Jedro

Ugovarjanje vrednosti spornega predmeta v pritožbi je prepozno, saj se lahko poda zgolj do začetka obravnavanja glavne stvari, torej do prvega naroka za glavno obravnavo. Tudi sicer pa, glede na to, da je izpodbijano sodbo izdalo okrožno sodišče, vrednost spornega predmeta nima vpliva na predmetni pritožbeni postopek, glede vpliva na morebitno revizijo, pa ni v pristojnosti sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o delitvi solastnine, sklenjena dne 31. 3. 2003 med tožnico in tožencema, nična. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.062,52 EUR na račun organa za brezplačno pravno pomoč, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter ji naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Uvodoma zvišujeta vrednost spornega predmeta na znesek 41.000,00 EUR, saj naj bi bila nepremičnina, ki je predmet pogodbe, vredna več kot 40.000,00 EUR. Tožnica je v tožbi uveljavljala izpodbojni razlog in ne ničnostni, saj je zahtevala razveljavitev pogodbe. Po pridobitvi izvedenskega mnenja pa je zahtevek, v nasprotju z zaključkom sodišča, spremenila, saj je zahtevala ugotovitev ničnosti. Zaključek sodišča pomeni kršitev pravil postopka (184. člen in 185. člen ZPP). Ker ni štelo, da je bila tožba spremenjena, ni obravnavalo ugovora tožencev, ki s spremembo nista soglašala. Tožnica ni zatrjevala, da naj bi pogodba nasprotovala prisilnim predpisom, kar je razlog za ugotovitev ničnosti. Sodišče je svojo odločitev oprlo samo na izvedeniško mnenje dr. T., ne da bi zaslišalo stranke postopka, ki bi lahko izpovedale o poteku pogajanj in načinu sklepanja pogodbe. Tudi ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi izpovedale o psihofizičnem stanju tožnice v marcu 2010. Zaradi teh kršitev 8. člena ZPP sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Ni razumljivo, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da se je tožničina psihiatrična obravnava očitno začela šele 18. 5. 2005, ko naj bi bila tožnica prvič hospitalizirana v bolnišnici Vojnik, glede na to, da v spisu ni druge zdravstvene dokumentacije razen potrdila z dne 5. 12. 2003, iz katerega pa ni razvidno, v kakšnem stanju je bila tožnica na dan 31. 3. 2003, kje se je zdravila, koliko se je zdravila in za kakšnimi diagnozami se je zdravila. Toženca se glede zdravstvenega stanja tožnice nista imela možnost konkretno izreči in dokazati, da se je začela na pomanjkanje poslovne sposobnosti sklicevati v kazenskem postopku in ko si je premislila glede vsebine veljavne pogodbe. Iz mnenja je razvidno, da je izvedenka govorila tudi z A. Č. in njeno izpoved upoštevala tudi v mnenju. Izvedenka je zapisala, da je tožnica dovzetna za vplive drugih ljudi, zato sta toženca predlagala postavitev drugega izvedenca, saj izvedenka ni pridobila mnenja drugih otrok, temveč zgolj ga. Č., ki pa vpliva na tožnico. Toženca sta tako argumentirano prerekala izvedensko mnenje, saj to ni bilo nepristransko, strokovnih pripomb kot laika pa nista mogla podati. Ga. Č. je kot s strani tožnice predlagana priča, posredno sodelovala v postopku. Sodba nima razlogov o tem, zakaj ni upravičen dokazni predlog za angažiranje drugega izvedenca po predhodni pridobitvi celotne zdravstvene dokumentacije tožnice. Tudi nima razlogov, zakaj je zaslišanje prič in tožencev nepotrebno. Tožnica v zvezi z listino o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 7. 3. 2003 v nasprotju s predhodnimi navedbami, vsebini ni nasprotovala in je zatrjevala samo, da je pravna podlaga napačna. Sodišče je odločalo tudi brez trditvene podlage tožnice, saj ni zatrjevala, da se je začela zdraviti šele 18. 7. 2005, poleg tega pa ni zatrjevala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Toženca se v potrditev svojih navedb sklicujeta tudi na prodajno pogodbo za drugo nepremičnino tožnice, sklenjeno leta 2005. Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26. 7. 2010, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Poizkus zvišanja vrednosti tožbenega zahtevka s strani tožencev v pritožbenem postopku ne more biti uspešen. Tretji odstavek 44. člena ZPP med drugim določa, da v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. Ugovarjanje vrednosti spornega predmeta v pritožbi je na podlagi citiranega člena prepozno, saj se lahko poda zgolj do začetka obravnavanja glavne stvari, torej do prvega naroka za glavno obravnavo (glej: VSL II Cp 169/2007). Tudi sicer pa, glede na to, da je izpodbijano sodbo izdalo okrožno sodišče, vrednost spornega predmeta nima vpliva na predmetni pritožbeni postopek, glede vpliva na morebitno revizijo, pa ni v pristojnosti sodišča druge stopnje (več Zobec v Pravdni postopek, 1. knjiga, UL in GV, 2005, str. 233).

Morebitna napačna uporaba določbe 184. člena ZPP, s tem ko sodišče šteje, da toženka ni spremenila tožbenega zahtevka, posledično pa ni odločalo o ugovoru tožencev, ki sta se spremembi tožbe protivila, predstavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava prišlo do edinega mogočega zaključka, da je sporna pogodba nična. Tudi sicer bi sodišče prve stopnje glede na spisovno gradivo dovolilo spremembo tožbe kljub upiranju tožencev, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami (prvi odstavek 185. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pri tem ni zaobšlo trditvene podlage, kot neutemeljeno trdi pritožba, saj je tožnica že v tožbi zatrjevala, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju z njeno voljo oziroma brez njene volje. V nadaljevanju pa je omenila tudi, da naj sodišče morebitno ničnost upošteva po uradni dolžnosti. Kateri člen zakona je tožnica pri tem navedla, ni pomembno, saj sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago (tretji odstavek 180. člena ZPP). Očitane procesne kršitve torej v sodbi ni.

Dejstvo, da tožnica ni zatrjevala, da sporna pogodba nasprotuje prisilnim predpisom (86. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ), ne pomeni, da sodišče ni smelo ugotoviti ničnosti pogodbe na podlagi tega člena. Za ugoditev zahtevku je dovolj, da je toženka zatrjevala prisilni predpis, v nasprotju s katerim je bila pogodba sklenjena. Ker je bila pogodba sklenjena v nasprotju s 15., drugim odstavkom 18. in prvim odstavkom 41. člena OZ, za kar pa je sodišče razpolagalo s primerno trditveno podlago, je sodišče posledično pravilno uporabilo prvi odstavek 86. člena OZ.

Vse pritožbene navedbe, ki smiselno uveljavljajo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko naj sodišče ne bi zaslišalo strank in predlaganih prič, so neupoštevne. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika z dne 1. 3. 2010 ne izhaja, da bi toženca uveljavljala kršitev obravnavanja pred sodiščem oziroma da bi vztrajala na zaslišanju strank in prič, po tem ko je sodišče zavrnilo ostale dokazne predloge. V pritožbi pa ne pojasnjujeta, zakaj brez svoje krivde morebitnih kršitev nista pravočasno uveljavljala. Tudi sicer pa pritožbena navedba, da bi lahko priči F. K. in O. M. izpovedali o tožničinem psihofizičnem stanju v marcu 2003 oziroma njenem siceršnjem zdravstvenem stanju, ni utemeljena, saj je za odgovarjanje na takšna strokovna vprašanja pristojen izvedenec. V tem delu tudi ni najti zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo novega izvedenca ter zaslišanje strank in prič. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev zaslišanje strank in prič pojasnilo v zadnjem odstavku na strani štiri sodbe, razloge za zavrnitev postavitve novega izvedenca pa na straneh sedem in osem. S tem je zadostilo pogojem za obrazloženost zavrnitve dokaznih predlogov, sodišče druge stopnje jih ne bo ponavljalo in se nanje sklicuje.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča, opravljeno skladno s pravili 8. člena ZPP. Očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju je neutemeljen. Tudi procesnih kršitev 8. in 7. člena ZPP ni. Pravilno se je namreč v celoti oprlo na prepričljivo in nepristransko mnenje izvedenke dr. T., ki je jasno poudarila, da tožnica v letih 2003 in 2004 ni bila sposobna razumeti pomena pravnih dokumentov in pomena svojih ravnanj ter predvideti njihovih posledic. Gre za strokovna opažanja, na katera je izvedenka odgovorila po pregledu tožničine medicinske dokumentacije in tožnice same. Njenih strokovnih ugotovitev ne bi mogle omajati izjave tožencev in prič, glede na to, da je svoje mnenje oprla predvsem na rezultate objektivnega kratkega preizkusa spoznavnih sposobnosti in razgovora s tožnico. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da je izvedenka svoje mnenje oprla na izpoved ga. Č.. Povzetek njenih izpovedb je naveden v izvidu. Iz samega mnenja pa ne izhaja, da bi temeljilo na povzetku njene izpovedbe. Glede na strokovna pojasnila izvedenke o vzroku za tožničino nerazsodnost v času sklepanja pogodbe (bolezen), je prvo sodišče pravilno zavrnilo pritožničine ugovore o vplivu ge. Č. na tožnico. Tudi ni res, da izvedenka pri pripravi mnenja ni razpolagala s tožničino zdravstveno dokumentacijo. Iz mnenja smiselno izhaja nasprotno. Izvedenka je navedla 12 različnih datumov med 3. 11. 2005 in 10. 7. 2008, ko je tožnica opravila psihiatrični pregled. Za takšno ugotovitev je izvedenka morala razpolagati z ustrezno dokumentacijo, poleg tega pa ji je bila obveznost vpogleda v dokumentacijo naložena že v sklepu o postavitvi z dne 2. 11. 2009 (l. št. 49).

Sodba tudi ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ker naj bi sodišče brez razlogov ugotovilo, da se je tožničina psihiatrična obravnava začela šele 18. 7. 2005. Iz mnenja namreč izhaja, da je bila tožnica prvič hospitalizirana v PB Vojnik dne 18. 7. 2005. Zato zaključek o začetku njene psihiatrične obravnave ni v nasprotju s spisovnim gradivom, ne glede na to, da tožnica ni zatrjevala trenutka začetka zdravljenja. Tudi sicer ugotovitev o začetku njenega psihiatričnega zdravljenja in nasploh njenega trenutnega procesa zdravljenja, ni odločujoča. Bistveno za odločanje v tem sporu je njeno ugotovljeno psihično stanje v trenutku podpisa sporne pogodbe, kar pa ne izhaja zgolj iz potrdila z dne 5. 12. 2003, temveč iz strokovnega mnenja izvedenke o tožničinem stanju demence v tem obdobju. Izvedenka je s strokovnimi argumenti prepričljivo pojasnila, da v obdobju podpisa pogodbe tožnica ni bila razsodna. Prvo sodišče je svojo odločitev tako povsem upravičeno naslonilo nanj. Zmotne so pritožbene navedbe, da se toženca nista mogla konkretno izreči o zdravstvenem stanju tožnice. Izvedensko mnenje sta prejela in nanj podala pripombe, ki pa (kot sama priznavata) niso bile strokovne in vsebinske. Prav to je pravilno ugotovilo tudi prvo sodišče in zato pravilno sledilo strokovno argumentiranim odgovorom izvedenke, v katerih ni bilo nejasnosti. Zgolj zaradi nestrinjanja tožencev z mnenjem pa ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Odveč so tudi vsi pritožbeni poskusi, ki skušajo omajati izvedeniško mnenje v smislu nepristranskosti, češ da je upoštevala le izjave ga. Č., drugih otrok pa ne. Takih pomislekov o nepristranskosti izvedenke pritožnika na prvi stopnji nista navajala oziroma izvedenke iz teh razlogov nista izločala. Zato tudi v pritožbi s temi argumenti ne moreta uspeti (247. člen ZPP).

Nepomembne so vse pritožbene navedbe, ki opozarjajo na spreminjanje tožničinih tožbenih navedb (glede njene poslovne sposobnosti na eni strani oziroma pogojev za priposestvovanje s strani pravnih prednikov tožencev na drugi strani). Ključnega pomena je dejanska ugotovitev sodišča, da tožnica v času sklepanja in podpisa obravnavane pogodbe z dne 31.3.2003 ni bila sposobna razumeti pomena izjave svoje poslovne volje niti njenih pravnih posledic. Glede na te ugotovitve je odločitev o ničnosti pogodbe zaradi nesposobnosti pogodbene stranke tudi pravno pravilna. Vsi ostali razlogi za morebitno neveljavnost so ob tem nepomembni in ne kažejo na neverodostojnost tožnice. Sodišče druge stopnje se pridružuje tudi stališču prvega sodišča, da pogodba o odsvojitvi druge nepremičnine, ki jo je tožnica sklenila v letu 2005, na katero se sklicuje pritožba, ni predmet tega postopka. Zgolj dejstvo, da tožnica ni izpodbijala veljavnosti pogodbe z leta 2005, ne more vplivati na ugotovitve izvedenke, da je bila v letu 2003 nerazsodna, zato pritožnika tudi s temi navedbami ne moreta uspeti.

Sodišče prve stopnje je torej popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica dokazala ničnost sporne pogodbe. Zato je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. V pritožbi očitanih procesnih kršitev ni storilo. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo niti drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.