Jedro

Pri določitvi višine odškodnine gre v skladu s sodno prakso odločilna teža ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od vira emisij (ceste G1-3) in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati skupaj 3.400,00 EUR, in sicer prvi tožnici 2.400,00 EUR in drugi tožnici 1.000,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2007 dalje do plačila in jima povrniti pravdne stroške v znesku 217,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev prvostopenjske odločitve. Najprej utemeljuje zmotno uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje zagrešilo, ko ni sledilo ugovoru zastaranja celotne odškodninske terjatve tožnic, t. j. ugovoru zastaranja v triletnem zastaralnem roku. Tovrsten ugovor sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj je zaključilo, da ga je toženka podala in obrazložila šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, zaradi česar je bila prekludirana v smislu določbe 286. člena ZPP. Toženka s to konkluzijo sodišča prve stopnje ne soglaša in tozadevno izpostavlja naslednje okoliščine obravnavane zadeve: 1. sama je lahko šele po pridobitvi izvedenskega mnenja v predmetni zadevi zanesljivo izvedela, od kdaj je bil hrup takšne jakosti, da je tožnicama zaradi tega nastajala pravno priznana škoda, 2. tožnici v okviru svojih tožbenih navedb niti sami nista jasno opredelili, od kdaj sta začeli trpeti zatrjevane škodne posledice in za katero časovno obdobje vtožujeta odškodnino, 3. sodišče bi lahko o prekluziji z navedbami in dokaznimi predlogi toženke odločalo le na ugovor tožnic, ki pa ga ti nikoli nista podali. Podrejeno toženka nasprotuje višini prisojene odškodnine in meni, da slednja nasprotuje ustaljeni sodni praksi prisojanja odškodnin v podobnih primerih. Na tem mestu se sklicuje na različne judikate višjih in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbe VS RS II Ips 813/2007, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010, sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1132/2010, I Cp 1247/2010, I Cp 1532/2008 itn.). Pritožba toženke končno graja odločitev o pravdnih stroških, ker sodišče v tej zvezi ni upoštevalo samo potrebnih stroškov (155. člen ZPP) ter ni ravnalo po načelu vesti in poštenja (9. in 11. člen ZPP). V tem smislu sodišče ne bi smelo upoštevati pripravljalnih vlog tožnic z dne 20. 5. 2008 in pripravljalne vloge z dne 9. 12. 2010, saj sta v njih zgolj ponavljali že predhodno povedano in razpravljali o pravno nebistvenih vprašanjih predmetne zadeve. Vlogi z dne 20. 5. 2008 sta tožnici vložili tudi neposredno na naroku za glavno obravnavo in s tem v nasprotju z določili 286.a člena ZPP.

4. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožbo tudi prva tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno upoštevalo petletni zastaralni rok in tožnici prisojalo odškodnino zgolj od 17. 10. 2002. Ker je toženka bila v postopku z ugovorom neuspešna, bi moralo odškodnino odmerjati za celotno obdobje trajanja prekomernega hrupa, t. j. od začetka leta 2001 do 8. 9. 2004, ko sta se tožnici preselili.

5. Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

6. Pritožbi obeh pravdnih strank sta neutemeljeni.

7. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka v smislu drugega odstavka 350. v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Z relativnimi bistvenimi kršitvami določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati, saj jih toženka omenja zgolj pavšalno in brez kakršnihkoli konkretnih navedb (prvi odstavek na 2. strani pritožbe). Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva in na podlagi le-teh sprejelo pravilne materialnopravne zaključke o obstoju temelja odškodninskega zahtevka in o višini odškodnine.

O ugovoru zastaranja

8. Posebnost predmetne zadeve je v okoliščini, da toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala ugovora zastaranja, niti ni podala nobenih trditev v zvezi z njim. Pritrditi je stališču prvostopenjskega sodišča, da zgolj mimobežne omembe ugovora zastaranja („toženka vztraja pri že podanem ugovoru zastaranja“ - 8. odstavek pripravljalne vloge z dne 22. 5. 2008) ni mogoče šteti za pravilno uveljavljanje tovrstnega ugovora, saj ZPP postavlja zahtevo po določnosti in razumljivosti (jasnosti) vlog strank, kar zadeva vse njihove pisne navedbe, predloge, ugovore itn. (105. člen ZPP) – glej 4. stran izpodbijane sodbe. Toženka je sicer zatem v svoji petnajsti pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2010 podala ugovor triletnega (relativnega) in petletnega (absolutnega) zastaralnega roka ter ju tokrat obširno in izčrpno obrazložila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka v zvezi z ugovorom relativnega zastaranja ni pravočasno oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo podala trditev o subjektivnih okoliščinah iz prvega odstavka 352. člena OZ, niti ni pojasnila, zakaj tega ni storila brez svoje krivde (četrti odstavek 286. člena ZPP). Ugovor zastaranja je sicer res materialnopravne narave, zato ga je možno podati do konca glavne obravnave, vendar le pod pogojem, da so bila odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o tem ugovoru, zatrjevana pravočasno. Povedano velja v vsakem primeru za ugovor triletnega (relativnega) zastaranja. Če se stranka želi uspešno sklicevati nanj, mora pravočasno podati trditve o subjektivnih okoliščinah, na katere zakon veže začetek teka tega zastaralnega roka – gre za določitev časovnega trenutka, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in za njenega povzročitelja (prvi odstavek 352. člena OZ). Sodišče je zato upravičeno zavrnilo ugovor triletnega zastaralnega roka.

9. Vse pravkar navedeno pa ne velja za ugovor petletnega (absolutnega) zastaralnega roka, saj je tek slednjega odvisen samo od časa nastanka protipravne škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Ta čas se glede na ustaljeno prakso sojenja v množičnih sporih zaradi prekomernih imisij, povezanih s cesto G1-3, določa glede na trenutek vložitve odškodninske tožbe. Ker je ta trenutek sodišču in obema pravdnima strankama neizbežno dobro poznan, v obravnavani zadevi ni bilo potrebno njegovo posebno zatrjevanje s strani toženke. Slednje velja toliko bolj zato, ker tožnici v tožbi in nadaljnjih vlogah dejansko nista opredelili časovnega trenutka, od katerega jima je začela nastajati protipravna škoda, na kar tehtno opozarja tudi pritožba toženke. Toženka je tako za uspeh z ugovorom absolutnega zastaranja morala do konca glavne obravnave zgolj (formalno) podati ustrezen ugovor materialnega prava, t. j. ugovor petletnega zastaralnega roka. To je v petnajsti pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2010 tudi storila, zaradi česar je sodišče prve stopnje upravičeno ta ugovor upoštevalo in tožnicama odškodnino prisodilo za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe (od 17. 10. 2002). Vsa drugačna pritožbena izvajanja prve tožnice in toženke so materialnopravno zmotna in jim pritožbeno sodišče ni moglo slediti (1).

10. Zaradi vseh navedenih dejstev sodišče druge stopnje zaključuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da gre tožnicama odškodnina za čas pet let pred vložitvijo tožbe oziroma od 17. 10. 2002 in sta pritožbi obeh pravdnih strank v tej zvezi neutemeljeni.

O višini odškodnine

11. Tožnicama je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njuno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica (72. člen Ustave RS). Normativna konkretizacija te pravice je vsebovana v tretjem odstavku 133. člena OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost upravljalca splošno koristne dejavnosti in opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo. V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, lahko prizadeta oseba (oškodovanec) zahteva povrnitev škode, ki presega običajne meje. Da je prišlo do nastanka takšne škode, je sodišče prve stopnje nedvoumno ugotovilo in tudi obsežno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe – glej 6., 7. in 8. stran izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo ..., ki mu pravdni stranki nista oporekali, je prišlo do sklepa, da so bile ves sporni čas, pri prvi tožnici od 17. 10. 2002 do 8. 9. 2004 in pri mld. drugi tožnici od maja 2003 do 8. 9. 2004, presežene kritične oziroma mejne vrednosti hrupa, ki je izviral iz prometa na cesti, oddaljeni 10 metrov od stanovanjskega bloka, v katerem sta prebivali. Gre za takšen obseg motenj in nelagodja, ki presega normalne (običajne) meje kvarnih vplivov splošno koristne dejavnosti in ga zato prizadete osebe niso dolžne tolerirati. Tožnici sta zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja trpeli duševne bolečine – psihično nelagodje, ki je podrobno opisano v izpodbijani sodbi (prva odstavka na 8. in 9. strani izpodbijane sodbe). Zaradi vseh teh dejavnikov sta živeli v nezdravem življenjskem okolju, okolju, ki zaradi povzročenega hrupa nad dovoljenimi vrednostmi, ni zagotavljalo normalnih bivalnih pogojev in je kvarno vplivalo na njuno zdravje.

12. Pri določitvi višine odškodnine gre v skladu s sodno prakso odločilna teža ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od vira emisij (ceste G1-3) in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Prav tako pa so pomembne tudi druge okoliščine, kot so npr. doživljanje zatrjevanih neugodnosti in s tem v zvezi duševno stanje oškodovanca, razporejenost prostorov v hiši ter s tem v zvezi, ali so bili spalni prostori oziroma prostori, v katerih se oškodovanec večino dneva zadržuje, obrnjeni na sporno cesto, morebitni drugi zunanji vplivi, ki so povečevali hrup zaradi tovornih vozil (bližina semaforiziranega križišča, poškodovanost cestišča, avtobusna postaja) in podobno (2).

13. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo obstoj naslednjih pravno relevantnih okoliščin za odmero odškodnine: bivališče, v katerem sta v kritičnem obdobju živeli tožnici, je od sporne ceste oddaljeno zgolj 10 metrov, v neposredni bližini je cestišče sporne ceste poškodovano (udarna jama), kar je povzročalo še izdaten hrup, obdobje izpostavljenosti imisijam je pri prvi tožnici trajalo 23 in pri drugi tožnici 16 mesecev – tožnici sta se namreč 8. 9. 2004 preselili na drug naslov. Prva tožnica je bila zaposlena do začetka leta 2003, vendar je bila že od oktobra 2002 na bolniškem dopustu, maja 2003 – ob rojstvu druge tožnice - pa je nastopila porodniški dopust, ki je trajal vse do aprila 2004. Kasneje je bila do januarja 2005 brezposelna. Mld. druga tožnica je bila rojena maja 2003 in je ves kritični čas (do izselitve 8. 9. 2004) živela z materjo ob sporni cesti. Na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki jim pritožbi ne oporekata in jih pritožbeno sodišče v celoti povzema, je oceniti, da predstavljata denarna zneska 2.400,00 EUR za prvo tožnico in 1.000,00 EUR za drugo tožnico, ki ju je obema prisodilo prvostopenjsko sodišče, primerno satisfakcijo za dejanski obseg nastale škode in kot taka ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pozitivna korelacija med nedoletnostjo druge tožnice in manjšim duševnim trpljenjem slednje zaradi vplivov hrupa, na kar v pritožbi opominja toženka, po prepričanju sodišča druge stopnje ni dokazana. Gole trditve toženke v tej smeri ne morejo zadostovati (212. člen ZPP – povezava trditvenega in dokaznega bremena), saj ne gre za splošno znano (notorno) dejstvo ali primer zakonske domneve (214. člen ZPP). Neodvisno od tega pa je sodišče prve stopnje to okoliščino v neki meri tudi upoštevalo in drugi tožnici prisodilo sorazmerno nižjo odškodnino kot njeni materi (16 mesecev/23 mesecev : 1.000,00 EUR/2.400,00 EUR).

14. Odmerjena odškodnina je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi v skladu s sodno prakso prisojanja odškodnin v podobnih (primerljivih) zadevah in smernicami aktualne judikature Vrhovnega sodišča RS (3). V zvezi s primerjavami s sodnimi odločbami, ki jih v pritožbi zrcali toženka, pritožbeno sodišče še pripominja, da pri odmeri višine odškodnine ni mogoče zanemariti pomena načela individualizacije. Slednje sodišču nalaga, da za vsakega oškodovanca upošteva njegovo subjektivno prizadetost zaradi objektivnih okoliščin. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne predstavlja matematično izražene pavšalne odškodnine zgolj glede na objektivne okoliščine, kakor je razumeti nekatere pritožbene navedbe, zato je samo zneskovna primerjava prisojenih odškodnin v podobnih primerih nezadostna. Glede na različno osebno doživljanje hrupa je lahko tudi v isti stanovanjski hiši stanujočim prisojena različna odškodnina. Objektivne okoliščine lahko zato pomenijo le okvirno vodilo, znotraj katerega pa mora sodišče ustrezno težo dati tudi subjektivnim dejavnikom, kot so npr. starost oškodovanca, življenjski slog, morebitne zdravstvene omejitve ipd. V danem primeru je to okoliščina, da je prva tožnica v kritičnem obdobju postala mati in je bila zato pretežni del časa doma, pri čemer je morala vseskozi skrbeti za novorojenega otroka.

O pravdnih stroških

15. Toženka v pritožbi navaja, da pripravljalni vlogi tožnic z dne 20. 5. 2008 in pripravljalna vloga z dne 9. 12. 2010 niso bile potrebne za pravdo, saj sta tožnici v njih zgolj „ponavljali že povedano, razpravljali o nebistvenih vprašanjih za pravdo, zlasti pa nista navedli ničesar, kar ne bi mogli že v prejšnjih vlogah ali na samih narokih“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tovrstna pritožbena graja v tolikšni meri abstraktna in nedoločna, da ne omogoča vsebinskega preizkusa njene (ne)utemeljenosti. Pritožnica v njej ni pojasnila, katera zatrjevanja tožnic se ponavljajo oziroma so nepomembna za predmetno zadevo in na katerih mestih v njunih pisanjih jih je mogoče najti, tega pa pritožbeno sodišče tudi ni dolžno samo raziskovati. Ne gre namreč za takšno postopkovno kršitev, na katero bi pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti, temveč jo upošteva samo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in dovolj določnih ter razumljivih argumentov, ki jih eksponira pritožba – 350. člen ZPP. V zvezi z očitki pritožnice, da sta vlogi tožnic z dne 20. 5. 2008 bili toženki vročeni šele neposredno na naroku, pritožbeno sodišče odgovarja, da navedeno na stroškovno odločitev sodišča ni moglo vplivati. Toženka namreč nikjer ne pove, zakaj stroški tožnic s to vlogo ne predstavljajo „potrebnih stroškov“ v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. Če so zaradi tega (krivdnega) ravnanja tožnic nastali dodatni stroški sami toženki, pa bi jih slednja lahko ločeno uveljavljala (separatni stroški – 156. člen ZPP).

16. Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni v celoti zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Obe pravdni stranki sta s pritožbami bili neuspešni, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prav sicer ima prva tožnica, ki v pritožbi omenja, da izpodbijana sodba nima razlogov, ki bi pojasnjevali, zakaj je sodišče v predmetni zadevi upoštevalo petletni zastaralni rok. Morebitna kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo toženka na ta način smiselno uveljavlja, pa je v celoti sanirana s pričujočo obrazložitvijo pritožbenega sodišča v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče mora namreč po sprejemu novele ZPP-D tiste postopkovne kršitve, katerih narava to dopušča, samo odpraviti – bodisi z opravo procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi bodisi brez obravnave (354. člen ZPP). Prim. z: L. Ude, N. Betetto et alt.: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 3. knjiga, str. 440 – 444. Op. št. (2): Prim. s sodbama VS RS II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (3): Prim. s sodbo VS RS II Ips 409/2009 (družina Sakovič) z dne 18. 2. 2010, na katero se sklicuje sama pritožba toženke – drugi odstavek na 6. strani. V tej zadevi je sodišče prvi tožnici (za obdobje 28-ih mesecev, pri oddaljenosti dva metra od sporne ceste in osem urni dnevni odsotnosti zaradi službe) prisodilo znesek 3.500,00 EUR. Glej tudi sodbi VS RS II Ips 335/2010 in II Ips 456/2010. Pritožbeno sodišče na tem mesto še opozarja, da so judikati, na katere se sklicuje pritožba (II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007 in naslednji – 5. in 6. stran pritožbe), starejši in zadevajo dejanske stanove, ki niso v celoti identični z obravnavanim. Nenazadnje je, poleg vsega naštetega, pri prisoji odškodnin potrebno upoštevati tudi dvig splošne življenjske ravni v RS v tem obdobju (drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika – OZ), saj se samo na ta način lahko zagotavlja relativno enaka realna vrednost denarne satisfakcije za oškodovance skozi čas in s tem njihova enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS).