo, saj ne zapiše, kakšno naj bi bilo dogajanje spornega dne. Sodba tako nima razlogov, kar je bistvena kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno dejansko stanje je takšno, kot ga je potrdil tožnik, kar bi bilo mogoče ugotoviti, če bi sodišče pogledalo celoten video posnetek. Zakaj ta predlagani dokaz ni bil izvršen sodišče ne pojasni, kar je kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ravnanje tožnika ni imelo nikakršnih škodljivih posledic niti za udeleženo podjetje niti za toženo stranko.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V izreku in razlogih sodbe ni nejasnosti ali nasprotij, navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z zapisniki z izpovedbami prič v postopku. Zato zatrjevana bistvena kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka s tem, ko uveljavlja drugačno dokazno oceno, dejansko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obrazložitev prvostopne sodbe ima več kot štiri strani (od skupaj devetih) samo obrazložitve o dejanskem stanju in dokazni oceni – to je o dogajanju spornega dne, kot so ga opisovali tožnik ter priče in kot izhaja iz videoposnetkov. Zato ni razumljiva trditev v reviziji, da sodišče dejanskega stanja „sploh ni ugotovilo“.

Netočna je tudi revizijska navedba, da sodišče ni pojasnilo, zakaj dokaz z ogledom celotnega videoposnetka ni bil izveden. Sodišče prve stopnje to izrecno utemelji (stran 7 spodaj in stran 8 zgoraj obrazložitve prvostopne sodbe).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ena od temeljnih pravic delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je pravica do zagovora. To izhaja iz drugega odstavka 83. člena ZDR, ki povzema ureditev iz 7. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Ta določa, da delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem in njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Konvencija teh razlogov ne konkretizira, vendar iz stališča nadzornih organov konvencije izhaja priporočilo, naj posamezne države pri aplikaciji te določbe zagotovijo njeno ustrezno uporabo oziroma izvrševanje v dobri veri. Naša država je to storila v drugem odstavku 83. člena ZDR, in določila izjeme od pravila, da se delavcu omogoči zagovor. To je v primeru okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, če delavec zagovor izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Delavec si ob zagovoru lahko zagotovi tudi prisotnost pooblaščenca. To izrecno izhaja tudi iz 9. točke Priporočila MOD št. 166 o odpovedi delovnega razmerja, sprejetega v zvezi s Konvencijo MOD št. 158, po kateri je delavec upravičen do pomoči druge osebe pri zagovoru. To ni nujno odvetnik, lahko je tudi druga oseba ali na primer (oziroma predvsem) predstavnik sindikata. Vendar pa prisotnost pooblaščenca ni odločilna, še manj obvezujoča. Zagovor delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek (pred državnimi organi ali nosilci javnih pooblastil) niti primerjati s takšnim postopkom. ZDR v zvezi s tem delodajalcu ne nalaga posebnih dolžnosti. Upoštevati pa je treba njegovo obveznost, da odpoved poda v sorazmerno kratkem subjektivnem roku.

V obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati trditve tožnika, da mu tožena stranka ni dala primernega roka za pripravo obrambe. Šlo je za jasen očitek enega konkretnega ravnanja, ki ni zahteval posebej obsežnega zbiranja dokazov ali ugotavljanja dejstev. Zato čas od vročitve pisne obdolžitve (29. 8.) do dneva predvidenega zagovora (2. 9.) ni bil prekratek, ne glede na to, da sta bili vmes tudi sobota in nedelja.

Iz dejanskih ugotovitev pa tudi ne izhaja, da bi tožena stranka kršila tožniku pravico do obrambe ali mu preprečevala, da si zagotovi pomoč odvetnika pri tem. Tožniku je bila vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, ki pa se ga tožnik brez utemeljenega razloga ni udeležil. Tožnik sam za preložitev zagovora ni zaprosil (drugačne revizijske navedbe so v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje), sindikat, ki naj bi „v njegovem imenu“ predlagal preložitev je kot razlog sicer navedel tožnikovo željo po sodelovanju odvetnika, toda zaprosilo je direktor tožene stranke prejel šele po predvidenem zagovoru.

Za zakonitost izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora on dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Vrhovno sodišče je že odločilo (glej na primer VIII Ips 104/2006 z dne 23. 5. 2006), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Obstajati mora razlog za izredno odpoved, določen v 111. členu ZDR, in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Da bi lahko odločilo o zakonitosti izredne odpovedi, mora sodišče ugotoviti, ali sta izpolnjena oba pogoja, ob upoštevanju, da je dokazno breme na delodajalcu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katero je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da je tožena stranka dokazala tožniku zavestno nepravilno ravnanje prodaje blaga v nasprotju s predpisi (Navodilom) ter lažno potrditev prodaje blaga v poslovnih listinah, vse z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist zase ali koga drugega. Dokazan je bil torej utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je bilo dokazano tudi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je bil pomočnik poslovodje, ki bi moral nadzorovati delo drugih delavcev pri zakonitem in pravilnem poslovanju. Utemeljeno je zato sodišče ugotovilo, da gre za tako porušeno zaupanje, da nadaljnje sodelovanje ni več mogoče. Tožnik se glede na storjeno kršitev težko sklicuje na svojo „zanesljivost“ in tudi njegovo ravnanje v primeru „pobegov“, kar z očitano kršitvijo nima nobene neposredne zveze, le-te ne opravičuje.

Po določbi 35. člena ZDR se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tudi če bi držala (nedokazana) trditev tožnika, da zaradi njegovega ravnanja ni nastala nobena neposredna škoda, gre za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti že tudi v primeru, ko take posledice lahko nastanejo.

Ker je tako glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).