Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delavec, ki uveljavlja nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma njeno nezakonito prenehanje zaradi zakonske domneve, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, lahko vloži tožbo na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR tudi še v roku 30 dni od dneva prejema obvestila o prenehanju delovnega razmerja. Zgolj zaradi opredelitve, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas zaradi začasnih potreb, pogodba ni bila nezakonita. Ob takšni navedbi se mora sodišče opredeliti do dejanskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih navaja in dokaže delodajalec.
Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku in ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi tožnice za določen čas z dne 28.8.2002 nezakonito prenehala. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo ter ji od 31.8.2003 dalje prizna pravice iz delovnega razmerja in ji povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, po navedbah tožene stranke zaradi povečanega vpisa učencev v šolskem letu 2000/2001 in naslednjih dveh letih. Razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je tožena stranka v pogodbi opredelila kot "začasne potrebe", kar je preširok pojem, ki bi lahko predstavljal katerega koli od zakonsko določenih razlogov. S tem, ko je tožena stranka s tožnico sklepala delovno razmerje za določen čas za vsak primer, če se bo število učencev tako zmanjšalo, da njeno delo ne bo več potrebno, je zlorabila institut sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Zato so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno ter zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil poleg tožnice za določen čas zaposlen tudi M.V., ki je pri toženi stranki na podlagi zadnje objave še vedno zaposlen za določen čas. Tako je tožena stranka na delovnem mestu, ki ga je opravljala tožnica, ponovno zaposlila drugega delavca za določen čas, kar pomeni, da potreba po delu še obstoja.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje navedbe, da je bila tožba vložena prepozno in bi jo moralo zato sodišče kot nedovoljeno zavreči, saj ni bila vložena v ustreznem roku po podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Izrek naj bi bil tudi nesklepčen, saj iz njega ni razvidno, kdaj naj bi pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala. Sodišče v nasprotju s svojimi zaključki, da je tožnica tudi še po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas pravočasno vložila tožbo, neupravičeno odklanja presojo okrožnice pristojnega ministrstva, izdane še pred vložitvijo tožbe. Hkrati sodišče v nasprotju z ugotovljenim dejstvom, da je bil tudi M.V. sočasno s tožnico zaposlen za določen čas, zaključuje, da po ponovni objavi prostega delovnega mesta v letu 2003 zaseda tožničino delovno mesto, oziroma da njegova zaposlitev v letu 2003 dokazuje obstoj potreb po tožničinem delu. Revizija hkrati ne soglaša, da je bilo s tožnico delovno razmerje za določen čas sklenjeno nezakonito.
Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.
Revizija je utemeljena.
Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da lahko delavec, ki uveljavlja nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, oziroma njeno nezakonito prenehanje zaradi zakonske domneve, da je bila takšna pogodba sklenjena za nedoločen čas, vloži tožbo na sodišče na podlagi 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) tudi še v roku 30 dni od dneva prejema obvestila o prenehanju delovnega razmerja. Ker je tožena stranka tožnico obvestila o prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 29.8.2003, je tožnica dne 26.9.2003 tožbo vložila v zakonskem roku.
Sodišče je odločilo v skladu s tožbenim zahtevkom, ugotovilo nezakonitost prenehanja tožničine zadnje pogodbe o zaposlitvi in odločilo o tožničini reintegraciji. Izrek sodbe v nasprotju z ustaljeno prakso sicer ne zajema ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Vendar izrek sodbe zato ni nesklepčen in ne nasprotuje bistvenim razlogom sodbe, to je, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas med strankama sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Nezakonitost prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi je torej logična posledica gornjih predpostavk.
Utemeljeno pa revizija očita sodišču nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe, saj pritožbeno sodišče izrecno ugotavlja, da je bil poleg tožnice zaposlen za določen čas tudi M.V., da ima le-ta po zadnjem razpisu še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas; hkrati pa, da je s tem tožena stranka na tožničinem delovnem mestu zaposlila drugega delavca, kar pomeni, da potreba po njenem delu še vedno obstaja. Če sta bila do 31.8.2003 dva delavca zaposlena za določen čas, je zaključek, da je z zaposlitvijo le enega delavca za določen čas po 1.9.2003 dokazana potreba tudi po delu drugega delavca nelogičen.
Glede materialnopravne presoje zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas revizijsko sodišče ugotavlja, da zgolj zaradi opredelitve, da se sklepa za določen čas (zaradi začasnih potreb), pogodba za določen čas ni bila nezakonita. Bistvo praktično vseh razlogov iz 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in 52. člena sedaj veljavnega ZDR, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, je ravno začasni značaj potreb po delu delavcu. Ob takšni navedbi bistva razlogov v pogodbi o zaposlitvi bo moral delodajalec v sporu izrecno dokazati obstoj konkretnega razloga v smislu navedenih zakonskih določb, ki utemeljuje začasnost potreb, oziroma se mora sodišče do takšnih navedb in dokazov izrecno opredeliti.
Glede na področje dejavnosti tožene stranke bi moralo pri tem poleg pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po ZDR sodišče upoštevati tudi določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki so veljale v spornem obdobju (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/91 - 79/03). Ta je v 6. odstavku 109. člena dodatno določal, da se na področju vzgoje in izobraževanja lahko sklene delovno razmerje za določen čas tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, v 7. odstavku pa, da se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali za spremembo programov izobraževanja oziroma predmetnikov.
Glede na navedeno je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, ko je presodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito zgolj zato, ker je kot razlog navajala začasne potrebe po delu in ker tožena stranka ne bi smela upoštevati predvidenega zmanjšanja učencev. Sodišče je zato odločilo najmanj preuranjeno, ne da bi se opredelilo do toženkinih navedb o konkretnih razlogih, iz katerih je izhajala začasnost potreb po delu (do zatrjevanega povečanja vpisa dijakov v letih od 2000 do 2003) in do utemeljenosti teh razlogov v smislu določb ZDR in ZOFVI.
Glede na povedano je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg preveritve s strani tožene stranke zatrjevanih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas bo sodišče v ponovljenem postopku ponovno razčistilo tudi obstoj potreb po tožničinem delu po 1.9.2003, glede na to, da je njen sodelavec V. v tem času nadaljeval z zaposlitvijo za določen čas.
Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe se v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.