Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z branjem izvedeniškega mnenja je sodišče, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, ta dokaz izvedlo, vložnik zahteve pa je s takšno izvedbo dokaza soglašal in na vsebino prebranih listin ni imel pripomb - kršitev določbe 254. člena ZKP ni podana.
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.
A. 1. Obsojeni R. Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 272/97 z dne 19. 5. 2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, za kateri mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto, sodišče je obsojencu naložilo še plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, v presežku pa je oškodovanko napotilo na pravdo, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Dne 6. 9. 2004 in dne 22. 11. 2007 je obsojeni vložil zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ki ju je Okrajno sodišče v Mariboru zavrglo. Dne 19. 5. 2009 je obsojeni R. Š. podal zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep Kr 64/2007, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 188/2009 z dne 27. 8. 2009 zavrnilo.
2. Obsojenec je 25. 2. 2011 pri Okrajnem sodišču v Mariboru ponovno vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s katero je sodišče s sklepom z dne 4. 8. 2011 zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo s sklepom z dne 5. 10. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno.
3. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obsojenec dne 24. 10. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva uveljavlja isti razlog kot v prvi zahtevi za varstvo zakonitosti (sodba I Ips 188/2009 z dne 27. 8. 2009) in so bile enake navedbe že zavrnjene s pojasnilom, da niso podane kršitve določb kazenskega postopka ter da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.
5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.
B.
6. Obsojeni je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka kot nov dokaz navedel izvedeniško mnenje mag. B. R., izvedenca za grafologijo, za obstoj katerega je izvedel ob vpogledu v kazenski spis dne 9. 11. 2007, ter nov dokaz, dokument A/3 – posojilna pogodba. Po oceni vložnika zahteve bi moralo sodišče navedeno izvedensko mnenje na podlagi 254. člena ZKP vpisati v zapisnik o glavni obravnavi, prav tako sodišče izvedenskega mnenja sploh ni pregledalo, na glavni obravnavi ni bilo ne omenjeno ne uporabljeno. Splošna navedba brez točno navedene listine, ki naj bi bila prebrana pred sodiščem, ni dokaz. Glede na vsebino izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec ugotovil, da na podlagi obstoječih gradiv ni mogoče potrditi, da je sporne dokumente, označene kot A/1, A/2 in A/3, napisal vložnik zahteve, je navedba sodišča o uporabi krive listine dokazano neutemeljena. Vložnik zahteve ocenjuje, da je ugotovitev sodišča, da je storil očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin, izmišljena ter v nasprotju z izvedenskim mnenjem in potekom postopka na banki, kjer se posojilna pogodba podpiše pred uslužbencem banke. Iz tega razloga tudi ni mogoče, da bi vložnik zahteve krivo listino uporabil kot pravo. Navedbe v sodbi II K 272/97 dokazujejo, da sodišče ni poznalo vsebine izvedenskega mnenja, saj bi v nasprotnem primeru odločilo drugače, zato predstavlja to izvedeniško mnenje nov dokaz.
7. Kot je Vrhovno sodišče obsojenemu že v zadevi I Ips 188/2009 z dne 27. 8. 2009 odgovorilo na vsebinsko enake navedbe v njegovi takratni zahtevi za varstvo zakonitosti, tudi iz vsebine obravnavne obsojenčeve zahteve izhaja, da uveljavlja kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Po določbi 254. člena ZKP se izvid in mnenje izvedenca takoj vpišeta v zapisnik, izvedencu pa se lahko tudi dovoli, da svoj pisni izvid oziroma pisno mnenje poda pozneje, v roku, ki mu ga določi organ, pred katerim teče postopek. Okrajno sodišče v Mariboru je 4. 3. 1999 izdalo odredbo, s katero je izvedensko delo zaupalo izvedencu grafološke stroke, ter izvedencu naložilo, da pregleda kazenski spis II K 272/97 in poda pisno izvedeniško mnenje o tem, ali je obdolženec napisal oziroma podpisal prošnjo za posojilo, potrdilo o zaposlitvi in plači ter posojilno pogodbo. Sodišče je pisno izvedeniško mnenje prejelo 6. 4. 1999 in je bilo izvedeniško mnenje od tega dne dalje v sodnem spisu. Izvedeniškega mnenja zato ni moč šteti za novo dejstvo, kar sta pravilno ugotovili in v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložili že nižji sodišči. Na glavni obravnavi 19. 5. 2000 je sodnik v soglasju s strankami prebral izpovedbi prič ter v dokazne namene pregledal in prebral vse listine in priloge v kazenskem spisu, med katerimi je bilo tudi omenjeno izvedeniško mnenje. Z branjem izvedeniškega mnenja je sodišče, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, ta dokaz izvedlo, vložnik zahteve je s takšno izvedbo dokaza soglašal in na vsebino prebranih listin ni imel pripomb. Izjavil je tudi, da je razumel obtožni predlog, ki je bil zaradi ugotovitev izvedenca glede na prvotni obtožni predlog deloma spremenjen, pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča pa ni vložil. Glede na povedano zatrjevana kršitev določbe 254. člena ZKP ni podana.
8. Zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato vložnik ne more uspeti z navedbami o neutemeljenosti odločitve sodišča glede njegove krivde za očitano kaznivo dejanje.
C.
9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).
10. Obsojenec ni zaposlen, a prejema mesečno rento v višini 8.831 švicarskih frankov, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).