Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Do oblikovanja kapitalskih deležev je prišlo v času, ko je bila tožena stranka podjetje z družbenim kapitalom, zato je pri presoji njihove zakonitosti potrebno uporabiti takratna pravila. ZLPPOD in ZLPP v ta pravila nista posegla, ampak sta jih le povzela in postavila pravne domneve, kdaj je prišlo do oškodovanja družbene lastnine in s tem olajšala dokazovanje oškodovanja. V času nastanka trajnih vlog je veljal ZIS, ki kot specialni zakon v dejavnosti, s katero se je ukvarjala tožena stranka, v igralnicah ni dopuščal zasebnega kapitala, kar pomeni, da je bil posel, s katerim je tožnica pridobila trajno vlogo, neveljaven (ničen) že po predpisih, ki so veljali v času njegove sklenitve in zato že od vsega začetka ni ustvarjal nobenih pravnih učinkov. Prepoved sicer ni bila izrecna, vendar je bila dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo strogo omejena le na takratne organizacije združenega dela, ki so pridobile ustrezna soglasja in so se ukvarjale z gostinsko in turistično dejavnostjo (4. člen ZIS), sredstva, pridobljena od iger na srečo, pa so se lahko namenjala le za pospeševanje turizma (2. člen ZIS).
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 98.132,98 EUR iz naslova izplačila trajnih vlog v toženi stranki. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 4.088,23 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka pravna naslednica družbe H. d.o.o., ki je s tožnikom 28.12.1990 sklenila pogodbo o trajni vlogi sredstev, na podlagi katere je podjetje odtegovalo del plače in te zneske razporejalo na trajne vloge sredstev. V letu 1990 je bila izvedena statusna sprememba podjetja H. p.o. v podjetje v mešani lastnini, H. d.o.o., vlagatelji kapitala – zaposleni, pa naj bi pridobili status družbenika. Dne 18.6.1994 je stopil v veljavo Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (ZZPLP), ki je v 2. členu pravnim osebam, ki prirejajo posebne igre na srečo prepovedal vse statusne spremembe, ki predstavljajo kakršnokoli spremembo v strukturi osnovnega kapitala, statusni obliki ali lastnini nad osnovnim kapitalom pravne osebe, dokler se ne preoblikujejo v skladu s posebnim zakonom, v 3. in 4. členu prepovedal vsakršno razpolaganje z lastninskimi deleži pravne osebe, tudi izplačevati dividende oz. dobičke ali na kakršenkoli drug način omogočati pridobivanje premoženjske koristi. Nični so vsi posli, s katerimi v pravnih osebah nastajajo deleži zasebnega kapitala ali se zmanjšuje delež družbenega kapitala. Na podlagi tega zakona je 28.6.1996 Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) izdala po opravljeni reviziji odločbo št. 380 – 22/93 – IV/ŠK, s katero je pravnemu predniku tožene stranke naložila odpravo oškodovanja družbene lastnine po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Zoper to odločbo je družba H. d.o.o. vložila tožbo, zahtevek po odpravi odločbe pa je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo Pg 1. Ocenilo je, da je dokončna upravna odločba obvezujoča in jo je potrebno v obravnavanem postopku upoštevat, saj iz poziva direktorja splošno kadrovskega področja družbe H. d.o.o. z dne 10.4.1996 izhaja, da so bili vsi delavci (kot družbeniki) obveščeni o postopku revizije in možnosti, da zahtevajo status stranke v postopku, česar pa tožnik ni storil oziroma temu dejstvu ni niti oporekal. Z odločbo, so bile med drugim stornirane trajne vloge delavcev, potrebno je bilo vzpostaviti pravilno knjigovodsko stanje na dan 18.6.1994, za vplačila delavcev so bile vzpostavljene obveznosti tožene stranke, za opravljena izplačila iz premoženja družbe pa terjatve tožene stranke do delavcev. Predpisi, ki urejajo postopek revizije lastninskega preoblikovanja podjetij niso določali, da tožba vložena po 48. členu ZLPP zadrži izvršitev revizijske odločbe, zato je bil revizijski postopek končan z izdajo dokončne upravne odločbe APPNI, po kateri je tožena stranka dolžna izvesti predpisane ukrepe, ki so vplivali na predhodno vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama in je imelo tako po samem zakonu, kot po ugotovitvah odločbe nične elemente. Na podlagi komletnega poročila o revidiranju Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja z dne 30.11.1998 je specializirana družba D. & T. 8.9.2003 izdelala poročilo, kjer ugotavlja, da so bila uvajanja zasebnega kapitala v toženo stranko (vplačila trajnih vlog) nepravilna in zato nimajo pravne podlage tudi vsa nadaljnja dejanja, izhajajoča iz nezakonitega lastniškega razmerja. Nepravilnosti so bile odpravljene na način, da so bile celotne trajne vloge stornirane, delavcem pa je bila priznana terjatev v višini dejansko opravljenih vplačil v družbo, revalrizirana po zakonsko predpisani meri in obenem zmanjšana za izplačila iz premoženja družbe (zamenjani zneski za trajne vloge v D. d.o.o.). S pomočjo izvedenke je ugotovilo, da je tožnikov revaloriziran znesek trajne vloge do 31.7.1992 znašal 863.714,12 SIT, z menjalno pogodbo z dne 14.7.1992, pa je bil do „dela“ 974.000,00 SIT prenesen v kapital družbe D. d.o.o. in je bil na družbo prenesen večji znesek kot je znašala terjatev tožnika do tožene stranke in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da ni upoštevalo zneska, ki ga izkazuje konto kartica za tožnika in prikazuje znatno višji znesek (vtoževani znesek), ker gre povečanje na račun razdelitve dobička za tekoča leta, prav takšno evidentiranje pa je APPNI v odločbi opredelila kot nezakonito, saj je takšno ravnanje pomenilo oškodovanje družbenega kapitala. Odločba pa veže tudi tožnika, saj iz poziva direktorja splošno kadrovskega področja družbe H. d.o.o. z dne 10.4.1996 izhaja, da so bili o postopku revizije obveščeni vsi družbeniki (torej tudi tožnik) in imeli možnost, da zahtevajo status stranke v postopku, česar pa tožnik ni storil oziroma temu dejstvu ni oporekal. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. V obsežni pritožbi, poudarja, da je tožbo vložila na podlagi določb 8. in 9. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki prirejajo igre na srečo (ZLPPOD), po katerih se valorizirane trajne vloge izplačajo njihovim imetnikov v dveh letih od vpisa lastninskega preoblikovanja v register. Tožeča stranka je imela v kapitalu tožene stranke trajno vlogo v znesku 7.054.568,30 SIT (sedaj 29.438,19 EUR). Trajna vloga tožeče stranke je bila skupaj s trajnimi vlogami ostalih delavcev tožene stranke vključena v izračun kapitala tožene stranke ob lastninskem preoblikovanju, sicer bi bil osnovni kapital tožene stranke za znesek trajne vloge tožeče stranke nižji. Sodišče je takšen zahtevek ignoriralo in zgolj sledilo navedbam tožene stranke. Nobene dejanske in pravne podlage ni ponudilo za ugotovitve, da je tožeča stranka oškodovala družbeno lastnino, da je revizijska odločba stornirala trajno vlogo tožeče stranke, da je pravni posel tožene stranke s tožečo ničen, da ima toženka terjatev do tožnika, da obstajajo predpostavke za pobot terjatev in obveznosti strank, da ima toženka pobotni ugovor zaradi oškodovanja družbene lastnine in da ima toženka moč in pooblastila neposredne izvršbe. Sodišče ni odgovorilo na nekatera odločilna vprašanja, med njimi, da po 48. členu a, b, c Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ni podlage za enostranski odstop od pogodbe, da se odločba Agencije ne nanaša na tožečo stranko, da ZZPLP ni podlaga za odstop od pogodbe in rubež sredstev po zasebni pravni osebi. Tožeča stranka je navajala zgolj dejansko stanje, za razliko od tožene, ki je za računovodsko terminologijo skušala skriti nezakonito zaplembo premoženja tožnika in sodelavcev. Sodišče se v zadevo ni poglobilo in računovodske terminologije ne razume, saj bi sicer vedelo, da stornacija ne pomeni prenehanja obligacije, temveč le preklic vknjižbe. Revizijsko poročilo je po naravi le poročilo in ne more imeti pravnih učinkov, revizijska odločba pa nikjer ne zahteva stornacije. Ko sodišče navaja izvedbo dokazov je ugotoviti, da je v dokaz vzelo tudi izračun obveznosti terjatev toženke do tožnika, ki naj bi bil del poročila revizijske hiše D. & T. z dne 8.9.2003, kar pa sploh ni dokazano, ampak gre le za trditve toženke. Dvomi, da je listino sestavila revizijska hiša, sodišče bi moralo samo ugotoviti, da je v nasprotju s SRS, in je ni šteti za verodostojno. Ničnost poslov po 5. členu ZZPLP je bila določena od uveljavitve naprej in ne retroaktivno, zakaj bi sicer ZLPPOD določal konvertiranje trajnih vlog v obveznosti PPIS, če pa bi bile celo retroaktivno prepovedane. Tožnikova trajna vloga in njegovo pogodbeno razmerje s toženko izhaja izpred uveljavitve tega zakona. Sodišče zatrjuje, da je na podlagi tega zakona APPNI izdala odločbo opr. št. 380–22/93-VK/ŠK z dne 28.6.1996, s katero je pravni osebi H., d.o.o. naložila uskladitev pravnih poslov in premoženjskih razmerij v zvezi s tkim. trajnimi vlogami, kar pa ne drži, saj je bila odločba izdana na podlagi ZLPP njen izrek pa tožnika in trajne vloge ne omenja in je dejstvo, da tožnika revizijska odločba ne zadeva. V kolikor bi ga zadevala, bi morala biti takšna zaveza, vključno z njegovim imenom in priimkom, zapisana v sami odločbi, odločba pa bi mu morala biti osebno vročena, zaradi pravnega varstva, kot to določa 48.b člen ZLPP (in ustavna odločba U I 133/93). Ne drži kar je zapisalo sodišče, da je družba D. & T. v poročilu ugotovila, da so bila uvajanja zasebnega kapitala v toženo stranko nezakonita, zaradi česar ne morejo imeti pravne podlage tudi vsa nadaljnja dejanja, izhajajoča iz teh razmerij. Družba D. & T. namreč le ponavlja besede tožene stranke, ko zapiše „Ugotovitve iz točk 1. do 13 ne predstavljajo mnenje pooblaščenega revizorja...“. Poročilo revizijske hiše ne more nadomestiti sodbe Vrhovnega sodišča (v zadevi Ru 25/95 v zvezi z Ur 20/94, ki je odločalo prav o zakonitosti trajnih vlog oz. Vlaganja zasebnega kapitala v igralniška podjetja. Revizijska hiša je naredila tisto, kar je tožena stranka od nje zahtevala in tudi plačala, zato se sodišče pri pravni odločitvi ne bi smelo sklicevati na njen izdelek. Pri tem si celo upa zapisati, da je bila terjatev revalorizirana po zakonsko predpisani meri, čeprav v tem obdobju ni bilo nobenega zakona, ki bi predpisoval revalorizacijo, ta je bila obvezna po SRS, ampak le za izbrance, kar izhaja iz obračuna. Tudi kar se tiče zahtevka po višini se sodišče ne more sklicevati na nepodpisano in nedatirano listino ne da bi upoštevalo dejanski in pravni temelj odločanja. Revizija se je obregnila ob trajne vloge tožnika in sodelavcev, vendar DPRS ni pričel postopka ugotavljanja oškodovanja družbene lastnine oz. ga ni nadaljeval zoper tožnika in sodelavce, ker je smatral, da oni niso oškodovali družbene lastnine. Nad izvedeniškim mnenjem je zgrožen, saj je v nasprotju s pravili izvedenkine stroke in protispisno, zato se nanj sodišče sploh ne bi smelo opreti. Mnenje gradi le na listinah, ki jih je predložila toženka, izvedenka bi lahko svoje delo opravila kvalitetno le, če bi sodišče opozorila, da je potrebno v zadevi izhajati iz osnovnega kapitala toženke, kot je bil ugotovljen pri njenem lastninskem preoblikovanju v delniško družbo z delnicami v lasti države po ZLPPOD. Izvedenka ne loči pravnih poslov od računovodskih vknjižb. Ne drži trditev sodišča, da je bila revizijska odločba potrjena v gospodarski pravdi Pg 1, sodišče je le zahtevek toženke po njeni odpravi zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je toženka postopek lastninskega preoblikovanja realizirala na podlagi izvensodnih poravnav z DPRS in ne na podlagi sporne odločbe, višje sodišče naj to sodbo prebere v celoti in se do nje opredeli. V tej sodbi sodišče ugotavlja, da delavci niso bili stranke v revizijskem postopku, v obravnavani zadevi pa sodišče zatrjuje, da bi tožnik to lahko bil in da je bil k temu povabljen z dopisom direktorja splošno kadrovskega področja družbe H., pri čemer ni izkazano, da ga je prejel. Odločba je bila le vmesna faza postopka lastninskega preoblikovanja, zato so neresne ugotovitve sodišča, da je bila z njo ugotovljena nezakonitost poslovanja tožene stranke, ničnost pravnih poslov pa je vedno bila in bo stvar sodišča. Nestrokovna je tudi trditev, da je bilo revidiranje poslovanja toženke specifično urejeno, specifika je bila le v tem, da si je toženka preprosto prisvojila kapitalske deleže svojih delavcev, sicer pa je bilo opravljeno po določbah 48.b člena ZLPP, ZZPLP pa je od 18.6.1994 prepovedal nastanek novih kapitalskih deležev v PPIS, tožnikov kapitalski delež pa izhaja izpred tega datuma. Družbeni pravobranilec RS, ki je edini aktivno legitimiran za ugotovitev oškodovanja družbene lastnine tega do tožnika ni nikoli predlagal, sodišče pa ne glede na to navaja, da je oškodovanje ugotovila kar sama APPNI. Ustavna odločba U - I 133/903 – 56 z dne 31.3.1994 se nanaša na primer brezplačnega prenosa kapitala, trditev sodišča, da iz nje izhaja, da pravice iz naslova oškodovanja družbene lastnine niso zakonito pridobljene, kaže na to, da je sodišče sploh ni prebralo. To naj stori višje sodišče in se do nje opredeli. Enako velja za sodbo Vrhovnega sodišča RS I up 481/2001, ki se nanaša le na delitev dobička kot ga je toženka predlagala v svojih poslovnih knjigah samo za leto 1993. Na koncu si pritožba postavlja še vprašanja o tem, kako lahko sodišče zatrjuje, da so trajne vloge nezakonite če pa v zvezi s tožnikovo trajno vlogo ni bilo nikakršnega zaključenega postopka in opozarja, da mora sodišče odgovoriti tudi na vprašanje v zvezi s statusom tožnika in njegove vloge, saj je ostal skupaj s sodelavci vpisan v sodni register Okrožnega sodišča v Novi Gorici kot družbenik H. d.o.o. Vse do vpisa njenega lastninskega preoblikovanja dne 9.2.1998 v H. d.d. po ZLPPOD. V zvezi s stroški pritožba meni, da niso bili potrebni za pravdo, saj je bila celotna pravda nepotrebna, glede na svoj obvladujoč položaj v regiji je toženka nadvladala sodišče. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru povzema sodbene ugotovitve in opozarja, da noben zakon ne ščiti protipravno pridobljenih koristi, pri izplačilu dividend za leto 1991, 1992 in 1993 pa je šlo oškodovanje družbene lastnine, posledica takšnih oškodovanj pa je ničnost, ki se razteza na vse pravne posle in na vse udeležence. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Opredelilo se je do vseh odločilnih trditev tožeče stranke in svoje zaključke obrazložilo.
Pritožba izhaja iz izhodišča, da je bila trajna vloga tožeče stranke v toženi stranki v celoti pridobljena veljavno in v skladu z zakonom (od tod kritike na neuporabo ali napačno uporabo določb 8. in 9. člena ZLPPOD, 48. a, b in c člena ZLPP, Zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo – ZZPLP, o skriti zaplembi premoženja, o pomenu knjigovodskih listin), kar pa ne drži. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da ima trajna vloga tožeče stranke dva vira. Prvi je zbiranje določenih sredstev zaposlenih oziroma zadržana izplačila dela osebnega dohodka. Ta sredstva so imela značaj internih delnic s pravicami in obveznostmi, ki jih je določal statut družbe. Drugi izvor pa je povečanje trajne vloge kot posledica revalorizacije in prerazporeditve dobička družbe v kapital družbe in s tem v povečanje trajne vloge tožeče stranke. Ti zaključki predstavljajo dejansko podlago odločitve.
V času nastanka trajnih vlog je veljal Zakon o igrah na srečo (Uradni list SRS, št. 32/1980 29/86 - ZIS), ki kot specialni zakon v dejavnosti, s katero se je ukvarjala tožena stranka, v igralnicah ni dopuščal zasebnega kapitala, kar pomeni, da je bil posel, s katerim je tožeča stranka pridobila trajno vlogo, neveljaven (ničen) že po predpisih, ki so veljali v času njegove sklenitve in zato že od vsega začetka ni ustvarjal nobenih pravnih učinkov. Prepoved sicer ni bila izrecna (v času uveljavitve ZIS izrecna prepoved ni imela smisla, saj zasebnega kapitala v organizacijah združenega dela ni bilo), vendar je bila dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo strogo omejena le na takratne organizacije združenega dela, ki so pridobile ustrezna soglasja in so se ukvarjale z gostinsko in turistično dejavnostjo (4. člen ZIS), sredstva, pridobljena od iger na srečo, pa so se lahko namenjala le za pospeševanje turizma (2. člen ZIS). Res je sicer, da je vrhovno sodišče v sodbi Ru 25/95 z dne 24.1.1997 zapisalo, da določba 2. člena ZIS ne pomeni, da zasebni kapital v igralnicah ni bil dovoljen, vendar to ni bil nosilni argument odločbe, predmet odločanja je bilo odločanje o računovodskih pravnih izkazih in ne veljavnost trajnih vlog zaposlenih. Ni pa sporno, da se je za pravnega prednika tožene stranke kot organizatorja posebnih iger na srečo uporabljal ZIS kot specialni predpis, torej tudi določba 51. člena o razporejanju čistega dobička v skladu s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov organizacij združenega dela s področja turizma v kraju, kjer je igralnica in v širšem turističnem območju. Na noben tak akt se tožeča stranka ni sklicevala (kljub temu, da je v tožbi omenjala odločbo Ru 25/95, kjer je o tem govora). Ker tak akt ni bil sprejet, tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) ni mogla prosto razporejati dobička, saj ni mogoče mimo temeljne zakonske opredelitve namena igralništva, kot izhaja iz 2. člena ZIS (1). Ustvarjanje trajnih vlog fizičnih oseb in njihovo povečevanje na račun dobička od iger na srečo so bili v nasprotju z opisanimi omejitvami. Z uveljavitvijo Zakona o podjetjih se je sicer na načelni ravni sprostila možnost zasebnega kapitala v podjetjih, vendar so za organizatorje posebnih iger na srečo še vedno veljale omejitve iz ZIS kot specialnega predpisa. Po določbi 104. člena ZOR je ničen pravni posel, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ob povedanem o nedopustnosti oškodovanja družbene lastnine je v obravnavanem primeru sankcija kršitve navedenih pravil lahko le ničnost (2). Povedano pomeni, da je bila pridobitev trajnih vlog delavcev tožene stranke v nasprotju z zakonom, premoženjske in societetne pravice, ki bi iz teh vlog v družbi lahko izhajale, pa logično pomenijo oškodovanje družbene lastnine, saj so bile pridobljene na račun družbenega kapitala kot dejanskega „100 % lastnika“ tožene stranke.
Posledica neveljavnosti (ničnosti) je, da mora vsaka stranka vrniti, kar je prejela. Tožena stranka je dejansko prejela le sredstva zadržanih izplačil delov osebnega dohodka in samo ta sredstva bi morala vrniti v višini in na način, kot ga je kasneje določal ZLPPOD (valorizirana in obrestovana v skladu z 8. in 9. členom). Citirani določbi ZLPPOD potrjujeta gornje zaključke, da zasebni kapital v igralnicah ni bil dopusten, v nasprotnem primeru namreč zakon ne bi predvidel izplačila trajnih vlog. Lastninjenje v letih 1989 in 1990 se je odvijalo v razmerah, ko je praksa šele nastajala in ni bilo sistemske kontrole. Zato se je lahko zgodilo, da je pravni prednik tožene stranke sprejel in realiziral take akte, kot jih je. ZLPPOD je izhajal iz položaja, ko so se delavci pravnega prednika odrekli delu svojih osebnih dohodkov, v nasprotju s pravnim redom bi bilo, če neizplačanih osebnih dohodkov ne bi dobili povrnjenih. Do preostanka, to je do povečanja trajnih vlog na podlagi revalorizacijie kapitala in prerazporeditve dobička v trajni kapital družbe, pa tožeča stranka nikoli ni bila upravičena, saj njena trajna vloga ni bila zakonita in na njeni podlagi tožeča stranka ni mogla pridobivati nobenih družbenih pravic (torej tudi ne dobička in sredstev revalorizacije kapitala). V tem smislu je bila tudi s povečanjem trajnih vlog oškodovana družbena lastnina. Povedano pomeni (ob uporabi določb o posledicah ničnosti), da tega dela povečanja trajnih vlog tožena stranka ni prejela, zato ga ni dolžna vrniti, prav tako pa neveljavni posel ne ustvarja nobenih učinkov, torej tudi ne obveznosti tožene stranke do izplačila tega dela vlog in je zahtevek na izplačilo tega dela vloge neutemeljen.
Zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila tožeča stranka lahko upravičena le do izplačila trajnih vlog, ki izvirajo iz zadržanih izplačil osebnih dohodkov, je že iz tega razloga (in ne glede na odločbo Agencije) materialnopravno pravilen.
Pritožbena trditev, da sodišča prve stopnje ni prebralo Ustavne odločbe z dne 31.3.1994 in, da naj bi sodišče kot pravno podlago uporabilo predpise, ki v času nastanka pravnega razmerja še niso veljali, na podlagi povedanega o ničnosti posla od samega začetka, ne drži. V zvezi s tem je Ustavno sodišče v odločbi U-I-133/93 z dne 31.3.1994 pojasnilo, da pravice tretjih oseb, ki so jih pridobili na račun oškodovanja družbene lastnine, niso zakonito pridobljene v smislu 155. člena Ustave in torej določbe kasnejših predpisov (48.a člena Zakona o podjetjih, ki kot oškodovanje družbene lastnine opredeljuje primere zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem) ne učinkujejo za nazaj in ne posegajo v že pridobljene pravice. Z 48.a členom je zakonodajalec določil dejanske stanove (situacije), za katere se že po zakonu domneva, da pomenijo oškodovanje družbene lastnine, seveda v okviru obveznosti, ki so obstajale že pred tem, v času, na katerega se določba nanaša. Primer, v zvezi s katerim je bil odločba ustavnega sodišča sprejeta, se ne razlikuje bistveno od v tej pravdi obravnavanega. V obeh primerih je prišlo do oškodovanja družbene lastnine.
Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, od kod dejansko izvira povečanje trajne vloge tožnika. Iz razlogov sodbe na strani 5 jasno izhaja, koliko je tožeča stranka dejansko vložila sredstev (v obliki zadržanih izplačil delov osebnih dohodkov) v trajno vlogo. Ob jasnih razlogih sodišča prve stopnje pritožba ne konkretizira, katero od ostalih povečanj trajne vloge izhaja iz naslova zadržanega dela osebnih dohodkov. Na zgolj pavšalne trditve pa ni mogoče odgovarjati.
V zvezi s pritožbenimi navedbami o napačnosti sklicevanja sodišča prve stopnje na listino v prilogi B10 (sodišče prve stopnje govori o tej listini kot o obračunu iz posebnega dela poročila revizijske hiše D. & T.) iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obračun primerjalo s podatki iz kontnih kartic za tožečo stranko in ugotovilo, da enak znesek izhaja tudi iz kontnih kartic, saj so bila ostala povečanja trajne vloge, razvidna iz kartice, izvedena na podlagi prerazporeditve dobička iz trajnih vlog in revalorizacije kapitala (do obojega pa tožeča stranka ni bila upravičena, kot je pojasnjeno zgoraj). Na „obračunu“ sta bila zneska, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljata trajne vloge iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov, valorizirana z obrestno mero R + 8 %, to je z obrestno mero iz 8. člena ZLPPOD. Ravno na podlagi take valorizacije in obrestovanja pa je tožeča stranka tudi oblikovala svoj zahtevek. Morebitne terjatve tožene stranke do tožeče in njihova valorizacija sploh niso bile predmet obravnavanja v tej pravdi, zato so pritožbene navedbe o neenakopravnem položaju strank v zvezi z valorizacijo nerazumljive. Listina v prilogi B 10 je eden izmed dokazov v spisu in sodišče je izvedlo njeno dokazno oceno in vsebino primerjalo z ostalimi dokazi. Ne drži torej, da bi listino nekritično sprejelo. Zgolj dejstvo, da ni podpisana in ožigosana pa ne pomeni, da ne more biti dokaz. Nenazadnje glede na zgoraj povedano niti ni pomembno, ali jo je sestavila revizijska hiša ali tožena stranka, saj se izhodiščni podatki ujemajo s podatki v kontnih karticah, uporabljena je bila obrestna mera po določbah ZLPPOD, tožeča stranka pa konkretnih pripomb na sam izračun ni imela. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila revalorizirana vrednost trajne vloge tožnika do 31.7.1992 skupno 863.714,12 SIT, na podlagi pogodbe o menjavi trajne vloge med H. d.o.o., D. d.o.o. in tožnikom z dne 14.7.1992 je bil na družbo D. d.o.o. prenesen znesek 974.000,00 SIT (po stanju 1.1.1992 kar znaša na dan pogodbe 1.483.000,00 SIT) kar presega znesek terjatve tožnika do tožene stranke. Gornjim izračunom tožeča stranka ni konkretizirano nasprotovala, tudi sicer so matematično pravilni. Pomenijo pa, da na dan izdelave otvoritvene bilance tožene stranke 18.6.1994 tožeča stranka ni imela nobene „trajne vloge“, za katero bi lahko obstajala obveznost po 8. in 9. členu ZLPPOD.
Pritožba največ prostora namenja odločbi Agencije in njeni uporabi v tej pravdi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bil že na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o nastanku in povečevanju trajnih vlog zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnjen in je sodišče pojasnilo, da so imela predhodno vzpostavljena razmerja med pravdnima strankama v smislu zgoraj obrazloženega že po samem zakonu nične elemente, kar je Agencija v odločbi le ugotovila. V okviru svojih pristojnosti je povzela veljavne predpise in na podlagi ZLPP in ZZPLP naložila toženi stranki ukrepe, s katerimi naj bi ta uskladila otvoritveno bilanco z zakonom kot pravilno izhodišče za lastninjenje tožene stranke. Zgoraj je bilo ugotovljeno, da je bila ustanovitev trajnih vlog fizičnih oseb nezakonita in ni ustvarila nobenih pravnih učinkov, tožeča stranka pa je sredstva iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov že pred tem preusmerila v D. d.o.o.. Odločba Agencije zato ni posegla v upravičenja tožeče stranke, saj teh ni bilo.
Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali so bile trajne vloge zakonite in ali ustvarjajo obveznost tožene stranke, kar je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravno vprašanje. Pravo, tudi bolj kompleksno, pa mora poznati sodišče in so pravni zaključki v njegovi izključni pristojnosti, ti pa so v obravnavanem primeru pravilni.
Pritožbena graja izvedeniškega mnenja je povsem nekonkretizirana, pritožba jo gradi na lastnem (nepravilnem) izhodišču. Na takšne navedbe pritožbeno sodišče nima kaj odgovarjati, kot tudi ne na navedbe, ki za konkretni spor niso pomembne.
Tožeča stranka je ugovarjala tudi odločitvi o stroških, saj naj bi bila pravda popolnoma nepotrebna. Ona je tista, ki je tožbo vložila in v pravdi propadla, zato je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) in je pritožba neutemeljena tudi glede stroškov.
Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožečo stranko, ki v postopku ni uspela, na določbi 154. člena ZPP, za toženo pa na določbi 155. člena ZPP, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve in zato ni bil potreben.
op. št. 1: Tako VS RS v zadevi Ru 25/95 op. št. 2: Primerjaj A. Polajnar Pavčnik v OZ s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 504 in naslednje