Jedro

Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Obstajajo torej meje, preko katerih sodišče ne more določiti odškodnine, če upošteva vse kriterije iz 200. čl. ZOR.

Izrek

1./ Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. 2./ Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka Republika Slovenija mora plačati tožeči stranki znesek 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožnikov tožbeni zahtevek se zavrne.

3./ V ostalem delu se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

4./ Tožena stranka mora povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 5.269,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 1,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dne 9.7.1992 dalje do plačila in mu povrne pravdne stroške v znesku 14.784,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožnikov tožbeni zahtevek (glede nadaljnjega zneska 900.000,00 SIT) je zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbi tožeče stranke pa je toliko ugodilo, da je prisojeni znesek zvišalo na 1,500.000,00 SIT in naložilo toženi stranki povračilo pravdnih stroškov v zneskih 64.800,00 SIT in 17.600,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožniku prisojena glavnica se nanaša na plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki je nastala tožniku zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki in v njih uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče ugodi njegovemu zahtevku še za plačilo preostalega zneska 400.000,00 SIT. V obrazložitvi revizije tožnik navaja, da je bila intenzivnost njegovih duševnih bolečin doslej upoštevana v premajhni meri. Poudarja, da je zaradi posledic pripora postal zagrenjena in asocialna osebnost. Imel je tudi težave z opravljanjem svoje prevozniške dejavnosti.

Tožena stranka pa predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža, podrejeno pa, da obe sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da mora zahteva po zadoščenju zaradi nastale negmotne škode ohranjati sistem vrednot obstoječe družbe. Merila bi morala poleg narave in obsega nastale škode upoštevati tudi standard življenja in ekonomsko moč okolja, v katerem se odškodnina oblikuje. Kot je razvidno iz sodne prakse, odškodnine v primerih neutemeljenega pripora še zdaleč ne dosegajo tožniku prisojene odškodnine.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavil. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga, da revizijsko sodišče to revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, katerih z revizijo ni mogoče uspešno izpodbijati (3.odst. 385.čl. ZPP), je bil tožnik v času neupravičenega odvzema prostosti (4 mesece in 10 dni) prizadet v svojem človeškem dostojanstvu. Dva meseca je bil zaprt sam. Najbolj je duševno trpel zaradi strahu, ker ni vedel, koliko časa bo trajal pripor, ki je bil večkrat podaljšan. Sramoval se je, ker je bil osumljen kriminalne dejavnosti, o kateri je pisalo v dnevnem časopisju, prizadeti pa so bili tudi njegovi svojci. Kot posledice pripora so se tožniku po lastnih izpovedbah pojavili slabo spanje in težave z želodcem, vendar zaradi teh težav ni iskal zdravniške pomoči. Tožnik duševno trpi tudi zaradi tega, ker ima občutek, da se ga ljudje izogibajo in je zato tudi bolj zaprt vase. Pri določanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih mora sodišče upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tudi pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Tako individualizirana odškodnina pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Obstajajo torej meje, preko katerih sodišče ne more določiti odškodnine, če upošteva vse kriterije iz 200.čl. ZOR. Revizijsko sodišče je prišlo do zaključka, da v danem primeru odškodnina, kakršna je bila odmerjena na prvi, zlasti pa na drugi stopnji, omenjenim kriterijem ne ustreza, ker je previsoka. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin tožniku nastale škode zaradi neupravičenega odvzema prostosti šteje revizijsko sodišče kot primeren znesek 500.000,00 SIT. Ker je bilo pri določanju višine odškodnine materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je s sodbo sodišča prve stopnje določena odškodnina v navedenem znesku in od izdaje te sodbe pripadajo tožniku tudi zakonite zamudne obresti (1.odst. 395.čl. Zakona o pravdnem postopku). Višji tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo, revizijo tožeče stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 2.odst. 154.čl., 155.čl. in 2.odst. 166.čl. ZPP. Tožena stranka mora povrniti tožniku glede na njegov končni uspeh pravdne stroške v zvezi s prisojenim zneskom 500.000,00 SIT, ki znašajo 49.200,00 SIT. Od tega zneska je treba odšteti pravdne stroške tožene stranke, kolikor so ji nastali na prvi in drugi stopnji zaradi previsoko postavljenega zahtevka, kar predstavljata zneska 30.389,00 SIT in 13.542,00 SIT. Po pobotanju zneskov mora plačati tožena stranka tožeči stranki znesek 5.269,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sodbe revizijskega sodišča dalje do plačila. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, ker v teh postopkih ni uspela.