Jedro

Za ugotovitev upravičenost tožbe je pomembno stanje ob njeni vložitvi. Okoliščine, ki so nastopile kasneje, pa ne učinkujejo za nazaj, kar pomeni, da potek 48-urnega roka od izrečenega ustnega izreka omejitve gibanja ne more odpraviti napake v obstoju procesnega pogoja za vložitev tožbe in zagotoviti, da bi se tožba z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa obravnavala po vsebini. Zato tožnika ne moreta uspeti s sklicevanjem na stanje ob odločanju sodišča prve stopnje oziroma ob vložitvi pritožbe. Ker tako ob vložitvi tožbe sklep o omejitvi gibanja po ZAzil sploh še ni bil izrečen, tudi v času vložene tožbe še ni mogel poteči 48-urni rok za vročitev pisnega odpravka tega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem zaslišanju tožnikov zavrglo tožbo tožnikov, s katero sta zahtevala, da ju je dolžna tožena stranka takoj premestiti iz Centra za tujce (CT) P. v odprti del azilnega doma. Pod 2. točko izreka pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navaja, da sta tožnika tožbo vložila 27.11.2007, ker jima je bilo gibanje omejeno na prostore CT P. brez odločbe od 20.10.2007, tako da ju je tožena stranka zadrževala v tem centru že več kot 30 dni brez možnosti sodnega varstva. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 28.11.2007 pojasnila, da sta tožnika nastanjena v CT P. zaradi prisilne odstranitve iz države in da sta 20.11.2007 podala namen vložitve ponovne prošnje za azil in to po tem, ko sta 15.11.2007 odstopila od vložitve prošnje za azil, ki sta jo že podala 12.11.2007. Ta druga prošnja pa bo formalno sprejeta 29. 11. 2007, ko bo podana na obrazcu, predpisanem v podzakonskem aktu iz 63.b člena v povezavi s prvim odstavkom 24. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 54/06-UPB1, 37/06 - sklep US in 134/06 - odločba US). Tožnikoma zato ni bilo mogoče omejiti gibanja na podlagi 27. člena ZAzil, zato meni, da je bil tožnikoma izdan sklep o nastanitvi v CT P. na podlagi Zakona o tujcih, zoper katerega sta imela možnost pritožbe in nadaljnjega sodnega varstva. Naknadno pa je tožena stranka še sporočila, da sta tožnika prvič zaprosila za priznanje azila v Republiki Sloveniji pod imenoma M.A. in I.D. Nadalje sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navaja, da sta tožnika na glavni obravnavi in na zaslišanju, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi šestega odstavka 27. člena ZAzil, izpovedala, da sta prvič vložila prošnjo za azil v Republiki Sloveniji že 15.2.2007, da sta drugo prošnjo za azil vložila na Švedskem in da sta bila iz Švedske vrnjena v Republiko Slovenijo 2.11.2007. Potrdila sta tudi, da sta vložila namero za vložitev prošnje za azil 12.11.2007, od katere sta odstopila 15.11.2007, nato pa ponovno vložila prošnjo preko odvetnika 20.11.2007. Prav tako sta potrdila, da jima je bil 29.11.2007 izrečen sklep o omejitvi gibanja, ki jima je bil ustno naznanjen, iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da je bil ustno naznanjeni sklep obema tožnikoma tudi preveden, kar izhaja iz zapisnika o seznanitvi prosilca za azil. Na glavni obravnavi je tožena stranka potrdila, da pisnega odpravka ustnega sklepa v slovenskem jeziku z dne 30.11.2007, ki ga je predložila v spis na tej obravnavi, še ni vročila, ker še nima prevoda, vendar naj bi to storila še istega dne. Tožnikoma pa se je prevedel izrek tega sklepa in del obrazložitve. Na podlagi zaslišanja obeh tožnikov in podatkov upravnega spisa sodišče prve stopnje tako ni moglo slediti tožbenim navedbam, da sta tožnika v CT P. že od 20.10.2007 brez odločbe in možnosti sodnega varstva, saj sta bila nesporno vrnjena iz Švedske v Slovenijo šele 2.11.2007. Glede na tožbeni očitek, da je bilo tožnikoma omejeno gibanje brez vsake odločbe in brez možnosti sodnega varstva, pa je zavzelo stališče, da sta tožnika s tem smiselno zatrjevala kršitev ustavne pravice varstva osebne svobode po 19. členu Ustave RS, da se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Za prosilce za azil je podlaga za omejitev gibanja v 27. členu ZAzil, ki v petem odstavku določa, da odredi omejitev gibanja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, s sklepom, pisni odpravek sklepa pa pristojni organ izda najkasneje v roku 48 ur od ustnega izreka sklepa. S tem ko pa jima je bil 29.11.2007 ustno izrečen ukrep omejitve gibanja in ponovno na glavni obravnavi, pa je bilo uresničeno tudi nadaljnje varstvo osebne svobode obeh tožnikov iz 19. člena Ustave RS, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, takoj v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Po mnenju sodišča zato ni mogoče več očitati kršitve pravice varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in je tudi ni mogoče več preprečevati tako, kot zahtevata tožnika, da se ju premesti iz CT P. v odprti del Azilnega doma. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica varstva osebne svobode, je prenehalo, zato tudi ni več izkazano trajanje dejanja, ki bi posegalo v to njuno ustavno pravico, prav tako p a tudi ne na njuno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Po presoji sodišča sta tako prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo, to pa je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka. Možnost sodnega varstva pa bo nastopila z vročitvijo sklepa o omejitvi gibanja v slovenskem jeziku in v prevodu, zoper katerega imata tožnika na podlagi šestega odstavka 27. člena ZAzil pravico do tožbe na upravno sodišče, tako da jima je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Rok za vložitev tožbe pa še ni nastopil in ne potekel, zato tudi ni podana kršitev 25. člena Ustave RS.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavljata vse pritožbene razloge in navajata, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je menilo, da tožnika nista nezakonito pridržana, ker jima je bil izrečen ustni ukrep omejitve gibanja, ki jima je bil ustno tudi smiselno preveden. Poudarjata, da sta nezakonito pridržana in da tožena stranka ni spoštovala zakonske roke glede izdaje sklepov o omejitvi gibanja s tem, ko v roku 48 urah tožnikoma ni izdala pisnega sklepa o omejitvi gibanja v njima razumljivem jeziku, ni pa ga vročilo niti njunemu pooblaščencu. Stališče sodišča, da je dovolj ustno izreči prosilcu za azil omejitev gibanja, ni utemeljeno, saj prosilec zoper tako ustno omejitev gibanja nima možnosti pritožbe na sodišče in mu je s tem kršena pravica po 25. členu Ustave RS. Zato je tožnikoma nezakonito omejeno gibanje že od 21.11.2007, ko sta drugič vložila prošnjo za azil, tožnika pa naj ne bi imela pravice do vložitve te tožbe, ker naj ne bi potekel rok za vložitev tožbe zoper odločitev o pridržanju. Tako tožena stranka zavestno krši prosilcem za azil človekove pravice in v njihovo škodo izvaja določbe ZAzil glede omejitve gibanja, zato bi bilo pravilno, da bi sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki odpravo pridržanja za tožnika, ne pa da je dalo toženi stranki dodatni rok 48 ur za vročitev odločbe v prevodu. Zato predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo (pravilno sklep) razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi tega sklepa navedlo sodišče prve stopnje. Strinja se, da je s tem, ko je bil tožnikoma 29.11.2007 po sprejemu prošnje za azil sklep o omejitvi gibanja iz 27. člena ZAzil ustno naznanjen in nato ponovno 3.12.2007 (po vložitvi pisnega odpravka tega sklepa v slovenskem jeziku z dne 30.11.2007 v sodni spis) ob prisotnosti pooblaščenčevega substituta in sodnega tolmača na ustni obravnavi njegova vsebina povzeta, izrek in drugi odstavek obrazložitve na tretji strani pa v celoti prevedena, uresničeno varstvo osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, po katerem mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče več očitati v tožbi smiselno zatrjevane kršitve pravice varstva osebne svobode, da je bila tožnikoma prostost nezakonito odvzeta. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena navedena ustavna pravica, je prenehalo, pa tudi morebitna ugotovitev, da je bilo dejanje tožene stranke nezakonito, pravnega položaja tožnikov ne bi izboljšalo. S tem pa sta tudi prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo kot procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo z vročitvijo navedenega sklepa tožnikoma v slovenskem jeziku in prevedenega v jezik, ki ga razumeta, uresničena nadaljnja ustavna pravica iz 19. člena Ustave RS, da mora biti tistemu, ki mu je odvzeta prostost, o tem zakaj mu je bila vzeta, v čim krajšem času tudi pisno sporočeno. Prenehala pa bo tudi druga smiselno zatrjevana kršitev tožnikov v tožbi, in sicer pravica do sodnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

Tožnika bosta lahko izrečeni ukrep omejitve gibanja s pritožbo izpodbijala po prejemu pisnega odpravka sklepa o omejitvi gibanja z dne 30.11.2007 v zakonitem roku iz šestega odstavka 27. člena ZAzil, ali pa, če jima ne bi bil vročen oziroma vročen v roku iz petega odstavka navedenega člena, s tožbo na njegovo vročitev oziroma s tožbo na njegovo odpravo. Ne moreta pa tega uveljavljati na podlagi tožbe, vložene že pred ustno naznanitvijo sklepa o omejitvi gibanja, niti ne glede na v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnika še nista prejela pisnega odpravka sklepa o omejitvi gibanja, s pritožbo zoper izpodbijani sklep. Za ugotovitev upravičenosti tožbe je namreč pomembno stanje ob njeni vložitvi, okoliščine, ki so nastopile kasneje, pa ne učinkujejo za nazaj, kar pomeni da potek 48-urnega roka od izrečenega ustnega izreka omejitve gibanja ne more odpraviti napake v obstoju procesnega pogoja za vložitev tožbe in zagotoviti, da bi se tožba z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa obravnavala po vsebini. Zato tožnika ne moreta uspeti s sklicevanjem na stanje ob odločanju sodišča prve stopnje oziroma ob vložitvi pritožbe. Ker tako ob vložitvi tožbe sklep o omejitvi gibanja po ZAzil sploh še ni bil izrečen, zato tudi v času vložene tožbe še ni mogel poteči 48 urni rok za vročitev pisnega odpravka tega sklepa (tako tudi npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 530/07).

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.