Jedro

Tožnik navaja, da je iz odgovora Republike Hrvaške razvidno, da se šteje, da je prošnjo na Hrvaškem umaknil. Sodišče ugotavlja, da je ključno, da je Republika Hrvaške z dne 11. 11. 2024 sprejela odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca in sicer na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III. To jasno izhaja iz njenega odgovora toženki z dne 11. 11. 2024. Skladno s prvim odstavkom te določbe prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

Tožnik ni navedel ničesar o tem, da bi imel posebej hudo poškodbo noge in da bi lahko zaradi predaje Republiki Hrvaški prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Na naroku je izpovedal, da v Sloveniji trenira nogomet. Po presoji sodišča zato toženka ni dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebno zagotovilo, da bo ustrezno poskrbela za tožnikovo zdravje.

Tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v 6. mesecih od 11. 11. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Toženka je uvodoma ugotovila, da je tožnik 23. 10. 2024 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po odvzemu prstnih odtisov je ugotovila, da ga je v Centralno evidenco EURODAC (v nadaljevanju evidenca Eurodac) 9. 10. 2023 kot prosilca v to evidenco vnesla že Republika Hrvaška. Ta država je 11. 11. 2024 sporočila, da na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Toženka ga je je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 14. 11. 2024 opravila osebni razgovor. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je povzela tožnikove izjave na tem razgovoru in se do njih opredelila.

3.Menila je, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so ti imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Zato je kot nerelevantne ocenila tožnikove ugovore glede ravnanja policije ob vstopu v Republiko Hrvaško. Upoštevaje podatke v evidenci Eurodac ni sprejela njegove izjave, da ni vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Če ga Hrvaška ne bi obravnavala kot prosilca, temveč kot tujca, ki se nezakonito nahaja na njenem območju, bi mu po vsej verjetnosti omejila gibanje in ga ne bi nastanila v azilni dom. V tem primeru tudi ne bi sprejela odgovornosti za obravnavo njegove prošnje. Republika Hrvaška je zagotovila, da bo prošnjo obravnavala v najkrajšem možnem času in ga nastanila v kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU.

4.Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nadalje ugotovila, da tožnik ni navajal, da mu postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem ne bi bil dostopen (nanj sploh ni počakal), prav tako pa tudi ne, da bi imel pri namestitvi v azilnem domu kakršnekoli težave s prehrano, nastanitvijo ali zdravniško oskrbo. Zgolj njegov subjektiven občutek, da na Hrvaškem ni varen, da se je tam počutil neprijetno oziroma prestrašeno, da je imel občutke panike, pa sam po sebi ne more pomeniti, da bi mu tam grozila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik je povedal, da Hrvaška ni bila njegova ciljna država, delati je želel v Republiki Srbiji, ko pa mu je tam nekdo dejal, da je v Sloveniji življenje boljše, se je odločil priti sem. Po mnenju toženke zdravstvene težave z nogo ne ovirajo predaje Republiki Hrvaški. Iz posredovane dokumentacije namreč izhaja, da je tožnik zdravnika v Republiki Sloveniji obiskal 6. 11. 2024 (skoraj mesec dni po prihodu v državo) zaradi stare poškodbe narta, ki je nastala ob igranju nogometa v izvorni državi. S poškodovano nogo je tožnik sam prišel iz Hrvaške v Republiko Slovenijo. Toženka je prepričana, da bo na Hrvaškem deležen zdravstvene oskrbe v okviru pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

5.V nadaljevanju se je toženka opredelila do vsebine dokumenta "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki ji ga je tožnikov pooblaščenec posredoval 14. 11. 2024. Tožnika je preko njegovega pooblaščenca 19. 11. 2024 seznanila z zbranimi aktualnimi informacijami glede dublinskih povratnikov na Hrvaškem. Njegov pooblaščenec je toženki 27. 11. 2024 posredoval komentarje k poslanemu gradivu, do katerih se je toženka prav tako natančno opredelila. Sklenila je, da bo tožnikova prošnja v Republiki Hrvaški ustrezno obravnavana in da bo tam primerno poskrbljeno za njegove zdravstvene težave. Tam ne bo deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma ne bo soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi.

Tožba

6.Tožnik trdi, da ni vedel, da ga Republika Hrvaška obravnava kot prosilca, saj mu tega ni nihče pojasnil. Meni, da sistemske pomanjkljivosti preprečujejo njegovo predajo tej državi. Citira stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 o tem, kdaj se obstoj domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti šteje za izkazan in splošno opozarja na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz katere izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene. Presoja zakonitosti predaje prosilca ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, temveč tudi na presojo vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP.

7.Splošno navaja, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing"), da obstaja realna nevarnost ("real risk"), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem opozarja na 93. in 94. točko sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici in na sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Grčiji, iz katere izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

8.ESČP je večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti pri uporabi Uredbe Dublin III, treba upoštevati varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C 578/16 PPU, C. K., H. F., A. S. proti Sloveniji z dne 16. 2. 2017, kjer je Sodišče EU zapisalo, da je treba 4. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. V nadaljevanju se tožnik opira tudi na zadevo Jawo, ki jo je Sodišče EU obravnavalo leta 2019.

9.Meni, da je iz njegovih izjav jasno, da je bil na Hrvaškem izpostavljen nehumanemu in poniževalnemu ravnanju državnih organov tudi potem, ko so ga tam že evidentirali kot prosilca za mednarodno zaščito. Čeprav je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, to še ne pomeni, da mu bo zagotovila dostop do azilnega postopka. Na to kaže okoliščina, da mu nihče ni pojasnil, da je na Hrvaškem v postopku mednarodne zaščite, čeprav je bil kot tak zabeležen v evidenci Eurodac. Strah ga je, da bo postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino ali celo v izvorno državo. Zaradi navedenih okoliščin bi morala toženka preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo republika Hrvaška spoštovala človekove pravice. Pred predajo bi morala pridobiti individualna jamstva o njegovih pravicah zlasti zaradi zdravstvenih težav. Njegovi pooblaščenci so izpostavili, da je "Švicarski svet opozoril na problem različnih sodnih praks in na podlagi informacij o vrnitvi prosilcev iz Hrvaške v tretje države tudi priporočil izogibanje predaji prosilcev republiki Hrvaški ter poudaril pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje.". Tožnik opozarja tudi na 30. točko obrazložitve v sodbi tega sodišča I U 1759/2023 z dne 13. 12. 2023, kjer je sodišče navedlo, da sta tako Sodišče EU kot tudi Vrhovno sodišče sprejela stališče, da se "mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine".

10.Toženki očita, da njegovih izjav dejansko in vsebinsko ni ocenila, zato so njene ugotovitve, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti, brez dokazne podlage. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da zadevo po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženki v ponoven postopek.

Odgovor na tožbo

11.Toženka ne dvomi, da je tožnik v Republiki Hrvaški izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito, in da bi tam lahko imel zdravstveno oskrbo, če bi jo iskal. Iz njegovih izjav tudi ni razvidno, da bi bil na Hrvaškem deležen kakršnegakoli nehumanega ravnanja s strani hrvaških organov. Če Hrvaške ne bi samovoljno zapustil, bi bil tam zagotovo v celoti informiran o svojih pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito. Predložil ni nobenih dokazil o tem, da Republika Hrvaška prosilce, vrnjene v okviru dublinskega postopka, nezakonito vrača v Bosno in Hercegovine ali v izvorno državo. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Presoja sodišča

12.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A 1, A2 in toženke v prilogah B 1, ki jih v soglasju s strankami ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

15.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Republika Hrvaška je s tem soglašala.

16.Tožnik navaja, da ni vedel, da je v Republiki Hrvaški obravnavan kot prosilec. To mu ob podaji prstnih odtisov ni bilo pojasnjeno, prav tako tudi ne, kakšne so njegove pravice in obveznosti. Sodišče temu ne more potrditi. Iz izpiska evidence Eurodac, ki se nahaja v priloženem upravnem spisu, je namreč razvidno, da ga je Republika Hrvaška v to evidenco tega dne vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca. V evidenci Eurodac je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Če ga Republika Hrvaška v Eurodac ne bi vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito, ga ne bi namestila v azilni dom, temveč bi, kot pravilno navaja toženka v odgovoru na tožbo, z njim postopala kot s tujcem, ki se na njenem ozemlju nahaja nezakonito.

17.Tožnik navaja, da je iz odgovora Republike Hrvaške razvidno, da se šteje, da je prošnjo na Hrvaškem umaknil. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče ugotavlja, da je ključno, da je Republike Hrvaške z dne 11. 11. 2024 sprejela odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca in sicer na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III. To jasno izhaja iz njenega odgovora toženki z dne 11. 11. 2024. Skladno s prvim odstavkom te določbe prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

18.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

19.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

20.V zvezi s tem tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da ga je hrvaška policija prijela, ga aretirala in mu vzela prstne odtise, zaprla ga je za šest ur, nato pa ga je odpeljala v azilni dom. V tem času mu ni dala hrane in pijače. Tožnik ni navajal da bi imel v hrvaškem azilnem azilnem domu s komerkoli kakšno slabo izkušnjo. Sodišče ugotavlja, da priložnosti za kaj takšnega niti ni bilo, saj je tožnik azilni dom na Hrvaškem samovoljno zelo hitro zapustil; tožnik je zaslišan izpovedal, da je tam le dvakrat prenočil. Glede na njegove izjave je azilni dom zapustil zato, ker naj bi mu njegov sostanovalec dejal, da ni dobro, da so mu na Hrvaškem odvzeli prstne odtise.

21.Sodišče se strinja s stališčem toženke v predzadnjem odstavku 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa, da v predmetni zadevi njegove izjave glede ravnanja hrvaške policije ne morejo biti relevantne, saj ga je Republika Hrvaška po zaključenem policijskem postopku pravilno namestila v azilni dom in mu s tem omogočila uživanje vseh pravic, ki jih imajo prosilci za mednarodno zaščito. V zvezi s tem se toženka pravilno sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, I Up 81/2023 z 10. 5. 2023, I Up 906/2022-15 z 8. 7. 2022, iz katerih izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

22.Ob tem pa sodišče dodaja, da tudi sicer iz tožnikovih izjav o ravnanju hrvaške policije ne izhaja, da bi ta z njim kakorkoli ponižujoče ali nehumano ravnala. Tožnik ni navajal konkretnih nasilnih ali žaljivih ravnanj policije, iz njegovih izjav je razvidno le, da je z njim izvedla ustaljen policijski postopek. Pri tem sodišče pojasnjuje, da mu je bila prstne odtise na podlagi člena 9 (1) Uredbe (EU) št. 603/2013 dolžna odvzeti. Ni pa neobičajno, da (policijski) postopek traja dlje časa, lahko tudi več ur.

23.Prav tako ni mogoče sprejeti tožnikovih trditev češ, da mu na Hrvaškem niso pojasnili njegovih pravic in obveznosti. Tožnik je v upravnem postopku izjavil, da Hrvaška ni bila njegova ciljna država in da je že v Srbiji sklenil oditi v Slovenijo. Iz njegovih izjav je razvidno, da je bil na Hrvaškem po zaključenem policijskem postopku odpeljan v azilni dom, ki pa ga je nato samovoljno zelo hitro zapustil in odšel v Slovenijo. Sodišče je prepričano, da če bi tožnik na Hrvaškem ostal, bi ga v tamkajšnjem azilnem domu zagotovo seznanili z njegovimi pravicami in obveznostmi ter mu pojasnili postopek. Kot je tožnik izpovedal na naroku, so ga v hrvaškem azilnem domu sprejeli in mu pokazali sobo. Na osebnem razgovoru novembra 2014 je na vprašanje, ali je imel v azilnem domu kakršne koli težave, odgovoril, da sobe v azilnem domu ni zapuščal. Iz njegovih izjav ni razvidno, da bi kdaj kakšno uradno osebo povprašal za kakšno informacijo, pa mu je ta ne bi želela dati.

24.Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024 (8. točka obrazložitve), je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Tožnik na osebnem razgovoru tudi po dodatnih vprašanjih svojega pooblaščenca ni znal pojasniti, česa ga je na Hrvaškem tako strah. Občutki strahu in napadi panike so po oceni sodišča zagotovo neprijetni, ne zadoščajo pa za sklepanje, da bodo na Hrvaškem s tožnikom po predaji z njim kakorkoli neprimerno ali celo ponižujoče in nečloveško ravnali.

25.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka natančno preučila vse tožnikove zadržke glede njegove predaje Republiki Hrvaški in se do njih zelo podrobno in obsežno opredelila. Med drugim je temeljito obrazložila, zakaj tožnikove zdravstvene težave z nogo ne ovirajo predaje omenjeni državi (prim. obrazložitev izpodbijanega sklepa, str. 3. - 5.) Sodišče se z njenimi razlogi v celoti strinja in jih na tem mestu ne ponavlja. Tožnik je na osebnem razgovoru v zvezi s tem navedel le, da je v Sloveniji zaradi bolečin v nogi večkrat obiskal zdravnika. Zdravnik mu je dal zdravila in napisal prošnjo, da se mu odobri pregled pri specialistu. Tožnik ni navedel ničesar o tem, da bi imel posebej hudo poškodbo noge in da bi lahko zaradi predaje Republiki Hrvaški prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja (prim. 174. in 175. točko sodbe ESČP z dne 13. 12. 2016 v zadevi Paposhvili proti Belgiji, št. 41738/10, in 68. ter 72. do 75. točko sodbe Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017, C.K. in drugi). Prav tako ni zanikal ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, da je v Sloveniji zdravnika zaradi noge obiskal šele 6. 11. 2024 (iz Registracijskega lista v priloženem upravnem spisu je razvidno, da je v Republiko Slovenijo vstopil že 11. 10. 2024). Na naroku je izpovedal, da v Sloveniji trenira nogomet. Po presoji sodišča zato toženka ni dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebno zagotovilo, da bo ustrezno poskrbela za tožnikovo zdravje.

26.Tožnik je sicer na naroku izpovedal, da naj bi v treh dneh, ki jih je preživel na Hrvaškem, kar dva dni neuspešno poskušal priti do zdravniške pomoči zaradi zdravstvenih težav z nogo. Povedal je, da so ga v bolnici vsakič, ko je prišel, odklonili in ga niso želeli niti pregledati. O tem, da je na Hrvaškem v bolnici iskal zdravstveno oskrbo, nima nobenih dokaznih listin. Sodišče tožnikove izpovedbe ne more sprejeti kot verodostojne iz več razlogov: (1) da je na Hrvaškem iskal zdravniško pomoč, je prvič omenil šele na sodišču, tega v upravnem postopku ni povedal (prim. prošnjo za mednarodno zaščito in zapisnik osebnega razgovora z dne 14. 11. 2024). Ko ga je sodišče s tem soočilo, tožnik neskladja v svojih izjavah ni pojasnil; (2) na zapisnik osebnega razgovora z dne 14. 11. 2024 je povedal, da v času, ko je bil nastanjen v hrvaškem azilnem domu, sobe ni nikoli zapuščal. Ko mu je sodišče to izjavo predočilo na naroku, je zaslišan potrdil, da azilnega doma na Hrvaškem ni zapuščal, kar logično pomeni, da v tem času ni bil (trikrat) v bolnici; (3) tožnik je zaslišan izpovedal, da odkar je v Sloveniji, v Brežicah trenira nogomet. Sodišče sklepa, da če bi tožnik dejansko imel (huje) poškodovano nogo, ne bi mogel trenirati nogometa. Četudi je ob prečkanju slovensko-hrvaške meje imel poškodovano nogo, je očitno sedaj tožnikovo zdravstveno stanje v tako dobri kondiciji, da lahko nadaljuje s treningi nogometa. Vsi ti razlogi potrjujejo stališče toženke, da morebitna aktualna poškodba noge ne more šteti kot ovira za tožnikovo predajo sosednji Republiki Hrvaški.

27.Po presoji sodišča se je toženka natančno in skrbno opredelila do informacij o ravnanju hrvaških oblasti s prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani v t.i. dublinskem postopku, v tem okviru pa tudi do gradiva, ki ji ga je v zvezi s tem predložil tožnikov pooblaščenec. Sodišče se s stališči toženke, podanimi na strani 6. - 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa v celoti strinja in jih ne ponavlja.

28.Sodišče glede na opisane tožnikove izkušnje v Republiki Hrvaški ne vidi ovire za njegovo predajo tej državi. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja toženke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

29.Tožnikovo sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011) je pavšalno in neobrazloženo, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne. Tudi sicer pa ta sodba ne more biti relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema. Prav tako se tožnik le pavšalno sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici (št. 29217/12 z dne 4. 11. 2014) in na sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo (C-163/17 z dne 19. 3. 2019) brez da bi utemeljil, v čem so okoliščine posameznega primera iz teh sodnih odločb enake ali vsaj podobne relevantnemu dejanskemu stanju, in zakaj bi bilo treba posamezno sodno odločitev, na katero se sklicuje, upoštevati v tej zadevi. Te tožbene navedbe je zato treba zavrniti kot pavšalne in neobrazložene.

30.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

5Prav tam, 94. točka.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 20, 20/1, 20/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.