Jedro

Toženec ne odgovarja za škodo, ki naj bi jo s kršitvijo potrebne (profesionalne) skrbnosti pri zastopanju v izvršilnem postopku s sporočitvijo napačne številke računa tožniku povzročila njegova pooblaščenka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 27.500 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožnik je vložil pritožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da posredovanje podatkov po pooblaščenki toženca ne odvezuje odgovornosti za pravilnost posredovanih podatkov. Ravnanja pooblaščenca v postopku se upoštevajo, kot bi jih opravila stranka sama. Glede na to ni pomembno, kdo je opravljal poizvedbe o dolžnikovem računu in kdo je zapisal napačno številko računa. Toženec in njegova pooblaščenka v razmerju do tožnika nastopata kot solidarno odgovorni osebi in je zato podana odgovornost vsakogar od njiju. Pritožnik nadalje trdi, da za pridobitev transakcijskega računa pravne osebe ni potrebno posebno znanje pravnega strokovnjaka. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je banka dolžna pred izvršitvijo sodne odločbe preveriti skladnost računa in dolžnika. Banka ni kršila Navodila o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah, ki ga je sprejel nadzorni svet Združenja bank Slovenije. Kot je ugotovilo že sodišče, pa za napako ni odgovorno niti sodišče. Glede na to pritožnik vztraja, da je škoda zaradi blokade računa posledica toženčevega nedopustnega ravnanja, ki ni s potrebno skrbnostjo preveril, ali je posredovani račun dolžnikov. Pri tem je celo po pozivu, naj se opredeli do dopisa D.d.o.o. glede preveritve podatkov vztrajal pri podanem predlogu. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodniku.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba temelji na neizpodbijanih ugotovitvah, (1) da je bil toženec upnik v izvršilnem postopku, ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Mariboru, (2) da je po svoji pooblaščenki v tem postopku 9. 10. 2006 predlagal nadaljevanje izvršbe na račun, odprt pri D.d.d. št. 19100-0010096493, (3) da gre za tožnikov račun in ne za račun izvršilnega dolžnika in (4) da je bil posledično tožnikov račun tri dni blokiran. Na podlagi teh ugotovitev zavzema stališče, da tožnik ni dokazal, da bi bilo toženčevo neskrbno ravnanje tisto, ki je povzročilo zatrjevano škodo (izgubljeni dobiček zaradi izjalovljenega posla).

6.Navedeno stališče je materialnopravno pravilno, nasprotne pritožbene trditve pa zmotne. Pritožnikovo izhodišče, da se ravnanja pooblaščenca v postopku upoštevajo, kot bi jih opravila stranka sama, je pravilno in temelji na izrecni določbi 92. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne glede na to navedena okoliščina ne daje podlage za sklep o odškodninski odgovornosti pooblastitelja za (zatrjevano) nedopustno ravnanje pooblaščenca in za njuno solidarno odgovornost. 7.Po temeljni določbi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil (prvi odstavek 131. člena). V nadaljevanju zakon posebej določa primere in predpostavke odgovornosti za drugega. Tako ureja odgovornost za škodo, ki jo povzročijo nerazsodne osebe in otroci (141. člen OZ in nasl.), odgovornost delodajalca za delavce (147. člen OZ) in odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (148. člen OZ). Temelji teh odgovornosti so različni. Pri prvih so ohranjeni elementi krivdne odgovornosti (gre za odgovornost zaradi opustitve dolžnega nadzorstva), pri drugih gre za odgovornost namesto drugega, ki temelji (med drugim) na tem, da delavec opravlja delo v korist njemu nadrejenega delodajalca. OZ ureja tudi nekatere posebne primere odgovornosti (156. člen in nasl.), v katerih (deloma) odstopa od splošnih pravil o krivdni in objektivni odškodninski odgovornosti in to odgovornost temelji na določeni povezanosti med odgovorno osebo in izvorom škode. Razlog za vzpostavitev teh odgovornosti je v zagotovitvi (večjega) varstva oškodovanca.

8.OZ ne vsebuje izrecne določbe o odgovornosti naročnika za škodo, ki jo naročitelj povzroči tretjim pri opravi posla. Na obstoj toženčeve odgovornosti za škodo, ki naj bi jo s kršitvijo potrebne (profesionalne) skrbnosti pri opravi zaupanega posla povzročila njegova pooblaščenka tožniku pa ni mogoče sklepati niti na podlagi analogne uporabe določb o odgovornosti za drugega niti iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode drugemu (10. člen OZ).

9.Razmerje med tožencem in njegovo pooblaščenko je temeljilo na mandatni pogodbi. Prevzemnik naročila je po določbah OZ o mandatni pogodbi samostojen glede načina oprave posla, ki ga je prevzel s pogodbo (768. člen). S sklenitvijo pogodbe se zaveže, da bo svoje delovanje opravljal in organiziral tako, da bo opravil posel in si pri tem z ustrezno strokovno skrbnostjo prizadeval za uresničitev naročiteljevega interesa. Kolikor ne gre za opredelitev posla, naročitelj nima pravice prevzemniku naročila dajati navodil o načinu izvršitve posla, prevzemnik pa jih ni dolžan upoštevati.(1)

10.Opisana mandatarjeva samostojnost pri opravi posla je odločilna okoliščina, ki nasprotuje utemeljenosti pritožbene teze, da toženec odgovarja za ravnanje pooblaščenke v izvršilnem postopku. S pooblastitvijo, dano v okviru mandatne pogodbe, je toženčeva pooblaščenka pridobila pravico za zastopanje v izvršilnem postopku, torej za opravljanje procesnih dejanj v imenu in za račun toženca, vendar pa ta okoliščina ne pomeni, da toženec odgovarja za pooblaščenkina ravnanja, storjena s kršitvijo dolžne skrbnosti. Glede načina izvedbe zastopanja toženčevih interesov v izvršilnem postopku je bila pooblaščenka po splošnih določbah o mandatni pogodbi samostojna, toženec pa na to ni mogel vplivati. Da bi bile v obravnavanem primeru okoliščine drugačne, tožnik ni zatrjeval. Nasprotno: v pritožbi je celo navedel, da konkretne okoliščine v zvezi s posredovanjem številke dolžnikovega računa niso pomembne za odločitev v zadevi.(2) Analogne uporabe določb o odgovornosti za drugega ne narekuje niti interes po zagotovitvi ustreznega varstva oškodovanca. Prevzemnik naročila kot povzročitelj škode je znan in (vsaj praviloma) ni manj sposoben za plačilo odškodnine od naročnika.

11.Glede na navedeno odgovor na druge pritožbene navedbe ni potreben.

1

2.Po ugotovitvi, da niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženčev odgovor pa ni pomembno prispeval k odločitvi o pritožbi, pravdni stranki sami trpita stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. Plavšak, v: Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 218-219. (2) Glede na to v obravnavani zadevi ni treba odgovoriti na vprašanje, ali bi bila podana toženčeva odgovornost v primeru, ko bi tožnik dokazal, da je napačno številko računa (prek pooblaščenke) posredoval toženec.