Jedro

Če so obsojenci skupaj in na različne načine prispevali k oškodovančevi hudi telesni poškodbi, ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezen obsojenec. Prispevek vsakega posameznika je enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, skupek učinek njihovega delovanja pa je nastanek hude telesne poškodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil E.S. skupaj še s tremi sostorilci spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v sostorilstvu po prvem odstavku 134. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali pa sodbi „ustrezno spremeni“.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker je sodišče prve stopnje vsebino izvedenskega mnenja pravilno povzelo. Ne gre pa tudi za kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje vložnik, temveč za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je prispevek posameznega sostorilca k hudi poškodbi dokazno in ne pravno vprašanje.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zahteve je v trditvi, da naj bi sodišče kršilo kazenski zakon, ker je uporabilo določbo 25. člena KZ o storitvi kaznivega dejanja v sostorilstvu. Vložnik graja odločitev sodišča, ker je „vse poškodbe pripisalo vsem obtožencem“ in ker je štelo, da so vsi obtoženci krivi za izpah desnega ramena oškodovanca, torej za poškodbo, ki je po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke običajna posledica padca na iztegnjeno roko in ki jo je „izvedenec opredelil kot hudo telesno poškodbo“.

S sodbo sodišča prve stopnje je bil E.S. skupaj še s tremi sostorilci spoznan za krivega, da je s skupnim sodelovanjem pri izvršitvi kaznivega dejanja hudo telesno poškodoval G.P. Dejanje so izvršili tako, da ga je najprej A.K. zgrabil za rame, mu pod noge podstavil svojo nogo in ga vrgel na tla, na tleh ležečega pa so ostali trije, med njimi tudi E.S., obrcali in udarjali z rokami po telesu in po glavi. Oškodovanec je pri tem utrpel številne odrgnine, odrgnine v predelu čela, odrgnine pred levim ušesom, zlom telesa spodnje čeljustnice ter izpah desnega ramena, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana.

Po mnenju vložnika sodišče v predmetni zadevi ne bi smelo uporabiti določb o sostorilstvu, ker „vsi obsojenci za hudo telesno poškodbo naj ne bi bili krivi“.

Skupna storitev kaznivega dejanja v pomenu sostorilstva se kaže v dveh oblikah: v skupni izvršitvi dejanja (kjer vsak storilec skupaj z drugim v celoti ali deloma izpolni zakonske znake kaznivega dejanja na podlagi delitve vlog in z zavestjo o skupnem delovanju) ali pa v drugačnem odločilnem prispevku h kaznivemu dejanju (25. člen) KZ. Načeloma velja, da je v primeru udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja (torej tudi ko gre za sostorilstvo) treba vlogo oziroma prispevek posameznika individualizirati in konkretizirati. Vendar pa iz povsem objektivnih razlogov to vedno ni mogoče. V primerih skupne izvršitve kaznivega dejanja (kot v obravnavanem primeru), ko vsi sostorilci hkrati in skupaj uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in ko se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje je takšna individualizacija prispevka posameznega storilca lahko nemogoča in nepotrebna. V objektivnem in subjektivnem pogledu sta odločilna zgolj skupen prispevek sostorilcev k nastali posledici in zavest v skupnem delovanju, to pa je tudi podlaga za pravno vrednotenje njihove udeležbe.

V konkretnem primeru so obsojenci skupaj in na različne načine prispevali k nastanku prepovedane posledice, tako imenovane oškodovančeve hude telesne poškodbe. Pri tem ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezen obsojenec, saj je prispevek vsakega posameznika (ne glede na težo poškodbe, ki jo je prizadejal) enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja; pomemben je zgolj skupek učinek njihovega delovanja, to pa je nastanek hude telesne poškodbe. Zato zatrjevana kršitev materialnega zakona ni izkazana.

V zvezi z izpovedbo izvedenca medicinske stroke vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (tako imenovano „protispisnost“, ki se kaže v napačnem povzemanju vsebine dokazov glede pravno relevantnih dejstev). Vendar pa te kršitve vložnik ne utemelji, nasprotno celo sam ugotavlja, da je sodišče vsebino izvedenčeve izpovedbe pravilno povzelo, napravilo naj bi zgolj napačen zaključek, da so za nastanek hude telesne poškodbe „krivi vsi obtoženci“. Na opisan način pa vložnik uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. ZKP). Po vsebini enak razlog vložnik uveljavlja tudi z navedbami (čeprav se pri tem nedoločno sklicuje na „kršitev ZKP“), da sodišče ni upoštevalo izpovedbe obsojenca, da je nekoga od soobtožencev povlekel nazaj, kar naj bi eden od soobtožencev potrdil. Tudi v tem primeru gre zgolj za grajo dejanskega stanja, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi, katero je višje sodišče potrdilo.

Neupoštevno je tudi vložnikovo sklicevanje na „kršitev pravil o višini kazenske sankcije“, ker naj bi bila obsojencu izrečena previsoka kazen. Zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije namreč zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, razen če sodišče pri tem ne prekorači pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), tega pa vložnik ne uveljavlja.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena na podlagi trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.