Jedro

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi tožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. V takem primeru tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru njegovega uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o začasni odredbi, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 2929/2010 z dne 14. 3. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo prošnjo za odlog izvršitve kazni (1. točka izreka) in odločil, da mora nastopiti kazen v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni prvi naslednji delovni dan po vročitvi te odločbe (2. točka). Višje sodišče je v senatu treh sodnikov njegovo pritožbo zavrnilo.

2. Tožnik je skupaj s tožbo upravnemu sodišču predlagal, naj na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo in z njo odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njegovo zahtevo zavrnilo. Ocenilo je, da tožnik s pavšalnimi navedbami o poslabšanju zdravstvenega stanja in z zdravstveno dokumentacijo, s katero je bil napoten na operacijo kolena, ni izkazal težko popravljive škode. Obsojencem so namreč na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda in zunaj njega, zato bo imel tudi po nastopu prestajanja kazni svojemu zdravstvenemu stanju primerno oskrbo. Tako njegovo zdravstveno stanje niti življenje ne bosta ogrožena, saj bo poseg na kolenu lahko opravil tudi med prestajanjem kazni.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da bo šele prestal operacijo. V predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč obširno navajal, kako je poseg potekal, da še vedno trpi za hudimi bolečinami in da je v celoti odvisen od tuje pomoči. Poudarja, da težko popravljiva škoda ni povezana zgolj z njegovim življenjem, ampak se lahko kaže tudi na okvari ali občutnem poslabšanju zdravstvenega stanja. Ker v zavodu ne bi mogel počivati in ne hladiti bolečega predela z ledenimi obkladki (obsojenci te možnosti nimajo), bi bil podvržen mučenju in nečloveškemu ravnanju, kar vse je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zavrnilo. Pojasnjuje, da je še po več kot dveh mesecih od operacije v bolniškem staležu, da ima 27. 6. 2016 kontrolni pregled v UKC Ljubljana in da bo na podlagi ocene zdravstvenega stanja pristojna komisija ZZZS odločala o morebitnem podaljšanju tega staleža. Navaja, da so bolečine ves čas prisotne, da lahko samo počiva, da po stopnicah ne more hoditi samostojno, da mu hude bolečine izzovejo tudi spremenjene vremenske razmere, da ima zato moten spanec in je zato zelo razdražljiv. Če bi moral v takem stanju prestajati zaporno kazen, ki je že za zdravega človeka naporno, bi mu bile brez dvoma kršene že omenjene človekove pravice.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet upravnega spora, v katerem je bila predlagana izdaja začasne odredbe, odločba, izdana na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Zanjo je v prvem odstavku 8. člena tega zakona določeno, da se izda po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev sprejme sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora (tretji odstavek 25. člena ZIKS-1). Zoper to odločbo je dovoljena pritožba na višje sodišče (prvi odstavek 26. člena), ki mora o njej odločiti z odločbo v treh dneh od dneva prejema pritožbe (tretji odstavek). Tudi za odločbo višjega sodišča je v prvem odstavku 8. člena ZIKS-1 predvideno, da se izda po določbah ZUP.

7. Glede na navedeno se postavlja vprašanje, ali sodniki v takem primeru izvršujejo upravno funkcijo. Okoliščini, da pristojni sodnik oziroma višje sodišče izdata odločbo, pri tem pa uporabita določbe ZUP, bi namreč lahko pomenili, da je zakonodajalec omenjeno opredelil kot odločanje v upravni zadevi v smislu drugega odstavka 2. člena ZUP. Po tej določbi se šteje, da gre za tako zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Vendar je treba upoštevati, da določba prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 napotuje na uporabo določb ZUP tudi pri izdaji drugih odločb v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, med drugim tistih, ki jih izdata generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij(1) ali direktor zavoda(2). Prvi vodi organ v sestavi Ministrstva za pravosodje (prvi odstavek 15. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev), drugi pa organizacijsko enoto tega organa. Njuno odločanje zato pomeni odločanje v okviru državne uprave, ki kot del izvršilne oblasti izvršuje upravne naloge (prvi odstavek 1. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1). Upoštevaje navedeno je treba omenjeno določbo 8. člena ZIKS-1 in s tem povezan pomen predpisane uporabe ZUP razlagati skladno s tem, kateri organ in v kakšni funkciji odloča. 8. V skladu s prvim odstavkom 126. člena Ustave RS ureditev in pristojnost sodišč določa zakon. Na podlagi Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) izvajajo sodno oblast v Republiki Sloveniji sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom (prvi odstavek 1. člena). Med drugim je okrožnim sodiščem s 101. členom ZS dana pristojnost za kazenske zadeve in v tem okviru na podlagi 5. točke prvega odstavka tega člena pristojnost za izvrševanje kazenskih sodb iz 1., 3. in 4. točke ter za izvrševanje kazenskih sodb okrajnih sodišč. V teh zadevah vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat (prvi odstavek 102. člena ZS). Po istem zakonu so višja sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja (prvi odstavek 104. člena) v senatu treh sodnikov, če zakon ne določa, da sodi oziroma odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 105. člena).

9. Iz navedenih določb ZS izhaja, da so zadeve izvrševanja kazenskih sodb in s tem povezano odločanje, kolikor je po ZIKS-1 pridržano sodniku, kazenske in ne upravne zadeve, odločanje v njih pa izvajanje sodne in ne upravne funkcije. Zato je predpisano uporabo določb ZUP za sodnika na prvi in višjega sodišča na drugi stopnji treba razumeti le kot rešitev vprašanja, ob uporabi katerih postopkovnih določb bo sodnik sprejel odločitev o morebitni odložitvi izvršitve zaporne kazni. Da po povedanem temu odločanju ni mogoče pripisati pomena upravnega odločanja, pritrjuje tudi obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS-1 (ZIKS-1C) v Poročevalcu DZ, št. 29/2008 z dne 27. 2. 2008. V pojasnilih k 18. členu ZIKS-1C(3) je poudarjeno, da je sprememba vezana na ustrezno celovito ureditev delovnega področja "sodnika, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora", da gre pri izvrševanju kazni zapora za logično nadaljevanje kazenskega postopka, ki je privedel do obsodilne sodbe z izrečeno kaznijo zapora, in da ni mogoče najti nobene razumne razlage za odločanje predsednika okrožnega sodišča o tem, kako se bo v tem delu izvršila sodba sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča to kaže, da zakonodajalec odločanja o začetku izvrševanja kazni zapora, izrečene v kazenskem postopku, in s tem povezanih ovirah zanjo ne razume kot upravnega odločanja, ampak kot nadaljevanje kazenskega postopka v funkciji realizacije formalne obsodbe.

10. V obravnavani zadevi je navedeno pomembno z vidika presoje dopustnosti vložene tožbe in s tem povezano dopustnostjo odločanja o začasni odredbi. Upravni spor kot oblika sodnega varstva je namreč subsidiarne narave,(4) pri čemer ZUS-1 v 3. členu še posebej določa, da upravni akti (zoper katere je sicer mogoč upravni spor po 2. členu) niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

11. Ker je bila izpodbijana odločba po obrazloženem sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.(5) To pa pomeni, da izpodbijana odločba ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v tem upravnem sporu. Drugačno stališče bi sicer pomenilo, da upravno sodišče brez zakonske podlage presoja zakonitost odločitve rednega sodišča. 12. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi torej odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, čeprav bi moralo tožbo zavreči. Ker se je zoper izpodbijani sklep pritožil le tožnik, tega ni storilo niti Vrhovno sodišče, saj bi s tem poseglo v prepoved poslabšanja položaja posameznega pritožnika, če se je pritožil samo ta (prepoved reformatio in peius). Vendar to pomeni, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru njegovega uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o začasni odredbi, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).

13. Ker si torej pritožnik z vloženo pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Posledično pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in 154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Npr. da sme otrok ostati pri materi do dopolnjenega drugega leta starosti po drugem odstavku 62. člena ZIKS-1, o premestitvi obsojenca iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda po drugem odstavku 80. člena, izreka ukrepe osamitve obsojenca v skladu z 98. členom itd. (2) Npr. o razporeditvi obsojenca na delo na podlagi drugega odstavka 48. člena ZIKS-1, o skrajšanju delovnega časa zaradi šolanja po 49. členu, o odmeri letnega dopusta po 56. členu itd. (3) Ta je določil, da se v tretjem odstavku 25. člena besedilo "predsednik okrožnega sodišča ali sodnik, ki ga on pooblasti" nadomesti z besedilom "sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora".

(4) Prim. 1. člen ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu e zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

(5) Iz tožbi priložene priloge A1 izhaja, da je o pritožnikovi pritožbi odločal senat treh višjih sodnikov.