Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva. Zaradi pravne varnosti je sam postopek uporabe tega izrednega pravnega sredstva dovoljen le ob posebnih, vnaprej z zakonom določenih pogojih. Tako ZUP izrecno določa, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo upravnega postopka, ko prejme takšen predlog, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je organ druge stopnje ugotovil, da organ prve stopnje pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove ni napravil predhodnega preizkusa predpostavk za vložitev predloga za obnovo, zato je navedeno storil organ druge stopnje. Pri tem je ugotovil, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, kar je utemeljil z ustaljeno upravno-sodno prakso in jo na podlagi ugotovljenega predlog tožeče stranke za obnovo postopka pravilno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pod 1. točko izreka odločilo, da se ob reševanju pritožbe A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom) odpravi sklep CSD Ljubljana Moste-Polje št. 1221-145/2009-21 z dne 23. 5. 2012. Pod 2. točko izreka pa je zavrglo predlog tožnice za obnovo postopka zoper odločbi CSD Ljubljana Moste-Polje št. 1221-145/2009-21 z dne 21. 12. 2009 in št. 1221-140/2009-21 z dne 6. 1. 2010 ter pod 3. točko odločilo, da v tem postopku posebni stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi organ navaja, da je organ prve stopnje z odločbo z dne 21. 12. 2009 B.B. postavil skrbnika za posebni primer (stranko z interesom) z nalogo zastopanja pravic, koristi in interesov varovanke pri urejanju vseh pravnih in upravnih zadev v zvezi s sklenitvijo notarskega zapisa „Darilne pogodbe o prenosu lastninske pravice na polovici stanovanja na naslovu C., Ljubljana“ sklenjene med D.D. in B.B. Z odločbo z dne 6. 1. 2010 pa je organ prve stopnje odločil, da se navedeni pravni posel odobri. Tožnica je dne 28. 3. 2012 po svoji pooblaščenki podala predlog za obnovo postopka zoper navedeni odločbi, na podlagi česar je organ prve stopnje dne 23. 5. 2012 izdal sklep o obnovi postopka, ki ga je organ druge stopnje odpravil v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, saj je ugotovil, da odločitev ni na zakonu utemeljena. Določba prvega odstavka 267. člena ZUP ureja procesne predpostavke za vložitev predloga za obnovo postopka. Te so dovoljenost predloga, njegova popolnost in pravočasnost, vložitev po upravičeni osebi in verjetno izkazani obnovitveni razlog. Upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka so vse osebe, ki so sodelovale kot stranke v postopku ter tiste osebe, ki bi se kot stranke morale udeležiti postopka, pa jim ta možnost ni bila dana. V nadaljevanju organ citira določbe 42. člena ter prvega in drugega odstavka 43. člena ZUP. Položaj stranke v upravnem postopku se ne presoja po ZUP, temveč po materialnem predpisu, ki daje pravice, obveznosti ali priznava pravne koristi. Obstajati mora torej zveza med osebo in materialnim predpisom, ki tej osebi daje pravice, nalaga obveznosti ali priznava kakšne pravne koristi. Institut skrbništva, kot posebne oblike družbenega varstva oseb, ki niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Tožnica ni stranka postopka postavitve skrbnika za posebni primer svoji materi in postopka odobritve pravnega posla ter v teh postopkih tudi nima položaja stranskega udeleženca, saj ne vstopa v navedena upravna postopka zaradi varstva svojih pravic in koristi. Enako stališče glede položaja stranke v postopku postavitve skrbnika je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah opr. št. I Up 297/2005, I Up 1113/2006-4 in U 1459/94. Iz določb ZZZDR tudi ne izhaja pravna korist, kot neposredna osebna korist, ki bi jo tožnica imela zaradi odobritve oziroma neodobritve darilne pogodbe, ravno tako pa ta ne izhaja iz določb drugih predpisov. Korist, ki bi jo imela tožnica z odpravo odločbe o odobritvi darilne pogodbe, sklenjene med varovanko in D.D., namreč ni pravna korist v smislu 43. člena ZUP, temveč dejanska korist. Glede na to, da tožnica v postopku postavitve skrbnika za posebni primer svoji materi ter v postopku odobritve pravnega posla nima niti položaja stranke niti položaja stranskega udeleženca, skladno z določbo prvega odstavka 267. člena ZUP tudi nima pravice predlagati obnovo postopka. Zato organ prve stopnje njenega predloga ne bi smel meritorno obravnavati, temveč bi ga moral na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči. Organ druge stopnje je zato na podlagi prvega ostavka 252. člena ZUP predlog za obnovo postopka zavrgel že iz razloga, ker ni bil podan po upravičeni osebi in se do vprašanja pravočasnosti in obstoja obnovitvenega razloga ni opredeljeval. Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v ponovni postopek. Meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo bistveno kršila pravila postopka, saj ji ni vročila pritožbe stranke z interesom zoper sklep o obnovi postopka v odgovor ter je tako ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 246. člena ZUP. Zato meni, da so podane bistvene kršitve pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), prav tako pa tudi kršitev materialnega prava, češ da bi organa morala na podlagi 247. člena ZUP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon: organ prve stopnje je namreč s sklepom z dne 23. 5. 2012 ugodil predlogu za obnovo postopka izključno iz razloga, ker je postavil skrbnika za posebni primer le na podlagi pismene vloge in psihiatričnega izvida ZD Ljubljana Moste, o drugih bližnjih sorodnikih, ki jim materialni predpis priznava položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravno skrbniški zadevi, pa ni imel podatkov, oziroma o njih ni niti poizvedoval. Zaradi ugotovitve, da materialni predpis (218. člen ZZZDR, 183. člen ZZZDR) v postopek določitve skrbnika vključuje bližnje sorodnike, katerim ZZZDR daje pravice, obveznosti ali priznava pravne koristi, je organ prve stopnje tožeči stranki priznal položaj stranke v postopku in je zato predlogu za obnovo postopka ugodil. Ker obstaja zveza med osebo (tožnico) in materialnim predpisom, ki tožeči stranki daje pravice, nalaga obveznosti ali priznava kakšne koristi (ZZZDR) bi morala tožena stranka pritožbo stranke z interesom zavrniti in dopustiti obnovo postopka. Če bi organ prve stopnje razpolagal s podatki o bližnjih sorodnikih pred izdajo spornih odločb o postavitvi skrbnika za posebni primer, bi odločanje o odobritvi pravnih poslov odložilo do pravnomočnega odvzema poslovne sposobnosti B.B. V času odobritve spornih pravnih poslov CSD ni razpolagal s pravnomočno odločbo o odvzemu poslovne sposobnosti B.B., zato velja pravna domneva, da je bila B.B. v času odobritve teh poslov poslovno (opravilno) sposobna in je bila sposobna samostojno sklepati pravne posle o razpolaganju s svojim solastnim delom nepremičnine, brez odobritve CSD. Tožeča stranka vztraja, da so bile kršene določbe materialnega prava pri določitvi skrbnika za posebni primer. Ker odločba ne vsebuje vsebinske obrazložitve, zakaj v primeru A.A. ne gre za zasledovanje dejanskih koristi temveč mu gre položaj stranke v tem postopku, ki torej izkazuje pravno korist, je odločba nezakonita. Tožnica meni, da zgolj povzemanje stališč Vrhovnega sodišča v drugih podobnih upravno skrbniških zadevah ne zadošča. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ima lastnost stranke v upravnem postopku le oseba, ki je lahko imetnik kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari. Pravna korist, zaradi katere ima oseba pravico se udeleževati postopka, je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Na podlagi 218. člena ZZZDR mora center za socialno delo pri odločanju o obliki varstva, ki se naj da varovancu, upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca. Na podlagi 183. člena ZZZDR pri imenovanju skrbnika upošteva center za socialno delo želje varovanca, če jih je zmožen izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Navedena določba, da pri imenovanju skrbnika center za socialno delo (lahko) upošteva tudi želje bližnjih sorodnikov varovanca, pa sorodnikom varovanca nikakor ne daje položaja strank v postopku. Stališče, da sorodniki niso stranke postopka v upravno skrbniških zadevah, je v ustaljeni upravnosodni praksi sprejeto kot skladno z določili ZUP in ZZZDR. Upravno sodišče RS in tudi Vrhovno sodišče RS je v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je v upravnih postopkih, ki se nanašajo na skrbništvo, stranka postopka le oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika, saj s tem prevzema določene dolžnosti in pravice, določene v ZZZDR. Druge osebe v teh postopkih nimajo položaja stranke, saj v teh postopkih ne varujejo svojih pravnih koristi. Ti postopki so namreč namenjeni izključno varstvu pravic in koristi oseb, ki so postavljene pod skrbništvo oziroma jim je bil imenovan skrbnik za poseben primer. Ker tožeča stranka nima položaja stranke v postopku, tudi ne more biti morebitna nasprotna stranka v pritožbenem postopku.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne. Meni, da so tožbene navedbe neutemeljene, saj tožeča stranka ni dokazala, da je imetnik pravic ali pravnih koristi, o katerih se odloča v tej upravni zadevi. V postopku se je odločalo o pravicah in koristih B.B., ki imajo v postopku postavitve skrbnika izključno prednost. Tožeča stranka pa v tem upravnem postopku ni varovala koristi matere, saj v svojih vlogah ni navedla niti enega dejstva ali dokaza, da je obnova postopka potrebna zaradi zaščite varovankinih koristi. Tožeča stranka želi v postopku varovati svoje dejanske koristi, kar izrecno izhaja iz navedbe v predlogu za obnovo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za tožečo stranko sporna odločba, s katero je organ druge stopnje odpravil sklep CSD o obnovi postopka ureditve skrbništva za posebni primer in odobritve pravnega posla iz razloga, ker tožnica ni bila stranka postopka postavitve skrbnika za posebni primer svoji materi in postopka odobritve pravnega posla, niti ni imela oziroma ne bi mogla imeti v teh postopkih položaja stranskega udeleženca, saj vanje ne vstopa zaradi varstva svojih pravic in koristi. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi odločbe utemeljuje organ druge stopnje in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva. Zaradi pravne varnosti je sam postopek uporabe tega izrednega pravnega sredstva dovoljen le ob posebnih, vnaprej z zakonom določenih pogojih. Tako ZUP izrecno določa, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo upravnega postopka, ko prejme takšen predlog, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Sodišče glede navedenega ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je organ druge stopnje pri reševanju pritožbe stranke z interesom ugotovil, da organ prve stopnje pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove ni napravil predhodnega preizkusa predpostavk za vložitev predloga za obnovo (dovoljenost, pravočasnost, popolnost predloga ter ali je predlog vložila upravičena oseba in ali je razlog za obnovo verjetno izkazan), zato je navedeno storil organ druge stopnje. Pri tem je ugotovil, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, kar je utemeljil z ustaljeno upravno-sodno prakso, ki jo je tudi naštel (sodbe VSRS opr. št. I Up 297/2005, I Up 1113/2006, I Up 787/2006 in sodbe USRS opr. št. U 1459/1994, U 1944/2001, U 2059/2004, I U 1559/2010) in na podlagi ugotovljenega predlog tožeče stranke za obnovo postopka postavitve skrbnika za posebni primer in odobritve pravnega posla pravilno zavrgel. Res je organ druge stopnje to ugotovil ob reševanju pritožbe stranke z interesom, pri čemer je o zadevi odločal z izpodbijano odločbo, ne da bi dal tožeči stranki pred tem možnost, da se izjavi o pritožbi stranke z interesom. S tem je bilo sicer kršeno določilo četrtega odstavka 246. člena ZUP, vendar ta kršitev pravil upravnega postopka v konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost same odločitve. Tožena stranka namreč odločbe organa prve stranke ni odpravila in predloga tožeče stranke za obnovo postopka ni zavrgla iz vsebinskega razloga, temveč iz razloga, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predloga za obnovo postopka. Na obstoj teh predpostavk (že ob vložitvi predloga za obnovo postopka) pa navedbe v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo ne morejo vplivati.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.