Jedro

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do brezplačne pravne pomoči je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom pravno pomembna okoliščinah. V primerih, ko prosilcu ni mogoče očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljal oziroma unovčil ter si iz tega zagotovil brezplačne pravne pomoči, je utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 219/2025 z dne 29. 9. 2025 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino prošnjo z dne 20. 1. 2025 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi vračila darila pcto 155.000,00 EUR in zaradi izstavitve ZK listine pcto 5.000,00 EUR (v nadaljevanju Prošnja).

2.Toženka je ugotovila: (i) da je tožnica 1/2 solastnica hiše na naslovu ..., ..., ID 2632-1304-1 (v nadaljevanju Hiša); (ii) da v Hiši tožnica ne živi; (iii) da je vrednost polovice Hiše 27.100,00 EUR; (iv) da je s tem presežen premoženjski cenzus, ki je 23.716,32 EUR. Toženka je ugotovila, da tožničino premoženje presega višino mejnega zneska 23.716,32 EUR, zato na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s 17. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) tožnici ne pripada pravica do brezplačne pravne pomoči. Toženka je s sklicevanjem na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 236/2913 z dne 10. 12. 2014 in naslovnega sodišča1 ugotovila, da lahko tožnica svoj delež hiše proda, odda ali obremeni ter si pridobi potrebna sredstva. Pojasnila je, da solastniško razmerje na nepremičnini samo po sebi ne pomeni ovire za prosto razpolaganje s premoženjem, zato je kot tožničino premoženje upoštevala polovično lastništvo Hiše. Ker ta solastniški delež presega vrednost premoženjskega cenzusa, ni izpolnjen pogoj materialnega položaja, zato je toženka Prošnjo zavrnila.

Tožničine navedbe

3.Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek ter priglaša stroške postopka.

4.Toženki očita, da je kot tožničino premoženje zmotno upoštevala lastništvo Hiše v deležu do 1/2. Tožnica s svojim solastniškim deležem, ki ni sporen, v Hiši, v kateri nesporno ne biva, dejansko ne more razpolagati. Meni, da je zmotno stališče toženke, da je treba pravni standard možnosti razpolaganja presojati le formalno-pravno. Po tožničinem mnenju je treba možnost razpolaganja presojati predvsem dejansko. Tožnica solastniškega deleža ne more unovčiti in iz njega ne more pridobiti sredstev, ki bi ji omogočila financiranje sodnega varstva. Navaja, da je v 80. letu starosti, živi sama, nepremičnine ne uporablja, v Hiši je prebival sin, s katerim že dalj časa nista v dobrih odnosih, ker jo je večkrat fizično napadel, zaradi česar od sina nikoli ni prejemala nadomestila za uporabo nepremičnine. Sin, ki se je v Hišo vselil brez njenega soglasja, je po vedenju tožnice brezposeln. Sinov delež je bil prodan na dražbi. Ko je tožnica izvedela za prodajo in novo lastnico, je slednja prodala solastni delež naprej. Z novo lastnico tožnica nima urejenih razmerij, saj je zanjo izvedela šele v septembru 2025 ob izvedbi vpisa v Zemljiško knjigo in ne ve, kdo Hišo dejansko uporablja. Z Hišo dejansko in objektivno ne more razpolagati zaradi dolgotrajnih družinskih sporov, neurejenih solastniških razmerij in dejanskega zasedanja Hiše s strani neznanih oseb. Na te okoliščine tožnica ni vplivala niti ni mogla, ampak so posledica življenjskih okoliščin in starosti. Upoštevanje solastniškega deleža pri odločanju o Prošnji, je po mnenju tožnice tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti in bi pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, saj bi bila tožnica glede na svojo starost, zdravstveno stanje in finančni položaj, dejansko izključena iz možnosti, da dostopa do sodišča in učinkovito zavaruje svoje pravice.

Navedbe toženke

5.Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6.Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno (kot bo pojasnjeno), da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom,

Tožba je utemeljena.

7.Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Sodišče pojasnjuje, da je bil ZBPP sprejet z namenom uresničevanja ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, in zaradi varovanja 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali v kakršnihkoli kazenskih obsodbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je namreč večkrat poudarilo, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, kar izhaja ne samo iz 23. člena Ustave, pač pa tudi iz načela enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave. ZBPP torej omogoča dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do dostopa do sodišča vsakomur, ne glede na njegov premoženjski oziroma socialni status ob ustavnem priznanju pravice do sodnega varstva kot človekove pravice in ob upoštevanju načela socialne države kot ustavne zahteve, ki se konkretizira tudi v vsebinski, materialni pravici do enakosti pred zakonom. Z ZBPP so tako celovito in sistemsko urejena vsa vprašanja, povezana z zagotavljanjem pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku in drugih, za to kvalificiranih osebah v smislu uresničevanja pravice do dostopa do sodišča. Država mora stranki zagotoviti strokovno pomoč, kadar je to nujno za dostop do sodišča s sredstvi iz proračuna.

8.Do redne brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP). Pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev, se dohodek zmanjša za izplačane preživnine; sredstva, ki jih od osebe (kot preživninskega zavezanca) izterja preživninski sklad iz naslova izplačanega nadomestila preživnine oziroma sredstva, ki jih je oseba sama plačala skladu iz tega naslova za leto, v katerem se upošteva dohodek pri uveljavljanju pravic po tem zakonu; in za druge prejemke, izplačane na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov, vendar največ v višini izvršilnega pravnega naslova, in periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov (prvi odstavek 13. člena ZUPJS).

9.Utemeljen je tožbeni očitek o zmotnosti stališča toženke, da niso upoštevne tožničine navedbe, da z nespornim solastniškim deležem na Hiši, tožnica dejansko ne more razpolagati, s pojasnilom, da je mogoče solastniški delež obremeniti, odsvojiti, da solastništvo samo po sebi ne pomeni ovire za prosto razpolaganje s premoženjem. To niti ni sporno. Upravičenja solastnika so določena v 66. členu Stvarnopravnega zakonika, ki med drugim določa, da lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov (tretji odstavek 66. člena SPZ). Utemeljen je tožbeni očitek, da je za presojo Prošnje treba ugotavljati, ali prosilec lahko s premoženjem, katerega lastnik je, tudi dejansko (ne le pravno), razpolaga. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 14. člena ZBPP se namreč pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP). Upravno sodišče se na tem mestu sklicuje na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) v zadevi X Ips 260/2017 z dne 3. 7. 2019, da je tretji odstavek 14. člena ZBPP v primerjavi s 13. členom ZUPJS samostojna, specialna in tudi kasnejša zakonska podlaga, na podlagi katere je mogoče pod posebnimi pogoji uveljavljati, da se določeno premoženje prosilca in njegove družine pri ugotavljanju njihovega materialnega položaja ne upošteva, če z njim dejansko ne morejo razpolagati. Enako velja tudi za nemožnost razpolaganja z določenim delom dohodka, saj po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med tema položajema (dohodkom oziroma premoženjem). V zvezi s tem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da na samostojnost in specialnost tretjega 14. člena ZBPP napotuje že samo besedilo te določbe in da je treba izhajati iz namena brezplačne pravne pomoči, zato je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do brezplačne pravne pomoči dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom pravno pomembna okoliščinah. V primerih, ko prosilcu ni mogoče očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljal oziroma unovčil ter si iz tega zagotovil brezplačne pravne pomoči, je utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame.6 Odločitev toženke, ki v upravnem postopku odločanja o Prošnji, tožničinih navedb, da: (i) s svojim solastniškim deležem, ki ni sporen, v Hiši, v kateri nesporno ne biva, dejansko ne more razpolagati; (ii) da tožnica solastniškega deleža ne more unovčiti in iz njega ne more pridobiti sredstev, ki bi ji omogočila financiranje sodnega varstva; (iii) da Hiše ne uporablja; (iv) da je v Hiši prebival sin, s katerim že dalj časa nista v dobrih odnosih, ker jo je večkrat fizično napadel, zaradi česar od sina nikoli ni prejemala nadomestila za uporabo nepremičnine; (v) da je bil sinov delež prodan na dražbi; (vi) da z novo lastnico nima urejenih razmerij; (vii) da tožnica nima denarja za odkup; (viii) da gre za 200 let staro hišo, potrebno obnove; (ix) da zaradi solastništva Hiše ne ustvarja prihodkov; ni presojala z vidika tretjega odstavka 14. člena ZBPP, po presoji sodišča ni pravilna in je posledično tožbeni ugovor o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja utemeljen. Toženka namreč zaradi zmotnega stališča, da tožnica lahko dejansko razpolaga s solastniškim deležem na Hiši zato, ker je mogoče solastniški delež prosto obremeniti ter prodati, ni ugotavljala dejanske možnosti razpolaganja s premoženjem tožnice, kot relevantno okoliščino za presojo obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP. To pa so: (i) ali tožnica s solastniškim deležem na Hiši dejansko ne more razpolagati; (ii) ali je tožnica izkazala upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih tožnica ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

10.Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, je na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

11.Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

K II. točki izreka

12.Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-17 odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške tega postopka. Tožnici je upoštevajoč, da je bil upravni spor rešen brez glavne obravnave, da tožnico zastopa odvetnica, na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznalo 285,00 EUR, pripadajoči z 22 % DDV, skupaj znesek 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Tako sklepa Ustavnega sodišča RS, Up 40/97 z dne 7. 3. 1997 in Up 103/97 z dne 26. 2. 1998.

Tako Aleš Galič, oprostitev stroškov in brezplačno pravno pomoč v pravdnem postopku kot izraz načela socialne države, Pravnik št. 4-5, 1998.

Več o tem dr. Aleš Galič: Pravica do sodnega varstva v novejši praksi evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten št. 4/2013 str. 83 do 113 in Ustavno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 87 do 88.

Več o tem Predlog zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) - EPA 1301 št. 751-01/99-1 z dne 31. 8. 2000.

Tako Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 260/2017 z dne 10. 3. 7. 2019.

Ta določa: "Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 14, 14/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.