Jedro

Tožnik je od začetka študijskega leta bival v kraju izobraževanja. Zato mu je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2013. Tožniku je za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska dodatka do plačila, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je tožniku dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od seštevka neplačanih zakonskih zamudnih obrestmi, ki tečejo od 20. 1. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 195,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno s 44. členom Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Na podlagi 1. odstavka 45. člena ZŠtip lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oz. študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oz. študijsko leto ne more pridobiti. Tako se Zoisova štipendija za dijake dodeli od 1. septembra dalje in za študente od 1. oktobra dalje, torej od vpisa v posamezen letnik izobraževalnega programa dalje. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega oz. študijskega leta dalje, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Na ta dan mora vlagatelj izpolnjevati splošne pogoje iz 9. člena ZŠtip, ki morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja štipendije. O dodatkih k štipendiji se odloča le enkrat in to hkrati z odločbo o štipendiji. 12. člen Zakona o prijavi prebivališča nalaga dolžnosti, da mora posameznik prijaviti začasno prebivališče, če namerava v naselju prebivati več kot 60 dni, v roku 3 dni od naselitve. Sodišče bi se moralo dokazno opredeliti do dejstva, da je tožnik začasno prebivališče prijavil 8. 10. 2012 in na tej podlagi ugotoviti, od kdaj naprej tožnik dejansko prebiva na spornem naslovu. Tožena stranka tudi izrecno nasprotuje navedbi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala dejanskega prebivanja v kraju izobraževanja. Prerekanje izhaja že iz same zavrnitve dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Nadalje opozarja tudi na sodbo I Psp 571/2013 iz katere izhaja, da je potrebno za upravičenost do dodatka za bivanje prijaviti začasno prebivališče v kraju študija. Ker tožnik navedenega ni storil, mu dodatek za študijsko leto 2012/2013 ne pripada, saj naknadne prijave začasnega prebivališča ni mogoče šteti za medletno spremembo. Glede na sistem dodeljevanja Zoisovih štipendij, kandidati ne morejo vlagati zahtevkov izven roka iz javnega poziva, saj je potrebno najprej vse kandidate uvrstiti glede na dosežene rezultate in izbrati najboljše, vsa sredstva se tako razdelijo v okviru javnega poziva. Če bi bilo omogočeno vlaganje zahtevkov izven javnega poziva, bi to omogočalo preračunavanje v smislu, da bi kandidati naknadno vlagali vloge po že zaključenem rangiranju, ko bi ugotovili, da izpolnjujejo vstopne pogoje, ki bi lahko bili nižji, tudi iz razloga preračunljivosti, sredstva pa bi bila že razdeljena. Zoisova štipendija je skladno s 3. členom ZŠtip ena od štipendij po zakonu s pripadajočimi dodatki. Enako glede vlaganja zahtevkov velja tudi za dodatke k tej štipendiji. Dodatki se zaradi svoje povezanosti z osnovno štipendijo lahko zahtevajo samo hkrati z vlogo, naknadno jih ni mogoče uveljavljati, tudi zaradi porabe sredstev. Vsi pozivi od leta 2008 dalje so javno objavljeni. Razvidne so spremembe pri vsebini javnih pozivov, kot tudi pri vlogah, pri čemer so bile spremembe namenjene temu, da se vlagateljem olajša uveljavljanje Zoisove štipendije. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan študijskega leta in je najkasneje v treh dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. Tožena stranka pri tem poudarja, da je datum, od katerega dalje morajo biti izpolnjeni pogoji za dodelitev Zoisove štipendije, enak datumu dodelitve pravice. Nasprotno bi pomenilo, da bi lahko pridobili štipendijo tudi vlagatelj, ki na dan pridobitve pravice ne bi izpolnjevali vseh pogojev. Nadalje opozarja tudi na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D). Namen dodatka za bivanje pa še naprej ostaja enak in sicer gre za pomoč štipendistu za kritje stroškov, povezanih z bivanjem v kraju izobraževanja. ZPCP-2D je začel veljati 28. 7. 2012, začel pa se je uporabljati 20. 8. 2012. Ker je bil javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije objavljen že junija 2012, ga zato za nazaj ni bilo mogoče ves spremeniti niti popraviti obrazca vloge. Tožena stranka se je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja oprla na uradne evidence. Ob začetku šolskega oz. študijskega leta 2012/2013 podatki o subvencijah prevoza niso bili na voljo. Organ prve stopnje se je zato moral pri odločanju o tem, ali dodatek za bivanje zasleduje namen, za katerega je dodeljen, torej delno kritje stroškov v zvezi z bivanjem štipendista, opreti na podatke iz uradne evidence o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja. Kot pravočasna prijava začasnega prebivališča za študente se je upoštevala prijava do 4. 10. 2012. Prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja tudi ni takšna sprememba oz. okoliščina, ki bi vplivala na status posameznika in ki bi zaradi tega lahko vplivala na obstoj štipendijskega razmerja. Zgolj iz previdnosti pa tožena stranka navaja, da s tem, ko je tožnik prijavil svoje začasno prebivališče v kraju izobraževanja dne 8. 10. 2012, bi tožniku dodatek za bivanje kvečjemu pripadal od meseca novembra 2012 dalje. To pomeni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek za priznanje dodatka za bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča do predmetnega datuma zavrniti. Tožena stranka nadalje navaja, da naj bi sodišče dvakrat odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od dodatka za izobraževanja zunaj stalnega prebivališča. Iz obrazložitve sicer izhaja, da je sodišče v III. točki želelo priznati znesek kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti. Po mnenju tožene stranke pa je potrebno za priznanje kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti določiti znesek zakonskih zamudnih obresti, ne pa jih prisoditi zgolj opisno. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne skupaj s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke, opozarja, da v zakonodaji, veljavni v času odločanja o tožnikovi vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije ni bilo nikjer določeno, da mora štipendist vlogi za nadaljnje prejemanje, če želi pridobiti tudi dodatek za bivanje, priložiti potrdilo o prijavi začasnega prebivališča. Prav tako tudi ni bilo določeno, da bi moral imeti študent že 1. 10. oz. ob uporabi Zakona o prijavi prebivališča (4. 10.) prijavljeno začasno prebivališče. Ker se je tožnik v študijskem letu 2012/2013 izobraževal izven svojega stalnega prebivališča in v času študija iz tega razloga tudi bival izven kraja svojega stalnega prebivališča, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 30. člen ZŠtip in mu torej priznalo dodatek za bivanje zunaj stalnega prebivališča. Gre za dodatek, katerega prejemanje je sicer odvisno od siceršnje pravice do prejemanja Zosiove štipendije, vendar ga je vsekakor mogoče pridobiti oz. tudi izgubiti med šolskim oz. študijskim letom. Dejansko bivanje v kraju izobraževanja že od 1. 10. 2012 dalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tožnikove prepričljive izpovedi. Vse to pa pomeni, da mu pripada dodatek za bivanje, tudi že za mesec oktober 2012. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče dvakrat odločilo o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče je namreč povsem pravilno, glede na tožnikov tožbeni zahtevek, v II. točki izreka toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dodatka za bivanje do plačila. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Tožnik je tako poleg zakonskih zamudnih obresti zahteval tudi povračilo zamudnih obresti od neplačanih obresti in sicer od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, to je od vložitve tožbe dne 20. 1. 2014 dalje. Gre za tako imenovane procesne obresti po določbi 381. člena OZ. Tožnik je že v tožbenem zahtevku navedel, da uveljavlja znesek kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 71,11 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je sicer v III. točki izreka opisna, je dovolj natančna, tako da tudi omogoča izračun. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 4. 2. 2013. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril štipendijo v višini 152,65 EUR mesečno.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do dodatka za bivanje, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka mu tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi moral imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje 4. 10. 2012. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče v kraju A., študira pa na B. fakulteti Univerze C., kjer je imel prijavljeno začasno prebivališče v času od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013. Sodišče je tožnika tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, kjer je izpovedal, da je od začetka študija, ki se je začel 1. 10. 2012 živel in stanoval v D. v stanovanju, ki je v lasti dekletove mame. Pogodbe sicer niso sklepali, delili pa so si stroške za hrano in za ogrevanje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik izpolnil pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot npr. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014, Psp 358/2014 z dne 23. 10. 2014 itd. poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanje, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oz. višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz 1. alinee 1. odstavka 30. člena ZŠtip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Niti z ZŠtip, niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij, niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zosiove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v zadevi je torej bistveno, da je tožnik že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 navedel, da bo stanoval izven kraja svojega stalnega prebivališča, toženi stranki je skupaj z vlogo predložil tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča na naslovu v D. in sicer za obdobje od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013. Tudi zaslišan kot stranka v postopku je prepričljivo pojasnil, da že od začetka študijskega leta, torej od 1. 10. 2012 dalje živi v kraju, kjer se izobražuje, torej v D.. Vse to pa pomeni, da za odločitev ne more biti bistveno, da začasnega prebivališča ni prijavil do 4. 10. 2012, kot je to v postopku navajala tožena stranka oz. kot to izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb, saj navedeni datum, kot je bilo že obrazloženo, ni bil določen niti v materialnih predpisih, niti v javnem pozivu. Bistvena je torej zgolj dejanska ugotovitev ali oz. od kdaj dalje je tožnik prebival v D.. Pritožbeno sodišče tako sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v D. bival od začetka študijskega leta dalje, torej od 1. 10. 2012 dalje. Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe glede priznanja dodatka za bivanje v kraju izobraževanja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče dvakrat odločilo o plačilu zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka priznalo zakonske zamudne obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska dodatka do plačila. V III. točki izreka, pa je sodišče ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za priznanje procesnih obresti. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) namreč v 381. členu določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Sodišče prve stopnje sicer res ni navedlo konkretnega zneska, od katerega bi morala tožena stranka tožniku plačati zakonske zamudne obresti, vendar pa tudi iz opisa v izreku povsem jasno izhaja, da je potrebno sešteti posamezne zneske zakonskih zamudnih obresti, ki so mesečno zapadli v plačilo do 19. 1. 2014, torej do vložitve tožbe. Od tega seštevka je torej tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve v pritožbenem postopku.