Jedro

Toženka je (ob zgrešenem pristopu, kaj bi moral oceniti zdravnik) le s pavšalnim sklepom, da zdravniški izvidi tožnika ne nosijo posebne dokazne teže in da ni prejela gradiva, iz katerega bi bilo mogoče razbrati posebej hudo bolezen tožnika, ni zadostila presoji zdravstvenega stanja tožnika, niti morebitnih nepopravljivih posledic, ki bi mu zaradi tega lahko nastale ob predaji. Sodišče takega zaključka ne more niti preizkusiti.

Zdravnik ni tisti, ki bi sprejemal odločitev o tem, ali bi stanje prosilca lahko v primeru predaje povzročilo okoliščine, ki bi predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP). Zdravnik lahko ugotavlja zdravstveno stanje prosilca in prognozo tega v primeru določenih okoliščin, ki jim bo prosilec izpostavljen, oceno in odločitev, ali bi to za prosilca predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP) pa je v rokah toženke.

Izrek

Tožbi se ugodi, in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2643/2024/15 (121-11) z dne 1. 10. 2024 odpravi, ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Predan bo Republiki Hrvaški, najkasneje v šestih mesecih od 2. 9. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 14. 6. 2024 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov, oddanih 26. 7. 2024, ugotovila, da je bil že 27. 5. 2024 vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 20. 8. 2024 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnika in 2. 9. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. Ob sprejemu odgovornosti je zagotovila, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v sprejemnih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU.

3.V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je toženka s tožnikom opravila osebni razgovor. Povedal je, da si na Hrvaško ni nikoli želel. Tam je veliko težav, ne sprejemajo prosilcev, hudobni so in zlobni, zaradi tega, kar so mu storili, se Hrvaške boji. Ko je potoval v skupini skozi gozd, ga je prijela policija, ki ga je pretepla. Zatem so ga odpeljali na majhno policijsko postajo, približno tri dni je bil v azilnem domu, ki je bil zaklenjen in ga ni smel zapustiti. Prosil je, da naj ga izpustijo, saj so ga pretepali in se je bal zase. Čez nekaj dni mu je zaposleni dejal, da če želi, ga lahko izpustijo, vendar mora dati prstne odtise. Vzeli so mu tudi manjšo količino denarja, ki jo je imel pri sebi. Nato so ga odpeljali na avtobusno postajo, spremljal ga je policist, ki mu je dal list z naslovom nastanitvenih kapacitet, kamor naj bi šel. Odločil se je, da tja ne gre in se priključil večji skupini ljudi, ki je iz bližnje železniške postaje z vlakom odpotovala v Republiko Slovenijo. Če ne bi zapustil Hrvaške, bi tam umrl. Z njim so zelo grdo ravnali in v očeh jim je prebral, da ni zaželen. Ko je prispel v Republiko Slovenijo, je bila njegova roka otečena in v modricah, zato je šel v bolnišnico. Pri sebi ima potrdilo, ki ga je dobil na Hrvaškem, ko so mu pobrali denar. Na Hrvaškem ni bilo dobre hrane, policija ga je pretepala, z njim so grdo ravnali in tam res ni bil zadovoljen. Tožnik je ob razgovoru predložil tudi več gradiv, med drugim izvid urgentnega kirurškega bloka Univerzitetnega kliničnega centra (v nadaljevanju: UKC) Ljubljana s 15. 6. 2024, sliko napotila s strani Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju: UOIM) na Splošno nujno medicinsko pomoč Zdravstvenega doma Ljubljana (SNMP ZD Ljubljana) zaradi tiščanja na prsnico, slike rezultatov preiskav izvedenih pri SNMP ZD Ljubljana ter obvestilo izbranemu zdravniku in kopijo dopisa št. 012-2/2024-166 s 4. 7. 2024, s katerim je UOIM potrdil, da bo kril stroške preiskave pri kardiologu.

4.Toženka je v izpodbijanem sklepu najprej izpostavila, da Uredba Dublin III v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila iz poglavja III. Prosilec si ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, vendar to določajo sprejeta merila, kot so navedena v Uredbi Dublin III.

5.Iz izjav tožnika kot tudi iz predložene dokumentacije je razvidno, da je tožnik večino časa na Hrvaškem bival kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. To izhaja iz njegovega pričevanja, da so ga iz zaprtega "azilnega doma" spustili takoj, ko je dal prstne odtise. Iz potrdila s 27. 5. 2024, ki ga je izdal Tranzitni sprejemni center za tujce Trilj, izhaja, da so mu zaračunali 331,80 EUR za desetdnevno namestitev v centru, skladno s 222. členom Zakona o tujcih Republike Hrvaške1 ter da je poravnal znesek v višini 100,00 EUR. Tako je mogoče razbrati, da so ga iz Tranzitnega sprejemnega centra za tujce Trilj izpustili 27. 5. 2024, po tem, ko je izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito. Iz pričevanja tožnika izhaja, da po tem ni imel nikakršnih težav s strani hrvaške policije ali uradnih oseb. To, da je bil kot tujec nastanjen v zaprti enoti, pa je toženka označila za povsem razumljivo, saj se je na območju Republike Hrvaške nahajal brez dovoljenja za prebivanje.

6.V nadaljevanju je pojasnila, da tožnikove izjave glede ravnanja hrvaške policije ne nosijo posebne dokazne teže. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom sprejema in odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem, bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito in ne pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Tožnik bo v primeru vrnitve obravnavan v postopku za priznanje mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku, kjer bi ga obravnavali hrvaški policisti. Ob sklicevanju na prakso Vrhovnega sodišča je tudi pojasnila, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

7.Glede izjav tožnika ob osebnem razgovoru je toženka izpostavila, da tožnik s sistemom mednarodne zaščite na Hrvaškem nima izkušenj, saj v nastanitvene kapacitete sploh ni odšel. Na Hrvaškem je preživel le dobrih 21 ur. Iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške je razvidno, da je v prvi polovici leta na Hrvaškem prošnje za mednarodno zaščito vložilo oz. izrazilo namero vložiti 11 814 oseb iz 64 držav. Zato tožnikove trditve ne nosijo posebne dokazne teže.

8.Glede oskrbe tožnikove roke je toženka ugotovila, da je izvid obravnave tožnika na urgentnem kirurškem bloku UKC Ljubljana datiran na 15. 6. 2024. To je kar 18 dni po njegovem prihodu v Republiko Slovenijo. Tožnik je kot datum poškodbe navedel 28. 5. 2024 ob 11.00, kar pomeni, da je nastala v Republiki Sloveniji.

9.Glede tožnikovih kardioloških težav je toženka opozorila na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 20/2024 s 13. 2. 2024 oz. sodbo in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017. To je pojasnilo, da v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem se je sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-578/16 PPU in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Paposhvili. Podana mora namreč biti situacija, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje. Toženka citira izsek sodbe v zadevi Paposhvili: " Navedene okoliščine (da je bila pritožniku diagnosticirana oblika bolezni brez prisotnosti (samo)destruktivnih nagnjenj, da se (je) zdravi(l) ambulantno s tabletami in ob odsotnosti navedb, da je zdravnik morebiti predlagal še druge ukrepe ali dal priporočila glede samega zdravljenja, ki bi dokazovali nezmožnost odhoda) ne dajejo podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in bi s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP ".

10.Toženka nato zaključi, da glede na to, da iz besedila izvidov ni razvidno, da bi lečeči zdravniki prepoznal v kateremkoli od stanj okoliščine, ki bi ob zapisani obrazložitvi predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP, ti dokumenti po mnenju pristojnega organa ne nosijo posebne dokazne teže. Prav tako pristojni organ do izdaje predmetnega sklepa ni prejel dodatnega gradiva, iz katerega bi bilo mogoče razbrati posebej hudo bolezen. V skladu z 31. in 32. členom Uredbe Dublin III pa se ob predaji tožnika preda tudi njegovo zdravstveno dokumentacijo, da se zagotovi ustrezna oskrba.

11.Toženka sklene, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožnik tudi ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev pristojnega organa. Zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla in odločila, da bo predan Republiki Hrvaški.

Tožba

12.Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

13.Povzame vsebino osebnega razgovora pri toženki. Sprva je bil dva do tri dni na policijski postaji, nato so ga skupaj z ostalimi, ki so jih prijeli, premestili v nek zaprt azilni dom, kjer niso imeli možnosti izhoda kar 10 dni. Tam so jih pretepali in na njegovo prošnjo, da naj ga izpustijo, so mu dali pogoj, da odda prstne odtise. To je storil, nakar so ga izpustili in odpeljali na avtobusno postajo ter mu dali naslov azilnega doma, kjer se mora zglasiti. Ker je pretrpel več dni nečloveškega ravnanja in nezakonitega odvzema prostosti, se je odločil, da ne bo odšel v azilni dom, temveč v Slovenijo, kar je več kot logična odločitev. Če bi ostal na Hrvaškem, bi zagotovo umrl, zato se tja noče več vrniti. Od takrat ima travme pred vrnitvijo na Hrvaško.

14.Ni razumljivo, kot zapiše toženka, da je bil kot tujec nastanjen v zaprti enoti. Zakon o strancima namreč v členu 211. jasno navaja, da se tujca lahko pripre v Centru za tujce najprej za 48 ur in nato še največ za 24 ur, če se mu izda sklep o odvzemu prostosti oz. omejitvi gibanja. Tožnik je bil torej povsem nezakonito zaprt oz. mu je bila nezakonito odvzeta prostost; najprej na policijski postaji za dva do tri dni, nato pa še za 10 dni v Sprejemnem centru za tujce Trilj. V Centru so ga uradne osebe pretepale in mu ob izpustitvi celo ukradle denar, ki ga je imel. Zadrževali so ga zgolj iz razloga, da so mu lahko zaračunali "nastanitev" (zapor). Gre za center, ki je podoben našemu Centru za tujce v Postojni in je dejansko azilni dom zaprtega tipa. S tem so jasno dokazane sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško bi lahko tožnika ponovno nezakonito zaprli v katerikoli center.

15.Tožnik se sklicuje tudi na internetni članek z naslovom "Hrvaška policija naj bi nad migranti izvajala spolno in fizično nasilje". Enak članek je istega dne, 10. 10. 2024, objavila STA in oba se sklicujeta na Poročilo organizacije No name kitchen. Iz tega izhaja, da Republika Hrvaška ni vredna zaupanja, saj njene oblasti vseskozi lažejo, ko znova in znova zanikajo nasilje njihove policije nad migranti - kasnejšimi prosilci za mednarodno zaščito. Na podlagi takšnih metod hrvaških organov se sklepa, da bodo tako obravnavani vsi prosilci oz. tudi tožnik kot dublinski povratnik, ko bo ponovno vrnjen nazaj na Hrvaško. Torej, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ne bo obravnavana skladno z veljavno zakonodajo, on pa bo izgnan iz Hrvaške v katerokoli drugo državo, ali pa bo ponovno nezakonito zaprt v enem od sprejemnih centrov, da mu bodo lahko hrvaške uradne osebe nato nezakonito zaračunale nastanitev. Tožnik bo namreč v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka sprva obravnavan kot tujec (ne glede na to, da je prošnjo za azil vložil v Sloveniji) in šele po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (če mu bo sploh omogočena), bo obravnavan kot prosilec. Z oddajo prstnih odtisov v sistem EURODAC tožnik še ni vložil prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, temveč se formalistično smatra, da je vložil šele namero za vložitev prošnje.

16.Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški se tožnik sklicuje še na več člankov in poročil in trdi, da se tudi prosilce za azil, ki so vrnjeni nazaj v Hrvaško, ponovno "potisne" nazaj v BIH (kot so tudi že njega) ali Srbijo. Takšen način hrvaških uradnih organov pa vsekakor predstavlja obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški. Da je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo dolžna tudi obravnavati, drži le na papirju. Resnično stanje je popolnoma drugačno. Republika Hrvaška počne kar hoče.

17.Zaključek toženke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v tožnikovem osebnem primeru, je zato z vidika materialnega prava nepravilen. Toženka bi morala preučiti relevantna poročila in jih nato pravilno oceniti, saj je ravnanje hrvaških organov splošno znano in javno obeleženo v številnih poročilih, ter uporabiti 3. člen Uredbe Dublin III in obravnavati njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Izhajala je iz napačne materialno pravne razlage, da je merilo za odločitev, da se predaja tožnika Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema.

18.Tožnik z obširnimi navedbami tudi utemeljuje, zakaj toženka ni pravilno uporabila standardov in kriterijev za uporabo načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško kot članicama EU. Že na osebnem razgovoru je predložil zdravniško dokumentacijo, s katero izkazuje svoje slabo zdravstveno stanje. Upoštevaje načelo vzajemnega zaupanja, bi morala toženka pred njegovo odstranitvijo pridobiti ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila "vsakršen pomislek" o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU, oziroma, da se "izključi vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. Ker tega ni storila, je treba zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pododstavek člena 3(2) Uredbe Dublin III) izpodbijani akt odpraviti.

19.Glede slabega zdravstvenega stanja trdi, da spada med posebej ranljive osebe. Na osebnem razgovoru je povedal, da ima zdravstvene težave, ker ga tišči v prsih ob naporih, občasno tudi v mirovanju. Zato mu je bila za 4. 7. 2024 odobrena preiskava pri specialistu med. kardiologu. Poslan je bil na rentgen in na laboratorijske preiskave. Iz Obvestila izbranemu zdravniku z dne 24. 6. 2024 je razvidno, da dr. med. A. A. svetuje, glede na anamnezo bolečin v prsih, pregled pri kardiologu, ter kontrolni pregled in nadaljnjo diagnostiko pri izbranem zdravniku, v primeru poslabšanja pa pregled takoj v ambulanti SNMP. Tožnik je naročen pri kardiologu v kardiološki ambulanti na Polikliniki Ljubljana za 14. 2. 2025. Ker je pri kardiologu, ki bo ugotovil, kako hudo je njegovo zdravstveno stanje in postavil diagnozo, naročen šele čez 4 mesece, predlaga, da sodišče postavi sodnega izvedenca s področja medicine in podpodročja kardiologije. Že sedaj pa je jasno, da bi bila predaja Republiki Hrvaški zanj ogrožajoča in bi se v tem primeru njegovo zdravje še poslabšalo, ter bi mu s tem nastala težko popravljiva škoda na zdravju.

20.Toženka je bila tako že na osebnem razgovoru seznanjena z njegovimi zdravstvenimi težavami, vendar se ne na razgovoru ne kasneje pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni o njegovem zdravstvenem stanju podrobneje pozanimala. Tožnik se sklicuje na pravnomočni odločitvi tega sodišča v zadevah I U 456/2023 z 31. 3. 2023 in I U 1604/2023-13 z dne 15. 2. 2024, ki pa se sklicujeta tudi na sodbo sodišča EU v zadevi C-578/16; C.K.H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji z dne 16. 2. 2017. V tej je SEU med drugim zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. V tem okviru morajo po presoji SEU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti. Glede na navedene zdravstvene probleme tožnika, bi morala toženka pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, prevzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika, ne zadošča.

21.Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Odgovor na tožbo in pripravljalna vloga tožnika

22.Toženka se je v odgovoru na tožbo v sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

23.Tožnik je v pripravljalni vlogi obširno utemeljeval stališča, ki jih je podal že v tožbi.

Dokazni postopek

24.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-2643/2024, v sodnem spisu pa pogledalo in prebralo priloge tožnika A 1 do A 10 in toženke v prilogah B 1 do B 2.

25.Glede zdravstvenega stanja, ne pa tudi glede ostalih predlaganih okoliščin, je zaslišalo tožnika. Tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da bi pridobilo mnenje izvedenca kardiologa. Razloge bo pojasnilo v nadaljevanju.

Presoja sodišča

26.Tožba je utemeljena.

27.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo vsebuje 3. člen EKČP.

28.Tožnik torej kot enega bistvenih ugovorov za ne predajo Republiki Hrvaški, uveljavlja svoje zdravstveno stanje. Sodišče ugotavlja, da se glede tega toženka pravilno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, sodbo SEU C-578/16 PPU in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili. Vendar nato kljub povzetku teh virov, da se namreč posebna resnost zdravstvenega stanja ugotavlja na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), zaključi, da iz besedila izvidov ni razvidno, da bi lečeči zdravnik prepoznal v kateremkoli od stanj okoliščine, ki bi (ob predaji) za tožnika predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. členu EKČP in, da zato predloženi dokazi ne nosijo posebne teže.

29.Sodišče najprej pojasnjuje, da opisan pristop za presojo vpliva zdravstvenega stanja tožnika na predajo, ni pravilen. Ni namreč zdravnik tisti, ki bi sprejemal odločitev o tem, ali bi stanje prosilca lahko v primeru predaje povzročilo okoliščine, ki bi predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP). Zdravnik lahko ugotavlja zdravstveno stanje prosilca in prognozo tega v primeru določenih okoliščin, ki jim bo prosilec izpostavljen, oceno in odločitev, ali bi to za prosilca predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP) pa je v rokah toženke. V konkretnem primeru toženka niti ne trdi, da bi zdravniku postavila vprašanje, kako bi predaja tožnika vplivala na njegovo zdravstveno stanje.

30.Naloga toženke torej je, da se opredeli do okoliščin zdravstvenega stanja prosilca, ki se ga predaja. Tožnik je že v upravnem postopku predložil zdravstveno dokumentacijo, zaslišan pred sodiščem je izpovedal, da ima težave s srcem in z dlanjo in da so se mu te pojavile, ko je prišel na Hrvaško. Toženka je na naroku opozorila, da je z zdravniškimi izvidi izkazano, da si je tožnik roko poškodoval v Sloveniji, glede kardioloških težav pa je zdravnici v juniju 2024 povedal, da jih ima že dva meseca (izvid zdravnice B. B. z dne 24. 6. 2024 - op. sodišča) . Ker je na Hrvaško vstopil kasneje kot dva meseca pred tem pregledom, tako ne more držati, da se težave s srcem pojavljajo od dogodkov na Hrvaškem dalje. S tem je pod vprašaj postavila tožnikovo verodostojnost.

31.Sodišče ocenjuje, da glede kardioloških težav (ki jih toženka očitno šteje za nesporne, le ne pripiše jim posebne teže) sam nastanek teh ni ključen, pač pa, kako te vplivajo na zdravstveno stanje tožnika. Pa tudi sicer tožniku zaradi časa nastanka teh, še ne gre odreči verodostojnosti. Že zdravnica Zdravstvenega doma Ljubljana (v nadaljevanju ZD Ljubljana) A. A. je v izvidu z dne 24. 6. 2024 zapisala, da tožnik slabo govori angleško. O tem se je sodišče tudi samo prepričalo na naroku, ko je tožnika zaslišalo. Tolmač mu je moral vprašanje glede razhajanja časa nastanka težav s srcem, kot ga je izpostavila toženka, postaviti večkrat oz. na več načinov, da je vprašanje sploh razumel. Pri tem sodišče ocenjuje, da se ni pretvarjal. Zato tudi sprejema njegovo pojasnilo, da zdravnici B. B. ni rekel, da ima težave s srcem zadnja dva meseca (in je očitno šlo za šum v komunikaciji - op. sodišča).

32.A sodišče opozarja, da so v tej zadevi ključni zdravniški izvidi. Ti po zgoraj izpostavljeni sodni praksi štejejo za objektivne dokaze ustrezne teže, ki terjajo temu ustrezno presojo. Sodišče ugotavlja, da iz zdravniškega izvida zdravnice ZD Ljubljana B. B. z dne 24. 6. 2024 izhaja, da tožnika tišči za prsnico, iz zdravniškega izvida zdravnice ZD Ljubljana A. A. z dne 24. 6. 2024 pa, da mu je postavljena diagnoza R074 - Bolečina v prsih, neopredeljena. Zdravnica A. A. znakov, ki jih je navajal tožnik, očitno ni ocenila za ne izkazanih, napotila ga je na pregled h kardiologu. Ob tem je pod rubriko "Kontrolni pregled in nadaljnja diagnostika pri izbranem zdravniku" zapisala: "V primeru poslabšanja pregled TAKOJ v ambulanti SNMP!!!". Po oceni sodišča že slednji poudarek zdravnice kaže na resnost tožnikovega zdravstvenega stanja. Splošno znano je, da je srce vitalen organ in da ima poslabšanje kardiološkega stanja lahko usodne posledice za pacienta, morda celo s smrtnim izidom. Poleg tega je tožnik, ki šteje 46 let, naročen pri kardiologu čez štiri mesece. Glede na splošno dolge čakalne vrste v Sloveniji, sodišče ocenjuje, da gre za dokaj hitro obravnavo. To pa hkrati tudi pomeni, da tožnik ni zgolj ambulantno obravnavan. Zato toženka (ob zgrešenem pristopu, kaj bi moral oceniti zdravnik) le s pavšalnim sklepom, da zdravniški izvidi tožnika ne nosijo posebne dokazne teže in da ni prejela gradiva, iz katerega bi bilo mogoče razbrati posebej hudo bolezen tožnika, ni zadostila presoji zdravstvenega stanja tožnika, niti morebitnih nepopravljivih posledic, ki bi mu zaradi tega lahko nastale ob predaji. Sodišče takega zaključka ne more niti preizkusiti.

33.Ker sodišče glede te bistvene okoliščine izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Že ta je narekovala ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče zato tudi ni postavljalo izvedenca kardiologa in, razen okoliščin zdravstvenega stanja, tudi niti zasliševalo tožnika glede drugih zatrjevanih okoliščin.

34.Toženki je zadevo vrnilo v nov postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku se mora obrazloženo opredeliti do zdravstvenega stanja tožnika, kot ga izpostavlja sodišče in odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na njegovo zdravstveno stanje. Preveriti mora, ali bi bilo mogoče ustrezno in zadostno zdravstveno stanje zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III, in če je mogoče, te izvesti. Toženka bo morala tudi pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.

35.Ker je sodišče sklep odpravilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do vseh ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Zakon o strancima, NN 133/20,114/22,151/22, v veljavi od 01.01.2023, besedilo zakona v hrvaškem jeziku dostopno na povezavi: http$://www.zakpn.hr/z/142/Zakon-o-Strancima (vpogled na dan 23.9.2024).

2V upravnem spisu.

3Prav tam.

4Prav tam.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/8, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 20, 20/5

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.