Jedro

Subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninske terjatve zaradi negmotne škode začne teči, ko se zdravstveno stanje oškodovanca ustali, torej ko ni mogoče pričakovati njegovega bistvenega izboljšanja oz. poslabšanja, oškodovanec pa za to ve oz. bi moral vedeti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in da je toženec dolžan plačati tožniku 24.953,00 EUR s pripadki, in sicer od zneska 417,29 EUR zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dne 31.5.2001 dalje do plačila ter od zneska 17,11 EUR zakonske zamudne obresti od dne 5.6.2001 do plačila, od zneska 18,78 EUR zakonske zamudne obresti od dne 2.6.2005 dalje do plačila, od zneska 24.519,00 EUR od vložitve tožbe do 27.6.2003, obresti v višini predpisane obrestne mere zmanjšanje za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti. Prav tako je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 3.495,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba trdi, da je izvedenec odgovoril, da je bilo zdravljenje tožnika končano 8.12.1998. Tožnik je bil 1.3.2001 ponovno operiran in je bil preostali osteosintetski material- OSM odstranjen in je bil takrat spet nesposoben za delo in v bolniškem staležu od 29.3.2001 do 11.5.2001. Izvedenec je izrecno zaključil, da je treba tudi ta del zdravljenja šteti kot nadaljevanje osnovnega zdravljenja predmetne poškodbe in ta čas upoštevati v zdravljenje. Izvedenec je tudi zaključil, da je po 11.5.2001 tožnikovo zdravljenje v celoti za vse vrste škod zaključeno. Nadalje je izvedenec navedel, da je bilo objektivno gledano stanje pri tožniku 12.10.1998 ustaljeno oziroma stabilizirano, pri čemer je bilo tožniku tudi kot laiku jasen obseg škode oziroma trajnih posledic. Odločitev sodišča je tako v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, ko jasno pravi, da je bilo pri tožniku zdravljenje končano 11.5.2001. Šele takrat je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, ker je šele takrat tožnik razpolagal z zadostnimi podatki, da je lahko postavil ustrezen tožbeni zahtevek. Pritožba trdi, da tožnik kot laik pred katerim je bila še tretja operacija v letu 2001, prav gotovo ni mogel biti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem že v letu 1998 ali 1999. Pomembno je njegovo subjektivno zaznavanje. Pravno odločilno je, kdaj je tožnik kot laik in gradbeni delavec izvedel za zadostne podatke, da je lahko postavil tožbeni zahtevek in opredelil povzročitelja škode in ne kako njegovo zdravstveno stanje objektivno gledano ugotavlja medicinska doktrina. Oškodovanec je kot pacient ravnal z vso potrebno skrbnostjo, ni pa seveda strokovnjak, ki bi ocenil, kdaj je njegovo zdravstveno stanje dokončano, še posebej, če je pred njim še ena operacija, ki je v vzročni zvezi s poškodbo. V tem delu je sodišče zaradi kršitve materialnega prava dejansko stanje zmotno ugotovilo. Napačno je namreč ugotovilo, kdaj so bile tožniku znane okoliščine, ki povzročijo začetek tega zastaralnega roka. Tudi, če stališče sodišča prve stopnje drži, bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kakšne telesne bolečine in strah je tožniku povzročila operacija leta 2001. Sodišče bi moralo to škodo razmejiti od škode za katero meni, da je zastarala. Nedvomno je tožnik tudi ob in še nekaj časa po tretji operaciji leta 2001 trpel telesne bolečine, nevšečnosti ter strah. Nevšečnosti so predstavljali tudi zdravniški pregledi, prisoten pa je bil tudi strah glede izida zdravljenja. Poleg tega je bilo tožnika strah tudi pred tretjo operacijo. V tem delu je sodišče kršilo materialno pravo. Pritožba je priglasila stroške vložene pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljeno pritožba trdi, da je v izpodbijani sodbi zagrešena kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo ugotovitvam izvedenca dr. M. G., dr. med., ki je navedel, da je bilo zdravljenje tožnika končano dne 8.12.1998, ker pa je bil tožnik ponovno operiran 1.3.2001 in je bil odstranjen preostali OSM, je bil takrat spet nesposoben za delo in v bolniškem staležu od 29.3.2001 do 11.5.2001. Izvedenec je izrecno zaključil, da je potrebno ta del zdravljenja šteti kot nadaljevanje osnovnega zdravljenja predmetne poškodbe in ta čas upoštevati v zdravljenje. Izvedenec je nadalje zaključil, da je bilo po 11.5.2001 tožnikovo zdravljenje v celoti in za vse vrste škod zaključeno. V tem delu pritožba utemeljeno trdi, da obstaja nasprotje med izvedeniškim mnenjem in med ugotovitvami sodišča prve, ki je kot datum začetka teka subjektivnega zastaralnega roka po čl. 376 ZOR štelo 12.10.1998 oziroma 30.11.1998 in 1.3.1999, zaradi česar sodbe prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti in jo je bilo potrebno v skladu z določbo I. odst. 354. čl. ZPP razveljaviti.

Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo celotni zahtevek, kljub ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2001 ponovno operiran, ko mu je bil odstranjen preostali OSM. Tožnik je namreč vtoževal tudi odškodnino za negmotno škodo povezano z zadnjo operacijo v letu 2001, vendar pa se sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo, zakaj je zastaral tudi zahtevek za strah, telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z operacijo v letu 2001. Utemeljeno pritožba v nadaljevanju graja po sodišču prve stopnje uporabljeno materialno pravo. ZOR, ki ga je uporabiti na podlagi določbe čl. 1060 Obligacijskega zakonika (OZ), v čl. 376 določa, da odškodninska terjatev za škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru pa zastaranje nastopi po preteku petih let od nastanka škode. Za nastop subjektivnega ( relativnega) zastaranja terjatve je potrebno ugotoviti, kdaj je tožnik mogel in moral izvedeti zadosti podatkov, da je lahko določil obseg nastale nepremoženjske škode in opredelil povzročitelja. Gre za materialnopravni vprašanji.

Tožnik je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel v delovni nezgodi z dne 5.11.1997 zdrobljen zlom spodnjega dela desne golenice, ki se je zdravil operativno z naravnanjem kostnih odlomkov in notranjo fiksacijo z OSM. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je kirurg na pregledih dne 30.11.1998 in dne 1.3.1999 navedel, da se določene težave pri tožniku pričakujejo doživljenjsko zaradi posttravmatskih sprememb na gležnju oziroma, da gre za stanje po kompleksnejši poškodbi, ki bo zanesljivo zapustila določene posledice, pri čemer ni ugotovljeno katere so te težave oziroma posledice in ali je tožnik zanje vedel že takrat. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik zanesljivo vedel samo to, da je zlom zaraščen in da bo potrebna še ena operacija v kateri mu bodo odstranili preostali OSM. Zato se ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili tožniku najkasneje dne 1.3.1999 znani vsi elementi, ki so mu omogočali uveljavitev odškodninskega zahtevka, ne da preizkusiti.

Ker se je pritožba izkazala za utemeljeno, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (I. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v okviru trditev strank ponovno odločiti o ugovoru zastaranja tožene stranke in v primeru neutemeljenega ugovora odločiti o tožbenem zahtevku.