Jedro

Revident mora sam izkazati obstoj pogojev za dovoljenost revizije.

Obveznost stranke, izražena v denarni vrednosti, je po presoji Vrhovnega sodišča odmerjen davek, ki je naložen v plačilo stranki, in ne celotna davčna osnova.

Vprašanje, ki ga izpostavlja tožnik, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno, saj se ne nanaša na to zadevo, temveč na inšpekcijski postopek, poleg tega pa se nanaša na dejansko stanje in postopkovne kršitve v upravnem postopku, ki v skladu s prvim in drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 niso predmet presoje v revizijskem postopku, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku dne 21. 5. 2009 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.G. z dne 24. 2. 2005, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 16. 11. 2007. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1999 in naloženo plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in plačano akontacijo v višini 199.396,00 SIT.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih, med drugim v sklepu št. Up 858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka v reviziji navaja, da vrednost spornega predmeta (pcto) znaša 66.071,95 EUR. V 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Tožnik kot vrednost spornega predmeta navaja davčno osnovo, od katere mu je bila v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1999 v višini 18.534,59 EUR (4.441.628,00 SIT) in naloženo plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in plačanimi akontacijami, v višini 832,06 EUR (slednji znesek je tožnik navedel kot pcto v tožbi pred sodiščem prve stopnje). Obveznost stranke, izražena v denarni vrednosti, v smislu navedene določbe ZUS-1 je po presoji Vrhovnega sodišča odmerjen davek, ki je naložen v plačilo stranki, in ne celotna davčna osnova, zato revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sklepu X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009. 6. Tožeča stranka v reviziji tudi navaja, da gre po vsebini zadeve za pomembno zadevo za sodno prakso in za tožnika. Gre za zadeve, v katerih je potrebno veliko finančnega znanja, tožnik je skozi celoten postopek zahteval postavitev izvedenca finančne stroke in cenilca podjetij, vendar ga sodišče ni postavilo, temveč so se tako davčni organi kot sodišče oprli le na svoje znanje.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga izpostavlja tožnik, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj od tega vprašanja ni odvisna odločitev v obravnavani zadevi. Tožnik je v postopku zaradi pravilne ugotovitve davčne osnove, torej zaradi ugotavljanja dejanskega stanja zahteval postavitev izvedenca finančne stroke in cenilca podjetij, ki naj bi ugotovila vrednost prodanega deleža v podjetju S. d.o.o. in s tem višino tožnikove udeležbe pri dobičku, ki predstavlja davčno osnovo. Iz odločbe prvostopenjskega organa je razvidno, da vrednosti podjetja S. d.o.o. ni ugotavljal organ v tem postopku, temveč se je oprl na pravnomočno odločbo inšpekcijskega organa, ki je vrednost podjetja ugotovil v inšpekcijskem postopku. Vprašanje, ki ga izpostavlja tožnik, ni pravno vprašanje in tudi sicer za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, saj se ne nanaša na to zadevo, temveč na inšpekcijski postopek. Nanaša pa se na dejansko stanje in postopkovne kršitve v upravnem postopku, ki v skladu s prvim in drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 niso predmet presoje v revizijskem postopku. Glede na navedeno predpisani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

9. Tožnik v reviziji tudi navaja, da ima odločitev v obravnavani zadevi zanj zelo hude posledice, saj mu je bilo neupravičeno naloženo plačilo dohodnine v zelo visokem znesku. V 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je določeno, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Tožnik v reviziji zgolj pavšalno navaja, da ima odločitev zanj zelo hude posledice, saj ima mesečne prihodke v višini 700 EUR in družino, v zvezi s tem pa ne navaja nobenih konkretnih posledic in ne predlaga nobenih dokazov, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu in ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.