Jedro

Tožniku je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Vlogo za vštevanje nadur v pokojninsko osnovo je toženec štel kot pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in jo kot prepozno zavrgel. Ker vloge ni štel za predlog za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, po katerem lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Odločiti bo potrebno, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo in razveljavitev pravnomočne odločbe po 183. členu ZPIZ-2 oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 15. 6. 2016. Z II. točko izreka je odpravilo odločbo toženca, št. ... z dne 1. 10. 2015 in sklep, št. ... z dne 18. 6. 2015 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec zaradi kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je bila tožniku z odločbo z dne 11. 1. 2011, vročeno 17. 1. 2011, priznana pravica do starostne pokojnine. Šele z vlogo z dne 12. 6. 2015, ki jo je sam jasno naslovil kot pritožba, je navedel, da pri izračunu pokojninske osnove niso bile upoštevane nadure in priložil potrdilo delodajalca z dne 27. 5. 2015. Pritožba je bila zavržena kot prepozna. Tudi v tožbi je tožnik navajal, da je opravljal nadurno delo. S pripravljalno vlogo je zahteval razveljavitev odločbe z dne 11. 1. 2011, vštetje nadur v pokojninsko osnovo in obravnavo pritožbe kot predlog za pravo oziroma nepravo obnovo postopka. Takšni modifikaciji tožbenega zahtevka je nasprotoval. Na naroku je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb in predlagal vsebinsko odločitev o vštevnosti nadur v pokojninsko osnovo. Meni, da gre za prepozno izpodbijanje pravnomočne odločbe z dne 11. 1. 2011, ne pa za spremembo tožbe. Tudi če bi šlo za spremembo tožbe, je sodišče ne bi smelo dovoliti, ker tožnik v predsodnem postopku ni uveljavljal izrednega pravnega sredstva. Po 63. členu ZDSS-1 je obseg socialnega spora opredeljen z odločitvijo iz predsodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija. Tako je obseg sodne presoje v tem sporu določen z izpodbijano odločbo z dne 1. 10. 2015, s katero glede na jasno opredeljeno vlogo kot pritožbo, ni bilo odločeno o izrednih pravnih sredstvih. Ker je sodišče prve stopnje kljub navedenemu dovolilo spremembo tožbe, je podana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 185. člena ZPP. Sicer pa mu je sodišče prve stopnje brez pravne podlage in nepravilno naložilo vsebinsko odločanje o vštetju nadur v pokojninsko osnovo. Predpogoj za takšno odločanje je, da so za to izpolnjene procesne predpostavke, ki pa jih sodišče ni ugotavljalo. Zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zamudil triletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, na podlagi potrdila z dne 27. 5. 2015 pa še ni uveljavljal vštetja nadur v pokojninsko osnovo, zato dejansko stanje z odločbo z dne 11. 1. 2011 ni bilo očitno napačno ugotovljeno. Predmet odpravljenih odločb je bila tožnikova jasna vloga, ki se je imenovala pritožba. Vloga ni bila nejasna niti nepopolna, zato tudi niso bili kršeni 6., 7. in 66. člen ZUP. Dolžan je bil odločati le o pritožbi, zato bi se tudi v tem sporu lahko presojalo zgolj pravilnost zavrženja pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila z izpodbijano ugoditveno sodbo ob ugotovljenem dejanskem stanju posamična upravna akta toženca utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodna odločba vsebuje vse razloge o pravno odločilnih dejstvih in se jo da tudi preizkusiti.

K pritožbi zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe (I. točka izreka)

5. Pravilno je sicer naziranje toženca v pritožbi, da v obravnavani zadevi ne gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP. Vendar to na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo, zato zatrjevana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP ni podana.

6. Sprememba tožbe je po 2. odstavku 184. člena ZPP sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Skladno s 3. odstavkom 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, zmanjša tožbeni zahtevek ali spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožeča stranka lahko tožbo spremeni do konca glavne obravnave (1. odstavek 184. člena ZPP), vendar je po tem, ko je vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev. Sodišče pa jo lahko dovoli, če bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja. Po 2. odstavku 185. člena ZPP se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi.

7. Tožnik je tožbeni zahtevek, po tem ko je tožbo vložil zoper odločbo z dne 1. 10. 2015 zaradi zavrnitve upoštevanja nadurnega dela v pokojninsko osnovo, v vlogi pa navajal, naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku in naloži tožencu razveljavitev stare odločbe ter ponovni izračun pokojnine od 1. 11. 2011 dalje z upoštevanjem nadurnega dela, oblikoval na naroku dne 15. 6. 2016(1). Uveljavljal je odpravo odločbe z dne 1. 10. 2015 in sklepa z dne 18. 6. 2015 ter toženčevo vsebinsko odločitev o vštevnosti nadur v pokojninsko osnovo. S tem je tožnik tožbeni zahtevek šele ustrezno postavil, oziroma oblikoval tako, da je skladen z 81. in 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), torej tako da sodišče sploh lahko o njem odloča. 8. Na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDSS-1 mora tožba, vložena zoper upravni akt, poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. Po 2. odstavku 73. člena ZDSS-1 mora stranka tožbeni zahtevek v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek, če ni zadostno opredeljen, opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če poravnalnega naroka ni, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost v predsodnem upravnem postopku izdanih posamičnih upravnih aktov in hkrati o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti materialnopravne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri je bilo odločeno že v predsodnem postopku. Zato mora tudi tožbeni zahtevek vsebovati tako zahtevek za presojo pravilnosti in zakonitosti oziroma odpravo izpodbijanih odločb kot tudi materialnopravni del zahtevka. Čeprav je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru štelo, da gre za spremembo tožbe in jo dovolilo, pa to na pravilnost in zakonitost odločitve v tem sporu iz navedenih razlogov ni vplivalo.

9. Zato je bilo potrebno v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo v delu zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep, to je odločitev v I. točki izreka odločbe, potrditi.

K pritožbi zoper sodbo (II. točka izreka)

10. Neutemeljena je nadalje tudi pritožba v delu, ki se nanaša na sodbo. Sodišče prve stopnje je izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Preuranjeno je sicer odrejena ugotovitev, ali je šlo v zvezi z uveljavljanim nadurnim delom za poseben delovni pogoj, vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo.

11. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 1. 10. 2015 v zvezi s sklepom z dne 18. 6. 2015, s katerim je bila pritožba zavržena. Toženec je tožnikovo vlogo z dne 12. 6. 2015 štel za prepozno pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo z dne 11. 1. 2011, torej o njej ni odločil po vsebini.

12. Tožniku je bila z odločbo z dne 11. 1. 2011 priznana pravica do starostne pokojnine od 23. 12. 2010 dalje. Ker pritožba ni bila vložena, je postala dokončna(2) in pravnomočna.(3) 12. 6. 2015 pa je tožnik vložil vlogo, poimenovano pritožba na odločbo z dne 11. 1. 2011 in ji priložil potrdilo delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 27. 5. 2015. Uveljavljal je, da se mu ponovno izračuna pokojninska osnova, tako da se vštejejo plače prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa v A. v obdobju od leta 1974 do 1985. Pri takšni zahtevi je vztrajal tudi v pritožbi zoper sklep z dne 18. 6. 2015 in v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je izrecno uveljavljal tudi izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem nadur v pokojninsko osnovo na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

13. Ob upoštevanju temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), zlasti pa 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, uradna oseba pa mora stranko, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, na to opozoriti, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o tožnikovi vlogi z dne 12. 6. 2015, čeprav jo je poimenoval pritožba zoper odločbo z dne 11. 1. 2011, dolžan odločiti vsebinsko. Bistvena je namreč vsebina vloge, ne pa to, kako jo stranka poimenuje. Vsebinsko obravnavana vloga nedvomno uveljavlja vštetje plače, prejete za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, v pokojninsko osnovo in s tem poseg v že pravnomočno odmerjeno pokojnino. Posledično je sodišče prve stopnje izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Čeprav je bila v predsodnem postopku pritožba zavržena, z odločitvijo ni preseglo okvira odločanja v socialnem sporu v smislu 63. člena ZDSS-1, na kar neutemeljeno opozarja pritožba.

14. Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja, da ga je sodišče ob sicer pravilno odrejenem ponovnem upravnem odločanju preuranjeno napotilo na odločitev o tem, ali je bila plača za nadurno delo, prikazana v potrdilu z dne 27. 5. 2015, pridobljena za delo, opredeljeno kot poseben delovni pogoj. V pravnomočno odločbo z dne 11. 1. 2011 je mogoče poseči le pod pogoji in na način, kot jih določa zakon. Tako ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. i. nepravo obnovo postopka. V tej določbi ZPIZ-2 je določeno, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP ne pozna, in omogoča odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic.(4) Pomeni, da se lahko pravnomočna odločba ob pogojih določenih v 183. členu ZPIZ-2 razveljavi oziroma spremeni in se od datuma, kot je določen v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2, prizna pravica, oziroma odmeri dajatev v drugačnem znesku, kot pa je bil priznan s pravnomočno odločbo.

15. Ker je toženec tožnikovo vlogo zmotno štel kot pritožbo, ne da bi jo obravnaval po 183. členu ZPIZ-2, bo v ponovljenem upravnem odločanju najprej moral ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo in razveljavitev dokončne in pravnomočne odločbe z dne 11. 1. 2011 po tej določbi ZPIZ-2, oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine in za vštevanje plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Šele v primeru, da so ti pogoji izpolnjeni, bo potrebno odločiti tudi, ali so izpolnjeni pogoji za vštetje nadur v pokojninsko osnovo.

16. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na sodbo, s to dodatno utemeljitvijo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo v II. točki izreka izpodbijane odločbe.

(1) Zapisnik z naroka z dne 15. 6. 2016 v spisu na listovni št. 11-12. (2) Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna (1. odstavek 224. člena ZUP).

(3) Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP).

(4) Predlog ZPIZ-2, Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012.