Jedro

Če je že bila izdana odločba o začasni razglasitvi za kulturni spomenik (29. člen) in še ni potekel rok začasne razglasitve, ni mogoče glede istih objektov, ki so bili že predmet začasne razglasitve, kasneje ponovno izdati akta o začasni razglasitvi (30. člen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 15.3.1995 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na predlog Zavoda Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine in Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine izdala izpodbijano odločbo. Z njo je začasno, za dobo 12 mesecev, razglasila za kulturni spomenik industrijsko rudniško ozkotirno železnico S.B. skupaj s celotno traso, s tirnicami in pragovi ter s pripadajočimi objekti, napravami in napeljavami (nakladalne rampe, predor, cestni prehodi, mostovi, električni drogovi in napeljave, signalne naprave, skladišče in tirna vozila) - v nadaljnjem besedilu: S. rudniška železnica, ki povezuje separacijo rudnika S. s postajo državne železnice v B., na parc. št. 447/6, 734/6 in 734/7, št. 631 in št. 593/1, 422/3, 594 in 595/1 k.o. B., katerih lastnik so Rudniki ... Na S. železnici je prepovedano: - uničiti, poškodovati ali demontirati traso železnice, pragove in tirnice; rušiti, odstraniti in poškodovati pripadajoče objekte; uničiti, poškodovati in odtujiti tirna vozila; kakorkoli drugače spremeniti sedanje stanje proge, ki bi onemogočalo sposobnost proge za vožnjo s tirnimi vozili. Pred sleherno rekonstrukcijo je treba pridobiti soglasje Zavoda Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine.

V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da zaradi namena lastnika, da železnico demontira, obstaja bojazen, da bo železnica v kratkem uničena. Ker je bil brez soglasja porušen most čez potok B., še naprej obstaja velika nevarnost uničenja kulturnega spomenika v obdobju od prenehanja veljavnosti prvotne odločbe o začasni razglasitvi do sprejetja odločitve o trajni razglasitvi. Doslej ni bilo mogoče rešiti vprašanja prenosa lastništva na drugo pravno osebo, ki bi bila pripravljena želežnico obnoviti in usposobiti za primerno namembnost. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka že dne 8.9.1993 izdala odločbo o začasni razglasitvi za dobo dvanajstih mesecev.

Ponovno je izdala odločbo o začasni razglasitvi z dne 8.9.1994, za obdobje šestih mesecev. Izpodbijana odločba je tako že tretja odločba o začasni razglasitvi, zato je nezakonita. Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in Uradni list RS, št. 26/92) v 28. in 29. členu sicer določa, da se lahko predlaga začasna razglasitev in izda akt o začasni razglasitvi za spomenik ali znamenitost, vendar pa v 30. členu tudi določa, da tak akt velja za čas, ki je določen v aktu, vendar najdlje dvanajst mesecev. Tožena stranka pa je z odločbami, s katerimi je navedeno železnico začasno razglasila za spomenik v skupnem trajanju trideset mesecev, kršila navedeni člen, kakor tudi druge določbe zakona, ki ne dopuščajo podaljšljivosti takšnega akta. Z izdajo "odločbe na odločbo" je izničen namen zakonodajalca. Akt o začasni razglasitvi naj bi bil namreč izjema. Tožeča stranka ne nasprotuje razglasitvi, ne strinja pa se, da se celotna trasa železnice razglasi za kulturni spomenik. Železnica gre namreč skozi naselje, kjer večkrat prečka cesto in potok. Z omejitvami, ki jih prinaša zaščiteni kulturni spomenik, je onemogočen razvoj gospodarske infrastrukture. Tožena stranka namreč pri vseh začasnih odločbah navaja enako obrazložitev, ves ta čas pa ni ničesar storila za ohranitev kulturne dediščine oziroma za ureditev odnosov. Tožeča stranka meni, da za razglasitev celotne trase železnice ni zadostne strokovne podlage, zato objekt tudi še ni bil trajno razglašen za kulturni spomenik. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in tudi ni (kljub dvema zahtevama) poslala upravnih spisov. Sodišče je zato o stvari odločilo brez spisov (3. odstavek 33. člena Zakona o upravnih sporih).

Tožba je utemeljena.

Po določbi 29. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini pristojni organ (občinski upravni organ oziroma ministrstvo, pristojno za kulturo) lahko izda akt o začasni razglasitvi za kulturni spomenik, vendar 30. člen istega zakona določa, da ko izda tak akt, začne pristojni organ postopek za redno razglasitev dela naravne in kulturne dediščine za spomenik ali znamenitost; tak akt pa velja le za čas, ki je določen v aktu samem, vendar najdlje dvanajst mesecev. Zato po mnenju sodišča, kolikor je že bila izdana odločba o začasni razglasitvi za kulturni spomenik (z dne 8.9.1994) in je že potekel zakonski rok začasne razglastitve (2. odstavek 30. člena navedenega zakona) ni mogoče glede istih objektov, ki so bili že predmet začasne razglasitve, kasneje ponovno izdati akta o začasni razglasitvi.

Ugovori tožeče stranke so zato utemeljeni.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 1. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.