Jedro

Za pripadnika bivše JA, ki je bil od 25.6.1991 dalje izven Republike Slovenije, ni mogoče šteti, da se je v tujini nahajal zaradi delovne obveznosti. Ta odsotnost iz kraja stalnega prebivališča ni posledica delovne obveznosti v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da tožnik kot aktivni pripadnik JA dejansko ni živel v Republiki Sloveniji od januarja 1991 do septembra 1991. Zoper tako odločbo je N.B. po svojem pooblaščencu vložil tožbo, v kateri navaja, da je pojem dejanskega bivanja napačno interpretiran, saj je bil odredbo o premestitvi prisiljen izvršiti in je to upoštevati kot delovno odsotnost iz kraja stalnega prebivališča, ki je seveda opravičena in kot taka ne more imeti neugodnih posledic. Razen tega pa se je tudi v tem času tožnik večkrat vračal k družini in urejal osebne zadeve v kraju stalnega prebivališča. V Virovitici se sploh ni prijavil. Poleg pravnih pa je pri odločitvi treba upoštevati tudi načeli pravičnosti in humanosti.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA 7.1.1991 zapustil Slovenijo in se ponovno vrnil šele po 11.9.1991, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/19-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS), po kateri državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljen zaključek, da tožnik ni dejansko živel v Republiki Sloveniji. Tožnik je sam povedal, da je 7.1.1991 odšel kot pripadnik bivše JA v Zagreb, iz Zagreba pa 1.4.1991 v Virovitico. Zlasti v času, ko je bil v Virovitici je tožnik tudi bolj poredko prihajal na obisk k družini v Slovenijo, kot je sam povedal, zato ni mogoče zaključevati, da je kljub temu dejansko živel v Republiki Sloveniji. Niso sprejemljiva tožbena izvajanja, da je to odsotnost šteti kot da je bil službeno oziroma delovno odsoten iz kraja bivanja. Tožnik je bil od 25.6.1991 dalje v tujini, in to ne zaradi delovne obveznosti, ki bi jo imel v Republiki Sloveniji, zato je pri njemu prišlo do prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je odločilno stalno prebivališče in dejansko življenje v Republiki Sloveniji, zato druge okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi ne morejo vplivati na pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Glede na obrazloženo je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.