Jedro

Ne gre za pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, če izpodbijana odločitev glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev v zadevi, ne odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje premoženja, obstoj zelo hudih posledic ni izkazan z vrednostjo premoženja v obravnavani zadevi in drugih postopkih, ki tečejo v zvezi z istim denacionalizacijskim zahtevkom. Revidenta zelo hudih posledic nista izkazala niti s sklicevanjem na nevarnost, da bo zaradi starosti prič s časom onemogočena izvedba dokaza z njihovim zaslišanjem, saj ta nevarnost ne predstavlja posledice izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujeta na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašata stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2008, v zvezi z odločbo Upravne enote Domžale z dne 7. 2. 2005. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo med drugim odločil, da je prejšnja lastnica za tam navedene nepremičnine upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d. v višini 9.752,92 DEM. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo revidentov in odločbo prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na parcelo št. ... k. o. ... pašnik v izmeri 340 m², odpravila ter v tem obsegu odločila, da je prejšnja lastnica A. A., roj. B., upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d. v višini 72,33 DEM oziroma 36,98 EUR.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revidenta glede dovoljenosti revizije uveljavljata, da gre za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih. Kot prvo uveljavljata vprašanje, v zvezi s katerim uveljavljata tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba U 744/96 z dne 24. 5. 2000), ali je v postopku denacionalizacije mogoče status oziroma namembnost zemljišča dokazovati z vsemi zakonsko dovoljenimi dokaznimi sredstvi in ali je revidentom lahko v škodo neobstoj formalnih planskih aktov v času nacionalizacije takoj po koncu druge svetovne vojne. Kot drugo izpostavljata vprašanje, pod katerimi pogoji se šteje, da je dejansko stanje v postopku upravnega spora sporno, da je upravno sodišče zato dolžno opraviti glavno obravnavo po določbi prvega odstavka 51. člena ZUS-1. 7. Vprašanje uporabe dokaznih sredstev se nanaša na ugotavljanje pravnega statusa zemljišča ob podržavljenju v postopku denacionalizacije. Glede tega vprašanja obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ki se je razvila na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994. Vrhovno sodišče je tako v svojih odločbah že večkrat zavzelo stališče, da je na podlagi določbe prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen za določitev statusa zemljišč v postopku denacionalizacije odločilno stanje ob podržavljenju in da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Podlaga za ugotovitev drugačnega statusa zemljišča kot izhaja iz akta o podržavljenju in podatkov zemljiškega katastra so lahko ustrezni akti, iz katerih izhaja, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju namenjeno za gradnjo (npr. sodbe I Up 749/2006 z dne 30. 8. 2007, I Up 541/2005 z dne 20. 4. 2006, I Up 1474/2005 z dne 25. 4. 2007, I Up 1018/2005 z dne 27. 7. 2006, I Up 1042/2005 z dne 28. 2. 2007, X Ips 387/2007 z dne 8. 5. 2008 in X Ips 43/2009 z dne 9. 4. 2009 ter sklep II Ips 584/2008 z dne 18. 12. 2008). Glede na navedeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljeno stališče o načinu ugotavljanja statusa nezazidanega stavbnega zemljišča v denacionalizacijskem postopku, revidenta ne moreta uspeti s sklicevanjem na drugačno stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe U 744/96 z dne 24. 5. 2000, ki ga je, kot izhaja iz navedenih sodnih odločb, sodna praksa Vrhovnega sodišča že presegla. Ker odločitev sodišča prve stopnje od stališča, uveljavljenega v sodni praksi Vrhovnega sodišča, ne odstopa, niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Prav tako revidenta nista izkazala dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 z vprašanjem, pod katerimi pogoji se šteje, da je dejansko stanje v postopku upravnega spora sporno tako, da je upravno sodišče zato dolžno opraviti glavno obravnavo po določbi prvega odstavka 51. člena ZUS-1. Tako postavljeno vprašanje ne ustreza standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje ni oblikovano natančno in konkretno z navedbo okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost v obravnavani zadevi, in razlogov, zaradi katerih revidenta menita, da ga je sodišče v obravnavani zadevi rešilo nezakonito. Kdaj sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), je sicer določeno v 59. členu ZUS-1. Razlaga in uporaba navedene določbe je jasna že na podlagi jezikovne razlage zakonskega besedila, ta pravni inštitut pa v teoriji in praksi ne sproža dilem. V zvezi s tem tudi obstaja obsežena in ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev ne odstopa (npr. I Up 1026/2005 z dne 3. 10. 2007, X Ips 837/2006 z dne 3. 7. 2008, X Ips 934/2006 z dne 17. 4. 2008. I Up 150/2008 z dne 17. 4. 2008, I Up 179/2008 z dne 29. 5. 2008). Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti z revizijo zatrjevan pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revidenta nista izkazala s sklicevanjem na vrednost premoženja v obravnavani zadevi in drugih postopkih, ki tečejo v zvezi z njunim denacionalizacijskim zahtevkom. Prav tako glede na izpodbijano odločitev zelo hudih posledic nista izkazala z zatrjevano nevarnostjo, da bo zaradi starosti prič s časom onemogočena izvedba dokaza z njihovim zaslišanjem, saj ta nevarnost ne predstavlja posledice izpodbijane odločitve.

10. Ker revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.