Jedro

Sodišče prve stopnje v določbah ZUS ni imelo podlage za sojenje na seji, saj je tožnica izrecno zahtevala, da prvostopno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22.9.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Carinskega urada S. z dne 5.9.2000, s katero je organ prve stopnje tožnici dovolil odkup konja (kastrata), odvzetega z odločbo Carinskega urada S. z dne 31.8.2000 (1. točka izreka), ter odločil, da je tožnica dolžna pred prevzemom blaga poravnati znesek 685.800,00 SIT, in sicer za vrednost blaga v višini 500.000,00 SIT, za carino v višini 135.000,00 SIT ter za plačilo davka na dodano vrednost v višini 50.800,00 SIT (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru sporna vrednost konja, ki je bil tožnici zaradi prekrška po 3. točki 1. odstavka 170. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, CZ) odvzet z odločbo Carinskega urada S. z dne 31.8.2000 na podlagi 1. odstavka 173. člena CZ. Po določbi 175.a člena CZ se lahko blago, kadar je predpisan njegov odvzem, ali je z odločbo pravnomočno izrečen ukrep odvzema blaga, v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga z odločbo v upravnem postopku vrne storilcu prekrška ali lastniku blaga pod pogojem, da ta plača vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo, in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prosti promet. V skladu z navedeno določbo je prvostopni organ prošnji ugodil, vrednost blaga pa je bila ugotovljena s cenitvijo, ki jo je opravil izvedenec mag. J.R., dr. vet. med., v.d. predstojnika Inštituta za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev. Tožena stranka je glede na navedeni način določitve vrednosti spornega premeta ter ugotovljeno vrednost 500.000,00 SIT podala pravilne razloge za svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov, zato se sodišče razlogom izpodbijane odločbe pridružuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Pri odkupu blaga, zaseženega oziroma odvzetega zaradi storitve prekrška, mora biti vrednost blaga sicer določena v skladu s carinskimi predpisi, vendar pa osebe, zainteresirane za odkup, na vrednost blaga zaradi specifičnosti tega postopka ne morejo vplivati oziroma ne morejo sodelovati pri določanju vrednosti. V obravnavanem primeru je cenitev konja opravil izvedenec in po tako določeni ceni bi carinarnica konja kot carinsko blago ponudila v prodajo tudi morebitnim drugim zainteresiranim kupcem. O zadevi je bilo odločeno na nejavni seji, ker so bila v postopku pravilno in popolno ugotovljena vsa za odločitev pomembna dejstva.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče kršilo ustavne pravice, zlasti pravici iz 22. ter 25. člena Ustave RS. V konkretni zadevi je bilo odločeno na tajni seji, brez kontrole javnosti, čeprav je bila predlagana glavna obravnava. Z gotovostjo je mogoče trditi, da je o zadevi odločala strokovna sodelavka. S tem je bila kršena pravica do izbranega sodnika po 2. odstavku 23. člena Ustave RS. Pri odkupu blaga gre za carinjenje blaga, kar pomeni, da mora državni organ ugotoviti resnično vrednost. Carinska osnova bi se morala ugotoviti na podlagi določil CZ po metodah, ki so izrecno predpisane. Če carinski organ nima strokovnega znanja, lahko pritegne izvedenca, vendar mora v tem primeru obvezno sklicati ustno obravnavo v skladu z določilom 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000 ZUP). Tožena stranka je določila izvedenca v skladu z določilom 189. člena ZUP, pri tem pa spregledala 3. odstavek 190. člena, 193. ter 194.,člen istega zakona. Stranki izvedensko mnenje sploh ni bilo vročeno, niti ni bila sklicana ustna obravnava. V obravnavanem primeru tožena stranka sploh ni ugotavljala skladnosti dejanskega stanja z zakonskimi normami od 15. do 27. člena CZ, temveč je anonimni izvedenec popolnoma arbitrarno določil vrednost, ki ni carinska osnova v smislu določil od 15. do 27. člena CZ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Iz tožbe izhaja, da je tožnica izrecno uveljavljala razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zahtevala, da sodišče prve stopnje odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Odločitev je sprejelo na seji, ker je presodilo, da so bila v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljena vsa za odločitev pomembna dejstva.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na tožničino zahtevo za opravo glavne obravnave, v določbah ZUS ni imelo podlage za odločanje na seji. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, ki se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih kot tudi dejanskih vprašanj ter o navedbah nasprotne stranke. Glede na navedeno tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Predlogu tožnice, da samo opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni ugodilo, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS) pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih ugovorov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.